Tolsti vrh (Veža), 1986m, 27.10.2013

Najbolj  sitno je, ko imaš že bukirano nedeljo, potem pa se vremenarji ne morejo odločiti, kje bo dež in kje bo sonce oziroma, če bo sploh kaj od tega bilo kje. Če sam kolovratiš okoli je še vseeno, če pa za teboj hodi celo planinsko društvo, pa niti ni. Že prejšnji teden je bila zaradi vremena preložena tura na Vogle (ne tam, kjer se smuča, ampak na drugi strani Bohinjskega jezera), včeraj pa je ista tura visela v zraku še pozno v večer. Končno pride obvestilo, da tja pa ne, ampak verjetno, če, na Križevnik. Saj je lepa gora, ampak dvakrat na teden pa ne.

Storno. Potem se je pa mrak zavlekel v glavo. Še volje je zmanjkalo. Se zgodi redko, a včasih menda postavitev planetov vpliva na počutje, razpoloženje in delovanje ljudi. In v soboto zvečer je.  No, na koncu, pravzaprav na začetku (pozno zjutraj v nedeljo) se je le nekaj izcimilo. Ker ni bilo treba na avtobus, je bilo tudi čisto vseeno, ali greva po novi ali stari uri in šla sva, ko je že zdavnaj petelinom nehalo biti do petja. Kazalo je pa kar v redu, celo sonce je že dolgo stalo na nebu.

A kam? Najprej se je valjal pod nogami Konj. Ne ta pravi, tisti iz Kamniških. Pa mi ni bil čisto všeč. Skoraj nemogoče, a čisto nerazpoložena za kaj daljšega sem bila. Morda tudi zaradi kasnejše ure. Pa tudi zaradi vetra, ki so ga napovedovali tja do 50 km na uro. Ko mine tista ura, ko se vstaja za hribe tudi navdušenje pada. Potem pa sem se spomnila na nekaj čisto udobnega. In lepega. Greva gledat naše PD-jevce, ko bodo lezli s Križevnika na Veliki vrh. Na sosednji grič greva, ki se dviga levo nad Podvežakom in je v bistvu sosed Velikega vrha. Dve pobočji ima, kjer je mogoče iti, menda vsaj na enem ne bo vleklo. Ves čas sem razlagala, da greva na Desko in Vežo, no slednji se je nazadnje predstavil kot Tolsti vrh in ima čisto malo pod 2000.

Pelješ se dolgo, čeprav ne daleč. V bistvu je kilometrov malo, le zaviti so kot čreva. Že velikokrat prevožena po skozi Kamnik do Kranjskega raka in po ovinkih navzdol, nato pa spet dvig do parkirišča pod planino Podvežak. 

 

Polno avtov, nisem samo jaz prišla na idejo za te konce. Seveda, tu je mogočih kar nekaj poti. Proti Korošici po markirani, pa naprej na Ojstrico. Tudi na Veliki vrh in Dleskovec se da tu. Pa po neoznačenih poteh mimo lovske koče na Brežičih do Vodotočnika, Lučkega dedca in še olala.

Midva jo ubereva najprej proti Planini Podvežak. Sama se sonči, razen redkega pohodnika je prazna. Koča zaprta, živali so že zdavnaj odpeljali v dolino. Ker imva časa veliko, sonce pa skoraj pripeka, se kar ustaviva. In s takim tempom je šlo potem do vrha. Po pravici povedano, sploh ne vem, če bi z večjim šlo. Nekaj je danes ustavljalo noge in delalo sapo. Če ne gre ne gre. Sva pa zato vse nadrobno opazovala in ponavljala tiste tri vršičke, ki se vidijo s poti, čeprav za dva niti ne vem, kako se jima reče.

Po kakšne pol ure s planine, ali celo manj, ko se markirana pot do Korošice spusti v zeleno dolinico, se na levo odcepi dobro vidna pot. Zdaj ni več le dobro vidna, ampak je tudi dobro markirana. Nazadnje še ni bila. Na macesnu je znak le desno za Korošico, kam pa bomo prišli po levi, pa nič ne piše. Sem se usmeriva tudi midva. Pot preči celotno pobočje Deske in pripelje na sedlo med Desko in Tolstim vrhom. Do sem sva hodila na pol naga, tako vroče je bilo. Tudi kratke hlače bi ne bile premalo. Na sedlu pa kot bi čakala zaseda. Tistih obljubljenih 50 km na uro je čakalo tam gori, veter se je zaganjal, kot bi naju hotel spraviti nazaj za rob. Hitro sva sestopila  nekaj metrov in se za ličnimi smernimi tablicami spustila pod pobočje Tolstega vrha, kjer je spet vse obmirovalo.

Zanimivo je, kako včasih človek hoče najti pot, za katero se mu zdi, da mora biti. Kljub temu, da je potka posekana in vodi pod pobočjem sem na vsak način tiščala naravnost navzgor. Ja, po mojem spominu je šla pot tam. Probala sva dvakrat in vsakič obstala okrog in okrog obdana z ruševjem. Potem sem se vdala in sva šla tam, kjer je pač mišljeno, da se gre gor.

In ko misliš, da na vrh vseeno ne gre, te potka povede naokrog, na stran obrnjeno proti Velikemu vrhu in te po skrotju pripelje na posekano majhno plešo, z malim možicem in s črno napisanim imenom vrha na skali. Okrog in okrog te majhne sobice raste rušje. Še dobro. Lepo sva se sedla in je veter sem in tja le pomrščil lase, sicer pa je bilo znosno. Branetu je napoto delala Ojstrica, ki je prejšnji teden še ni bilo tam. No, skoraj je imel prav. Bila sicer je, ni pa je bilo videti, saj je bila pokrita z oblakom. Prav previdno je vprašal,če je tam že bil. Pa mu pojasnilo ni odprlo predalčka z Ojstrico, bo treba pogledat slikovne dokaze.

Ko sva dovolj dolgo gledala, se nama je zazdelo, da je Veliki vrh oživel. Najbrž so res naši PD-jevci prirajžali tja gor. A za kaj več so bile oči preslabe, daljnogleda ni bilo, objektiv pa je bil tudi tisti, ki ima rad široke kote, približa pa čisto nič. Zato sem bratcu poslala MMS s sporočilom, da je opazovan in sva se spravila nazaj. Na sedlu je odpadel plan, da bi se čez Desko spustila po lovski poti nazaj do izhodišča. Le zakaj bi naju obril veter, če je na pristopni poti poletje? Pa še rahlo upanje je vstalo zjutraj, ker se je na planino pripeljal avto. Morebiti pa kaj točijo???

Vrnila sva se po isti poti, upanje o kofetu pa je bilo prazno. A vseeno sva dolgo sedela na toplem soncu in opazovala fronto, ki se je valila čez Menino planino. Skoraj grozljivi oblaki so v času, ko naju ni bilo vzkipeli za dvakrat, kot velik ocean, ki se dviga proti nama so izgledali. In vedno bližje so bili. Črni oblaki na nebu…

Na Kranjskem raku sva bila že v drugem svetu. Ko da tam danes ni posijalo sonce, kot da se je nebo obesilo nad Veliko planino. In kot da bo otreslo vse liste. A midva sva svojo porcijo lepote za danes že prejela. Bilo bi požrešno zahtevati kaj več.

 

 Tehnični podatki:

Višina: Tolsti vrh (Veža) 1986m

Izhodišče: pod Planino Podvežak
Čas: 3 ure in pol (z obilo počitkov)
Višinska razlika: 726m