Peč (Tromeja) 1508, 1.1.2014

Peč (M. Forno/Ofen ali Dreiländereck)

Kadar ima gora toliko imen, zagotovo ne stoji v Polhograjcih.

Takšne poliglotske gore pogosto najdemo v zahodnih Julijcih, kjer ima ista gora slovensko, nemško in furlansko ime. No pa tale ni v zahodnih Julijcih. En zahodni repek Karavank je, tam, kjer se je Slovenija združila z Avstrijo in Italijo. Ker smo zdaj vsi skupaj ena velika država (kadar nam paše), cirkusov s cariniki, potnimi listi, švercanjem in podobnim ni več. Celo brez vsega lahko pohajkuješ tam okoli, pa to prav nikogar ne zanima. In ker je tako, ni več zanimivo in trume pešakov pač ne derejo tja gor.

 

Verjamem sicer, da je pot sicer obiskana, ampak danes je bil poseben dan, ki marsikomu ne dopušča prehitrega premikanja glave ali sunkovitih gibov, pa tudi pregloboko dihanje ima lahko nasprotne učinke kot sicer. Želodec ni tako močen kot ponavadi in oči bolijo, če vidijo svetlobo. Marsikomu na novega leta dan pač ni v veselje riniti v klance.

Tako smo bili mi štirje zjutraj v Ratečah pravzaprav edini na ulicah, ki jih je še dušila megla. Še psom se ni zdelo, da bi nas olajali.  Ura sicer ni bila čisto zgodnja, a marsikdo se je verjetno šele spravljal spat ali pa se je po bučnem praznovanju komaj prvič obrnil.

 Pot je vzorno označena. Če imaš oči, se je zgubiti težko. Ko za zadnjimi hišami zavijemo na kolovoz izgleda, kot da nas bo od tam naprej zalivalo. Potoček se suklja po stezi vsevprek, malo je treba poiskati, da ne stopiš ravno v vodo. A ne za dolgo. Po prvem vzponu smo na cesti in na snegu. Potem gre zložno navzgor, ogledamo si dve ali tri table o razgledih, pa o senožetih in potem se naenkrat med drevjem pokaže modrina.

 

Ja, točno po to smo prišli na prvi dan leta 2014. Po bleščeče sonce in velike razglede. Pred nami se pokaže vrh. Poseka vodi do njega, ob njej pa »kratka« pot, kot ji pravijo na razcepu. Priznajte, zveni mnogo bolj prijazno kot strma pot, npr. Čeprav to v bistvu je.  Z vsakim korakom, pravzaprav ovinkom je dan bistrejši in razgledi lepši. Nekaj časa se še potikajo megle tam okoli in nam zakrivajo razglede za hrbtom. Zmedejo nas pri ugibanju gora, saj se pokaže zdaj ena, zdaj druga. Iz glave že vemo, kaj bi tam moralo biti, a kje natančno pa ne.

Nekje na sredini poseke, kjer so ovinki označeni s številkami, kot na Komno, pa se zjasni in je tudi nam vse jasno. Razor in Prisojnik levo, pa Ciprnik in Mojstrovke poleg, na desni pa Ponce in še malo bolj desno Mangrt. Človek bi hodil kar v rikverc navzgor, da bi imel te lepotce ves čas pred očmi. Po drugi strani je pa tudi res, da se lahko ustaviš in jih občuduješ, ta čas pa se vrne sapa.

Med belo obloženimi smrekami se pokaže še Viš s svojim sorodstvom in že smo na vrhu. Kar prehitro. V takem bi še šlo. Še kar nekaj časa bi šlo. Na vrhu je cela gneča raznih obeležij, koč in vlečne naprave. No, saj ni tako hudo. Naša kočica (zaprta) in avstrijska kočica (zaprta), pa dve obeležji Tromeje, pa spominska plošča gasilcev, pa zgornja postaja vlečnice, pa na vremenske razmere odporen oddajnik iz jekla (piše na njem, prosim), pa najbrž sem še kaj spregledala.

Pa dve krasni drevesi. Smreka, kot bi jo obložil s smetano in nekaj, kar je listavec, kateri, bi bilo pa treba pogledat poleti. Zdajle je ena sama sladkorna paličica. In spredaj bleščeče bel sneg na katerem se bleščijo kristali. Sonce, skoraj brez vetra, razgledi. Ne grem več dol. Si mislim za trenutek.Res je lepo. Tudi zvok vlečnice ne moti. Kljub delujočim napravam smučarjev skoraj ni. Ko stopimo na vrh, se odprejo še razgledi na Obir, Osojščico, Ojsternik (vsi naO?), pa na Baško jezero in tja do osrednjih Karavank. Zrak je kljub poskusom nekaterih, da bi ga z detonacijami in raketiranjem ponoči uničili čist in svež, razgled pa bleščeč.

Vrnemo se na našo stran in se parkiramo pred hiško na klopce. Lesene stene oddajajo toploto kot v finski savni in brez težav se nasloniš in zapreš oči. Če bi bil mir, bi človek lahko oddremal kitico ali dve, ampak to bi bilo od družbe pač preveč zahtevati. Za nami prideta ta čas gor le še dva pohodnika, sicer tudi tu ni nikogar. Na srečo. Ne maram gužve. Nikjer, še najmanj pa v gorah.

Dolgo sedimo, a treba je vseeno nazaj. Vračamo se po cesti (ki je to poleti), na srečo je gaz, sicer ne bi vedeli, kje ta cesta je. Snega je tu okoli 80 cm, morda celo metra in izven gazi se ugreza. Po cesti je povratek sicer daljši, a nič hudega v tem lepem dnevu.

Vsaka spodobna pot ima kočo ali dve, ta tudi. Avstrijsko na vrhu spustimo (se nihče ni zmenil zanjo), čez slabo urico se ustavimo v našem Domu na Tromeji (je pod Tromejo, če prašate mene). Malo nad domom naletimo na BMW, katerega cilje je očitno do doma z avtom. Le tega, da je precej snega na cesti in slabo zvoženo, mu najbrž ni nihče omenil. Stoji na razcepu in ne ve kam, še dobro, da ima mobitel (najbrž zadnji hit), ker kliče.

Pred kočo je malo ljudi, večinoma tistih, ki so že prišli po dozo zraka iz doline in jim je to za danes dovolj. Ko dobimo kavo in pir (ob obveznem modrovanju ali je boljši rdeči ali zeleni), se BMW pripelje do doma. No, skoraj do doma. Le nekaj metrov prej nasede in se kolesa vrtijo v prazno. Moram povedat, da mu privoščimo? Tudi to, da pride po lopato k oskrbnici in mora kopat? In da mu skoraj želimo, da bi kidal še cel klanec nazaj navzgor?  Saj je morda grdo, ampak rahlo mi gredo na živce takšni turisti. Naj ostane v dolini, če ne zmore urice peš.

Kako se je z avtom končalo ne vem, prej smo šli. Takoj pri koči je markacija, mi pa za njo. Shojeno sicer ni bilo zelo, a tu je snega manj in se ni vdiralo. Prepričani, da smo čez 250 m spet na cesti smo zakorakali navzdol. No, izkazalo se je, da ni čisto tako. Da je po 10 minutah pot začela iti zelo, zelo strmo navzdol in le smer nas je tolažila, da bi lahko bili prav. Sicer pa, človek mora odkrivati kaj po navdihu.

Čez pol ure smo bili nazaj na cesti, kjer smo zjutraj hodili navzgor, skoraj pri cilju. Hja, seveda, kaj pa. Saj smo vsi vedeli, da smo prav, ne? Ja pa ja. V skrajni sili bi pač prišli v Kranjsko goro, kar pa tudi ni konec sveta.

Peč ni velika in ni pomembna gora. Ni taka, ki jo imajo vsi v planih in je treba nujno nanjo. Bolj se v sili spomniš nanjo, kot kako drugače. A danes se je izkazala kot prelep zimski cilj, s čudovitim razgledi in nezahtevnimi, a vseeno strmimi potmi. Sneg, ki se je posipal iz vejevja, sonce in temno modro nebo so bili najlepše mogoče okrasje, kar si jih človek želi. Lep dan nam je dala gora, malo pa smo ji z dobrim razpoloženjem pomagali tudi sami.

Naj se dnevi letošnjega leta ravnajo po tem dnevu. Naj bodo čisti, navdihujoči, naj vzbujajo tiste blažene občutke, kot jih je ta dan.

Če  seveda odštejem celo drevo, ki  mi ga je moj mali bratec stresel za vrat. O tem se bova še temeljito pogovorila (bi rekel Brane). Baje je kriva Rdeča kapica. A to je že posebna zgodba.

Tehnične podrobnosti:

Vrh: 1508

Višincev: 673
Čas: 4.40 ure
Km: 10,6