ponedeljek, 24. februar 2014

Val Rosandra-dolina Glinščice, 23.2.2014


Dajmo mal jamrat: od dežja mi že rit raste. U bistvu od dobre hrane no, ampak ker stalno moči in namaka, je za slednje več razlogov kot za kurjenje zalog. Pa izgovorov tudi. Sobota je tako minila u baby slogu. Spanje in papanje. Tiste tri snežne destinacije, ki so se ponujale za nedeljo mi niso bile všeč. Nit se mi je zdelo gazit, nit se mi je zdelo kidat, zato me je hitro premamila ideja PD Iskre na fb, da gredo v Glinščico.
Idem i ja! (iz pesmice z nadaljevanjem, ne ti ne).


Malo pobrskam. Bila sva lani februarja (če odmislim ferato jeseni). V spominu mi je ostala oznaka za Socerb na boru,  tam sva se na najvišji točki obrnila in šla v drugo smer. Torej se da. Kako se da, bomo pa ugotovili, ker pri nas nič uporabnega nikjer ne piše.
Pred leti nekoč so me povabili v Glinščico prijatelji. Od takrat jo redno in rada obiskujem. Vse sorte reči smo že našli v njej. San Lorenzo, vas na obrobju, kjer sem šla prvič in kjer greš najprej dol, pa potem nazaj gor.
Boljunec, najbolj leno izhodišče, kjer greš lahko le do zatrepa - do Botača in nazaj, po lepi, urejeni stezi. Lahko si to izhodišče malo začiniš, pa se potikaš ob vodi do slapu Supet, ki se bohoti sredi doline, bolj kanjona pravzaprav.

Za izhodišče si lahko izbereš Beko, ravno na nasprotni strani od Lorenza in spet moraš najprej dol, pa nazaj gor. Lahko malo begaš gor in dol in se na primer iz Boljunca odpraviš do Planinskega doma  Mario Premuda  , ki je z 85 metri najnižje stoječi planinski dom daleč naokoli, jo tam prhneš v breg in se čez melišča prav po gorsko povzpneš na razgledišče nad Krogljami, ali  malo po nerodnosti na Mali Kras, kot sva to storila z Branetom lani. In od tam greš proti Botaču.

Ni treba čisto do tja, vmes se lahko spustiš do Comicijevega spomenika in mimo lepe cerkvice Sv. Marije v Pečeh na sprehajališče na dnu. Pa si nadihal 400 višincev.

In potem se lahko v Botaču spet zagrizeš v breg, vse do bivše železniške proge, ki je sedaj raj za kolesarje in sprehajalce, stopiš do razgledišča pri Zabrežcu in se spet spustiš do Planinskega doma. Pa jih imaš še skoraj 300. Tole skakanje z brega na breg lahko ponavljaš po želji, dela je za cel dan. In ko te bolijo noge, greš lahko še malo višje in se kakšni dve uri obešaš po rokah na manj znanih feratah, o tem pa sem v enem drugem blogu tudi že pisala.

Pred leti  o tem kanjonu skoraj ničesar nisem našla. Nič modern ni bil. Zdaj je bistveno bolj, tudi na hribovski spletni strani www.hribi.net boste marsikaj našli, kljub temu, da je njen iskalnik ne mara. Priporočilo: iščite čez Googlom, pa vam najprej bo povedal, kje na hribi.net boste našli kaj več o Val Rosandri/Glinščici tudi kakšen dostop. Predstavljajte si torej kanjon, ali  bolj ozko dolino. Na njenem začetku je Trst z morjem, vhod pa v mestecu Boljunec. Po cesti pridete peš najprej do Planinskega doma. In če bi se sedaj postavili proti dolini (z ritjo proti morju) bi imeli na levi razglednik pri Zabrežcu, nad njim ferate, na levi strani je tudi bivša železnica in na koncu na vrhu Lorenzo. Spodaj po sredini seveda teče reka, ki se v morje, mimogrede, izliva v Žavljah. In desno imate na vrhu razglednik nad Krogljami, Mali Kras, nekje sredi doline in pobočja cerkev Sv. Marije v Pečeh in spomenik Comiciju, Beko na koncu na vrhu in spodaj Botač, vasico  s tremi hiškami in gostilno, pa stražnico, ker je to bila včasih meja z nami. Zdajle smo namreč v Italiji.

Če do sedaj niste bili zmedeni, zdaj gotovo ste. Ali pa tudi ne. Morda vam bo pa le prav prišlo. Zemljevid se sicer menda nekje da kupiti, a jaz pri do sedanjih obiskih tega še nisem ugotovila. Res pa je, da je vse lepo in velikokrat označeno, če le veš, kam greš.

Noben ni rekel, da ne gre, razen Boštjana, ki si je želel snega in Robleka. Rekel je: Na Roblek bom šel in smo šli mi trije potem na morje. Z avtoceste se zavije na izvozu Kastelec in  sledi Socerbu, tam pa oznakam za grad. Pripelješ na samo grajsko dvorišče, ki je v bistvu prav velki parkplac. Zjutraj prazen, na povratku poln. Edini, ki še parkirajo so domačini, ki gredo od tu v Ankaran. Tudi zanimivo, smo šli enkrat s PD. V bistvu so to štiri zadnje točke SPP - Socerb, Osp, Tinjan in Ankaran.
Slikovita točka je tole naše parkirišče. Majčken gajski stolp, spodaj pa morje, za morjem pa gore... Si kar vzamemo malo časa za razgled. Grad je še zaprt, v njem je sicer prav noblig restavracija. Menda so si ga precej podajali iz rok v roke, dokler ga ni v 18. stoletju požgala strela. Morda kje skrito hrani celo kakšne arhive (ki so tako v modi pri nas), saj ej bi celo sedež VOS-a.Zdaj je malo prenovljen, da pa se tudi na njegovo obzidje, kar smo si prihranili za povratek. Na grajskem stolpu je vpisna skrinjica in vzidan žig SPP.



Oznak za tja, kamor gremo, ni. Se pa vidi potka, ki krene ob robu proti Trstu in tja moramo tudi mi. Prav luštno polurno pohajkovanje skoraj po ravnem ob lepih razgledih na Koprski in Tržaški zaliv, pa na Dolomite, Karnijce in Julijce ki se bleščijo zadaj, nas pripelje do Malega Krasa, vršička z ostanki starih zgradb, kdo ve česa. Nekdo v vpisni knjigi se je razburil, da je to Vrh Griž, ne Mali Kras. Z višino nekje okrog 460m pa je to tudi naša današnja najvišja točka. Korenje pavzo odredi Mateja.

Nadaljevanje je bolj poznano. V tem koncu so malo šlampasti z oznakami. Kakšna tablica ali dve manjkata. Spomnim se, da sva sledila modrim markacijam in ob prvi priliki jo s kolovoza uberemo za majhno leseno tablico z modrimi markacijami levo po stezici med šparglji spet v smeri roba. Ne mine par minut, ko smo na italijanskih markacijah z oznako št. 1. To bo to!

Če smo se zadnjo urico pasli bolj po ravnem, se zdaj pot navpično obrne dol. No, navpično je relativno. Strmo pa gre res, zaradi skalovja in melišč pa se počutimo kot v visokih gorah. In v senco pridemo, brrr.  Za eno dobro Šmarno goro spusta nas čaka, pa smo pri najnižji Rifugio daleč naokoli. S 85 metri nadmorske višine kar malo težko opravičuje tale rifugio (planinska koča) naziv.



 Čudne izkušnje imam z njimi. Večkrat se mi je zdelo, kot da nad Slovenci niso nič navdušeni. Sploh dame me kar niso hotele razumeti, da bi eno »lungo kafe« ali pa »kafe lato«. Lahko pa so vsakič imele le slab dan. PMS pa to. Zato gre danes po kofe Brane. Uspešno. Le liter vode je še treba zraven, da zaliješ tisti fingrat kave, ki je sicer odlična in močna. Samo več kot za požirek je v osnovi ni.

Po kafe pavzi se spravimo do naslednje kafe pavze. Prav na drugo stran doline, v njen zatrep, v vasico Botač. Vmes pa pasemo zijala po vsem tistem, kar se pač vidi. Lepa dolinica je to, kmalu smo visoko nad reko, ki je zdajle precej vodnata. Kdaj pa, če ne zdajle, čudno je pravzaprav, da ni do roba, kakršno je zadnje dva meseca! Kraljuje slap Supet, ki v 38 metrskem padcu pada v velik tolmun. Da se priti na njegov vrh, a danes tega nismo počeli.


Cerkev sv. Marije v Pečeh le občudujemo nad nami, od blizu nas čaka nazaj grede. Potka je široka in lepo urejena in v trenutku smo v Botaču, kjer v mrtvi ulici čaka malo gostišče. Ki ne sprejema kartic, odprto je do sončnega zahoda, pred vrati pa mu visi kletka s plastičnim ptičem. In kahlja, ja ta je tudi pred vhodom. Prijazna domača prijetna oštarija, kjer se da kaj tudi pojesti.

Zraven je mitnica, tu je Botač z Beko včasih povezoval maloobmejni prehod. Zdaj je že vse zaraslo in prepuščeno, upajmo, le spominu.  Sem že povedala, da je v Glinščici že pomlad? Ne le trobentice in zvončki, tudi narcise in marelice cvetijo, pa tudi šparglji že odganjajo! Nič me to dejstvo ni spravilo v slabo voljo.
Ravno odhajamo, ko se vsuje. Najprej menda avtobus priletnih Italijanskih upokojencev. Ko jim ravno uidemo v njihovi borbi za zasedanje miz in stolov, se odpre nova fronta. O, tole bo pa zdajle glasno! Vem, kateri so, drugi sploh ne morejo biti! PD Iskra menda z vsem članstvom. Najprej odkrijem sloko mladenko, ki mi je dolžna kavo ( J) in potem njeno mamo. Je sledilo glasno pozdravljanje, menda smo preglasili Italijane. Njih je pot vodila naprej proti progi, nas pa nazaj. Da ni prišlo do zaprtja Glinščice iz neznanih razlogov, smo se pozdravili in razšli. In pot je postala počasi spet prehodna...

Po treh urah je, zanimivo, sedaj sledil prvi resnejši vzpon. Do sedaj smo hodili bolj dol kot gor, sedaj pa se za kratek čas svet postavi malo bolj pokonci. Najprej do cerkvice, potem še do spomenika. Ja, če hočemo do avta, je pač treba prinest nazaj, kar smo imeli v dobro.

Lep delček poti je tole. Malo skalc, malo izpostavljenosti (čisto malo malo), pa sonce na vrhu, ki pa danes kljub vsemu ni grelo toliko, kot bi se morda za morje spodbilo. Posedeli smo pa vseeno in Mateja je menda grizla ta 15 korenček (ni bil tako majhen kot se sliši). Al pa ta tretjo banano. Me malo skrbi zanjo, da je šla med vegetarijance?

Po pavzi nam je pripadalo še pol ure bolj zložnega vzpona, najprej do sedla mali Kras, nato pa do razgledišča na Krogljami. Midve sva imele namen sicer poiskati še en izvir, kamor sem in tja pošiljajo tablice, a Brane je bil tako navdušen nad najdenim odcepom z modrimi markacijami, da še slišal ni več protestov od zadaj, da ne gre prav.  Menda je šele na avtocesti izvedel, da sva se pogovarjale z njim....

Po že znani poti nazaj do Socerba ni bilo težko. Ker je bil grad že odprt, smo se spravili še na njegovo obzidje, kamor se pride skozi vežo. V restavracijo ni treba, glede na to, da so gostili Drnovška in Princa Alberta pa nas morda takole prešvicanih, še spustili ne bi? No, poskusili nismo.

Imeli smo še nekaj v planu. Po cesti pod gradom se po par metrih nahajajo smerokazi za Sveto Jamo. Ker sem prebrala, da je to edina podzemna cerkev pri nas, smo jo šli seveda iskat. Blizu z glavne ceste je, kakšno minutko do dve po kolovozu. Neprijetno preseneti prostor pred jamo. Umazan in nasvinjan, kot da bi po zadnji veselici pozabili pospraviti. Do jame se pride po stopnicah navzdol, sama jama pa je zaklenjena z rešetkastimi vrati. Pogled razkrije kamnito cerkev, več o njej pa pove plakat, ki ga je mogoče videti, ko se pelješ z gradu že z avtom.

Gre za dve nivojsko kraško jamo, dolgo 231 m (vse se z rešetk ne vidi), v njej pa naj bi davno tega živel Sv. Socerb, še eden, ki je svojo vero plačal z glavo. Na vhodu piše, da je ogled jame možen vsako nedeljo (nedelja je bila) ob 14.00 uri (bilo je 13.56). O kakem prav zagnanem vodniku ni bilo ne duha ne sluha, ljudi pa tudi ni bilo ravno veliko. Mi3 in še trije. No, saj tako nismo imeli namena na voden ogled, kar smo želeli, smo videli.

Tako si človek lahko popestri dan, na primer.
In od takega dne gotovo manj rit raste, kot od mirne deževne sobote.
 
Tehnični podatki:

Višina: od 85 do 460m nm
Višinskih: 633m
Čas hoje: 5 ur
Kilometrov:14
 
 

nedelja, 16. februar 2014

Čaven, 1242m, 15.2.2014


Ne, ne, da se mi ne da več pisat o najlepših in najbolj nekoristnih koncih sveta. Težava je, da ni kaj pisat. Ker se je letos februar zarotil, da se bolj ne bi mogel in tako uscanega, spacanega in težkega vremena že dolgo ni bilo. Nazadnje smo jo s planinci sopihali na Bevkov vrh, potem pa smo samo še čepeli doma. Večina vsaj.  
So bile že zelo zelo lepe zime, ko so sem se kljub snegu pozdravljala z dvatisočaki, pa so bile take, ki niso pustile zelo visoko, so pa pustile malo nižje. Letos pa se je visokogorje odelo v bobneče plazove, v sredogorju pa je udaril žled. In to tako, da smo en teden hodili s spuščenimi čeljustmi zaradi silnih razsežnosti polomijade, ki jo je za seboj pustil ta ledeni oklep. Pol Slovenije je polomilo, marsikdo je ostal odrezan od sveta in brez elektrike, gozdovi in poti pa neprehodni ali nevarne.
Ljubljani je to sicer v glavnem prizaneslo, nad tistimi nekaj polomljenimi vejami ni da bi stokali. A že čisto blizu, v Polhograjcih in domači Šmarni gori je razdejanje. In deset dni kasneje - kot bi se vreme delalo norca. Nobenega snega več po dolinah, ptički se ženijo in odganjajo zvončki.  

 
 Le sonca nikakor ni bilo.  Vsako leto v službi organiziramo smučarske tekme. Že dvajsetič so bile letos. Prvi termin smo preložili, ker ni bilo snega, drugega bi skoraj morali, saj je bila pot do Cerknega skoraj neprehodna… A na pravi datum, Valentinovo, ko se ptički ženijo, se je naredil dan, kot bi ga lahko le narisal: bleščeč, z modrim nebom, toplim soncem in belino vse naokrog.

Tako človek opazi, kako zelo pogreša sonce in njegovo toploto. Ko so se v četrtek popoldan končno pokazali spet Grintovci je bilo, kot da jih vidim prvič. Še so! Ni jih podrlo! Niso jih preselili! Politika jih ni založila za kakšen puf!



Medtem, ko so se smučarji poganjali po zasneženih strminah je standardna trojka iskala pot na Blegoš. Končno zdaj vem, kje je Črni vrh, pa tudi, kje gre pot z njega na Blegoš. Čeprav nismo šli po najkrajši, ker je bila neprehodna. Smo pa šli po malo daljši in nikomur ni bilo žal.

No, pa ta dan ni predmet današnjega opisa. Dolgo smo pa dvigali nogo visoko, o ja, saj je bilo snega veliko. Menda bodo kurenti, ki so se tudi pridružili smučarjem, zdaj naredili red.

In ker nas je sneg v petek zmatral,  smo šli dan po Valentinu na kopno turo. Na Čaven. Ena klasičnih tur takega letnega časa. Nič snega, nič zaprto, sklepčnost popolna, avto tudi, za volanom pa Boštjan.
Čaven sicer sploh ni gora, ampak je, podobno kot Nanos, pravzaprav planota. Z več vršički, med njimi je poznan Kucelj, naprej proti Primorski se splača obiskati Veliki rob, ki se s tipično steno steguje proti avtocesti, pa Modrasovec, najvišji vrh, ki se nahaja nad kočo Antona Bavčerja in nima naključno takega imena.
Veliko poti pelje po tej planoti, s katero meji Trnovski gozd in njegovi Golaki. Različno dolge so, a ker večinoma (razen tiste s Predmeje) peljejo iz doline, se lahko nahodiš. Najmanj dve do tri urice vzpona te čaka, okrog 1000 višinskih metrov, vse skupaj pa lahko kombiniraš z različnimi pentljami, če te je volja. Osrednja žila je Srednječavenska pot, ki v bistvu preči Čaven nekje v zgornjem delu in s katere je mogoče tako na Kočo, kot na Kucelj in na Veliki rob pa še kam.

No, če boste kdaj rabili, vprašajte. Se mi zdi, da sva najprej z Boštjanom, potem pa še v različnih kombinacijah tale Čaven kar prehodila. Še vedno pa kaj uide iz spomina in tudi najde se še kaj, kar ne poznamo.
Tako je na primer čisto ušlo iz spomina, kakšna zgleda pot iz Vrtovina. In smo šli spomin osvežit. Če bi že takrat, ko sva z Boštjanom hodila iz Vrtovina na Kucelj in se nato preko koče vračala nazaj, pisala blog, potem bi šli včeraj verjetno od kod drugod. Ker pa sva oba večino pozabila, temu ni bilo tako.

Najprej je treba najti parking. Prvič ko sva šla, sva dodatno prešvedrala vsaj še dvesto višincev, ker sva parkirala spodaj v vasi. Danes smo napako popravili (no, šofer jo je) in parkirali tam, kjer tako pravijo na www.hribi.net .

Zelo zanimiv arhitektonski dosežek stoji tam zraven. Najbolj impozantna je grda visoka kovinska ograja z ogromnimi vrati. Na majhni parceli potem stoji… hm… stolp? Morda bunker? Karkoli že je, je majhno, ozko, visoko in z ogromno luknjami. V gradnji, menda so postavljeni odri okrog vredni več kot objekt, po tem, koliko železja za odre še leži okoli, pa bi človek lahko sklepal marsikaj. Me zanima, kaj bo na koncu zrastlo tem.




Pot se začne po makedamu, nato zavije najprej na travnik in kmalu ponikne v gozd. V bistvu ni kaj opisovati. Gre gor, več ali manj je še kar široka, a ne pomeni udobna (kraški kamniti svet) in dolgčas se prekine trikrat. Prvič pri zavetišču Črna peč, od koder se vidi morje, drugič pri Koči pod Malo goro, ki stoji na idiličnem travniku, nekakšni izravnavi in tretjič pri Koči Antona Bavčerja, ki je bila edina od treh odprta in kjer imajo kofe, pir, čevape in kalamare. In je bila edina opdrta.

Dolgčas je bila samo pot, družba niti ne. Ko so otroci v elementu (mislim Matejo in Boštjana), takrat pač poka po šivih, ptiči in veverice so pakirali svoje reči in se selili v mirnejše konce, ljudi pa tako ni bilo na spregled. Mine pa hitro takole, v stalnem zbadanju. Pa čisto vse pride prav. Po moje en teden ne bosta govorila en z drugim. Kar je še ostalo sta si povedala po fb.

Včerajšnje jutro nam je še namenilo nekaj sonca. A že ko smo na vrhu srebali vsak svojo najljubšo pijačo, smo lahko opazovali oblake, ki so se valili iznad morja in vedno temneje je postajalo.  Od Koče smo se spustili najprej proti Lokavcu, potem pa smo zavili spet proti Mali gori in nazaj na izhodišče. Zadnjih nekaj minut do avta je že padalo, dež pa je začenjal počasi, ne z ihto, tako da smo se lahko še udobno spravili nazaj v avto.

In da bi bil dan popoln, sem svojega dragega peljala na koncert. Izbran sicer po mojih željah, pa se mi zdi, da tudi Brane na koncu ni nič trpel. Cetinski je pripravil predstavo, kot se za profija spodobi, v živo pa je tudi filing čisto drugi kot sicer. In dan se je končal šele jutri...



Če pomislim, to so dnevi, ki polnijo baterije. Z lepimi trenutki, pozitivnimi doživetji, z nekaj fizičnega napora in vsem lepim, kar nas obdaja. In seveda ljudmi, ki jih imamo radi. Zdi se, kot da nekateri teh, v bistvu zastonj stvari, ne opazijo. Saj se je res treba malo potruditi, a splača se. Danes me lepo bolijo noge, srce pa je polno. In Brane tudi ne pogreša več cigaret.