Ratitovec, 1678m, 4.5.2014

Pozno popoldan. Dnevna soba. Jaz v potisnjena  v kot kotne sedežne garniture se delam čisto majhno, levo velik dedec, desno tudi in oba mi (hkrati, itak) predavata o trmi, neodgovornosti, kako ne smem, kako ne bom…. In sploh ne po tihem.  Ko že vem vse, kaj ne bom, in kaj moram, se me usmili bratec. »Na Ratitovec pa lahko gremo, ta bo ravno za tvojo nogo!« Vzamem kar takoj, da si kdo ne premisli.

 Saj bo kdo dvignil nos nad Ratitovcem, ampak po krivem. Za tiste, ki niso nikoli bili in si želijo nekaj ne predolgega, recimo, če imajo čas samo en del dneva, bo pot čez Razor iz Prtovča, kamor pridemo iz Železnikov, čisto vredu. Še boljše je, ker je krožna in se lahko na izhodišče pri prav cortig cerkvici vrnete po poti čez Povden (ta čudna imena vam še razložim).  Če želite ta isti izlet rategniti, lahko na poti čez Razor odvijete vmes na Kosmati vrh v desno in na sedelcu spet desno. Potem se do sedelca vrnete in kar naravnost naprej nadaljujete direktno na Gladki vrh. Vse je dobro označeno.

Če jo želite podaljšati, se je lotite iz Železnikov, izhodišče je pri cerkvi nasproti pokopališča. To iz pohajkovanja naredi  kar lep vzpon. Če boste na smrt utrujeni, je britof pri roki.

Poseben čar ima Ratitovec zaradi koče, ki stoji čisto pod Gladkim vrhom (švoh pljunek od koče). V koči imajo tri metre domačih šnopsov, običajno vsi pijejo nekaj zelenega (ni žolč, ta je rezerviran za dolino) in flancate. Take, ki so jih pekle za pusta naše mame, sploh, kadar se krofi niso čisto posrečili.

Opisano pot ponavljam  vsako leto. Vsaj enkrat. Tudi pozimi. In v dežju. S psom, družbo, sama. Le nočna še manjka. In se je še nisem naveličala. Sploh zaradi razgledov na vrhu. V lepem se vidi vse hribovje in gorovje, kar ga naša kura premore. Pa še kakšno sosedovo, ker smo ravno precej majhni.

V tem natančnem ponavljanju je nekako izpadla kakšna druga pot. Se zgodi, da pozabiš, da ima gora vsaj štiri strani in z malo sreče se marsikdaj da nanjo priti več kot z ene. Na Ratitovec gre tako kar nekaj poti, z različnimi izhodišči, v kar se boste prepričali, če boste pogledali na hribi.net.

Ste odprli povezavo? A?  Človek ostane odprtih ust. Jaz vam pa o eni poti razlagam že pol strani. No, v vsakem primeru, že za Ratitovec bom še precej rabila cele noge.

Še nekaj takih zanimivih o Ratitovcu na temo »ali ste vedeli?«. Itak niste, saj tudi jaz običajno kaj novega zvem, ker se rada delam pametno in preden blog izpilim, malo preplonkam  kakšne zanimivosti od tistih, ki so jih že našli. Npr.:

 Spada v Julijce. Ta zadnji Julijec, bi se reklo. Za spremembo strm na južni in položen na severni strani. Pod vrhovi je več planin. Na severni strani so Pečana, Klom in Danjarska , na južni pa Prtovška planina. V zavetju pod južnimi strmalmi so na sončni terasi na višini med 800 in 1200 metri nanizane slikovite soriške vasi, ki spadajo med najvišja slovenska naselja . Zgornje Danje, 1100 m, so najvišje strnjeno naselje v Sloveniji.

Tukajšnji kraji so znani tudi po tem, da so konec 13. stoletja freisinški škofje, takratni lastniki tega ozemlja, začeli tu naseljevati Nemce s tirolskega. Ti so živeli v precejšnji osamljenosti, zato so tudi dolgo ohranili svojo govorico. Najdlje se je ohranila v Spodnjih Danjah, kjer današnji govor še spominja na izvor priseljencev. Na njihovo prisotnost nas spominjajo tudi nekatera neobičajna krajevna imena kot so npr. Tonderškofel, Kremant, Altemaver, Erbelc, Štoment … (hm, ne hecam vas, res majo take).

Takrat so po okoliških hribih kopali železovo rudo bobovec. Zato je škof tod kasneje naselil še Furlane, da so začeli s fužinarstvom. Tako so nastali Železniki. Mi smo na poti srečali še npr. Berštango (po njej poteka pot), pa šli pod Žbajnekom, ležali smo pa pri Zgornem Jirnu. Prisežem, da si ne bom zapomnila do drugič.

 Pa pojdimo mi zdaj končno v hribe, ko mi je že moški del to tako dobrodušno dovolil. Po mnenju prisotnih bi morala nogo vlečt za seboj že od avta naprej. Pa jo nisem. Res pa je, da sem si za vsak primer omislila povoj in ga za začetek preveč zategnila okoli gležnja. Sumničave poglede na vsakem ovinku sem prezrla, potem so se pa malo naveličali.

Naša pot je šla tokrat s Sorice. Peljemo se iz Škofje Loke do Železnikov in nato naprej proti Soriški planini. Parkiramo malo nad vasjo Sorica, na nekakšnem prelazu malo pred parkiriščem smučišča. Na levi se na križu drži Jezus, ki so mu za vsak slučaj, če bi bil od držanja utrujen, zraven postavili klopco, na desni je parkirišče, kamor gre vsaj 10 avtov. In na kolovozu, ki zavije v gozd na začetku opazimo tablico za Ratitovec. Kraju se reče Sorške peči.

Prvi del je malo dolgočasen, ni pa dolg. S prvega kolovoza se spustimo na slabšo makedamsko cesto, potem pa kmalu pot strmo odvije desno v gozd. Označeno je vse, ta prvi del vzame kakšnih 15 minut.

 Potem je pa pravzaprav vse le še luštno. Parkrat se pot sicer malo bolj strmo vzpne, a je popotnik takoj poplačan tudi s kakšnim spustom, če že ravnice ne more biti. Ves čas v smeri vzhoda, po desnem robu Ratitovca bi rekel človek, čeprav tega o robu ni jemati dobesedno. Na rob smo dobesedno prišli le enkrat, ko smo malo preslabo gledali v tla (če je pa naokrog lepo) in smo se dvignili (ugotovili nazaj grede) na Kačji rob. Malo prehitro smo spet pot iskali nižje, sicer bi že prvič našli tudi prvi žig. Ker ga vsak kucelj na Ratitovcu ima. Tistega zašvasanega na ukrivljenem nosilcu, dvakrat zabetoniranega.  Ni za domov.

 

Potem smo se izmenično dvigali in spuščali, enkrat ali dvakrat šli malo po svoje, k čemur je pripomogel tudi sneg, ki, nebodigatreba, pokrije ravno ključne markacije, a se vedno uspešno vrnili nazaj na pravo pot.  V megli bi znalo biti malo bolj tečno, tako pa je veter pihal tako, da megli niti na misel ni moglo priti, da bi se spustila. Od vetra so nam plapolala ušesa, windstoperjev sploh nismo slekli do koče. Zato pa se je videlo daleč.  Podobnega dne je Boštjan predlagal, da bi nesla jogije s seboj. Zagotovo bi bilo dobro za odganjanje pršic.

 

 Drugi vrh, ki je vrh le zato, ker so se tako odločili, je Kremant. S štemplom, seveda. In potem zelo blizu, ta najvišji tega pogorja (če mu tako rečemo), Altemaver (1678m). Tu smo že v družbi bunkerjev, ostankov Rupnikove linije. Če so že fantje morali dežurati tu gor, vsaj razglede so imeli dobre. 

Ta del je med lepšimi, greben, s katerega so strmi pogledi daleč v dolino, kjer se v tem času razcveta resje, rastejo majhni avriklji, trobentice in žafrani.  Zdaj pa že posegam v področje naše floristke. Me je nadrla, da naj si svoj hobi najdem, da je to njen. Ok, Frau Flider, naj ti bo.

 Z vrha se je treba najprej spustiti do sedla, na katerem je kal (po domače majhno usrano jezerce), zdajle sta celo dva. Potem je treba spet gor, do koče. Mladina gre še na Gladki vrh (minuto in tričetrt od koče), midva pa naročit pijačo, da ne bo potem nestrpnosti, ko prideta dol. Saj vsi poznamo otroke, kako ne morejo nič potrpet. Pa flancate. Da bosta imela polna usta.

Ko smo že tako pridno hodili, si privoščimo dolg odmor. Je treba narediti analizo. Spiti pivo, še rajši dve. Le nikakor se moški del ne more zmenit katero je pivo. Eden pravi vodo in laško, drugi pa pir in Laško. Kot pri navijačih. Saj veste, kako smo vpili: Je-se-nice so pra-si-ce! Isto.

Moj gleženj ostane v čevlju za vsak slučaj. Nikoli ne moreš biti prepričan, da ga lahko spraviš še nazaj, potem, ko se sezuješ.  Pa je kar priden. Če mu dam mir, mi da tudi on. Bolj mu je všeč na gor kot dol. Ker pa se ne da vedno gor, mora včasih pač malo potrpeti.

Nazaj moramo po isti poti, kar pa ni nič težko. Zdaj imamo pred seboj razglede, ki so bili prej za ritjo. Ni slabo: na levi Lajnar, pa Možic, pa Dravh pa Črna prst, še malo bolj levo Blegoš in Porezen in kopica nežnih, zelenih in valovitih. Desno raj Julijskih Alp, kjer najbolj ven štrli kdo drug kot Očak.

Ustavimo se enkrat, na prav lepi planini z majhno leseno hiško. Pri zgornjem Jirnu, bi človek sodil po zemljevidu, se pomečemo po tleh in zdi se, kot da od danes  ta prvega v vrsti kmalu začnejo prihajat hrkajoči toni. Prav nič nam ne fali. Dan se šele zdajle, ko je že čez poldan začne delati kot lep dan, veter pojenjuje in na soncu je prav prijetno toplo. Nič čudnega, če človek od vsega lepega omaga.

Čisto spočiti se potem vrnemo na izhodišče. Pade sicer še predlog, da gremo popoldan morda na Kredarico, a nekako ni dobil večine. Smo pa zato imeli možnost videti še pravega (za razliko od tistih vsakodnevnih) konja, ki je gospodarja peljal na sprehod. 

Noga je zdržala, čeprav mi na koncu ni bilo povsem jasno, po katerih kriterijih naj bi bila ta pot primerna za spahnjen gleženj. Sicer pa, saj ves čas trdim, da mi nič ni, sploh ne razumem, zakaj toliko navijajo feder okrog malo otekle noge.

Če dobro razmislim in še malo osvežim spomin. Bilo je kakšnih 15 let, morda še kakšno leto več, nazaj. Mami in Boštjan sta me takrat vzela s seboj v hribe, ker se jima je zdelo, da nujno potrebujem zrak. Šli smo na Ratitovec, tako kot mi danes,  po isti poti. Omagala sem kakšno uro po začetku. Ni šlo več, nikakor. Pa sva z mami in psom sedele na bregu in čakale Boštjana, ki je šel še malo naprej.

Kakšna sprememba. Zdaj do tja pridem z eno nogo, pa grem še dve uri naprej in tri nazaj. A? Pa pravijo, da starost zmanjšuje človekove sposobnosti. Ni res, vam povem.

Zdaj moram pa nehat. Brane sedi zraven in mi ves čas trga umetniški tok misli. In se hoče menit z mano. Nobenega razumevanja  za pisatelje. Da dragi, že grem, le piko še pritisnem...

 Tehnični podatki:

Višina: Altemaver  1678m, Koča 1640m
Višinskih:  958
Čas: 6 ur (+ura za ležanje)
Kilometrov: 13,5