Boč, 978m, 8.12.2013

Triglav pozimi je še vedno neizpolnjena želja. Zdajle se je spet malo odmaknila. Tam daleč se beli v vsej svoji veličini in me vabi. Meni je pa malo v želodcu tesno, ko se spomnim, da bi bilo lepo stati na njegovem vrhu pozimi. Bi se reklo, da ga imam v dobrem.
Sicer pa, čisto nemogoče pa ni zdajle na Triglav. Na Štajerski Triglav recimo, brez težav. Malo manj koščen je, pa kak meter nižji od pravega, a za silo že bo. Pravijo, da je najbolj atraktiven takrat, ko po njem rastejo rože. Ne katerekoli, prav posebne. Ki so toliko posebne, da so jih postavili za ograjo in imajo spomenik, ko pa cvetijo pa tudi čuvaja. Saj veste, Slovenec mora imeti doma vse, kar je prepovedano. In trganje velikonočnic spada med to prepovedano.

 

Zdajle velikonočnic ni. Ne ker je zima, seveda ne. Ker še ni velika noč zato. Takrat ko pa bo velika noč, bo pa tudi roža. Narava bo že vedela, kdaj jih spustiti na zrak.

Torej na Boč. Moj dragi ima zgodovino tudi, preden je spoznal mene, najdražjo. Kar nekaj časa je živel v Zgornjih Poljčanah, skoraj na parkirišču, kjer je izhodišče za Boč. In pravi, da je bil parkrat celo na Boču, pod kar šteje peš način. Z avtom do Doma pa večkrat. Po povedanem, velikokrat. Moral pa je počakati name, da je šel gor čez Balunjačo.

 Tako je skoraj izpadlo, da sem imela lokalnega vodnika, samo pot sem morala kazat sama. Skoraj. Ga je bilo lepo poslušati, ko je ubiral za menoj in obujal zgodovino, ko še ni bil srečen z mano.

Začela sva torej v Zgornjih Poljčanah, kjer sta na razpolago dve možnosti. V levo po učni poti, kjer izveš vse o drevesih in gozdu (pokažejo recimo, kaj so korenine) ali v desno, čez Babo. Prvi poti pravijo tudi Detičkova pot, a to izveš zgolj slučajno, če fajn brskaš po stricu Googlu. Midva sva si zbrala to Detičkovo, ki pelje po nekakšni grapi ves čas proti vrhu, nato obrne v desno v klanec in se dvigne na ramo pod vršnim delom Boča.

Če prehitro dihaš so tablice ob poti prava odrešitev. In potem se še nekaj časa čudiš recimo trepetliki, pa se sapa umiri. Kmalu sva pri skali, na kateri črni napis skuša nekaj razlagati o Majstru. Za njo se vidi stolp na Boču. Večkrat naju hočejo smerne tablice zvabiti v Dom pa sva neomajna. Ne dava se, ampak strumno nadaljujeva proti vrhu.

Najslikovitejši je pravzaprav del čez Balunjačo. Pot ima ime po jami, ta je pravijo največja. Katera je, niso pokazali. Je pa tam tudi Špelina jama, čisto malo nad potjo, ograjena, da Špeli ne bi kam prenizko padla, verjetno. Celo nekaj jeklenic je tam okoli. V kopnem in suhem bolj za okras, verjetno pa so v korist, če je ledeno ali sneženo.

 

 

 

Vzpon ni dolg, hitro sva na cesti pod komunikacijskim stolpom, do katerega se sicer pride. A malo naprej je še eden, kjer se ne pride le do njega, ampak tudi nanj. Po ravnem mimo vojaških objektov, pa čisto malo še navzgor in že sva pred razglednim stolpom, kjer je hkrati tudi vrh in vpisna skrinjica.

Če gre verjeti zapisanemu, je visok 22 metrov in je moj letnik. Ha! Se ne dava. Samo tale bo stal še davno po tem, ko bo prevrnilo mene. Ko stopiš nanj, si na 1000 metrih, torej višina ni bila naključna. In tam ni več greha….

Na kratko se zadrživa na vrhu, toliko, da ponoviva zemljepis (če sva ga prav tako ne vem), preveč piha za kakšno naslanjanje. S stolpa se vrneva do Doma po »Senčni poti«. Posebej pomembno je bilo danes, ko sence sploh ni bilo. Nobene. Ker tudi sonca ni bilo. No, ne glede na to je potka prijetna in naju je pripeljala do Doma pod Bočem, kjer je bil čas za postanek.

 

Spomnim se, kako sem bila prvič na Boču. S PD bi morali pravzaprav na Skutnik, tja v Kaninsko gorovje.  Ob štirih zjutraj smo sedeli v avtobusu, zunaj pa je ulivalo kot iz škafa in tudi napoved za tisti konec ni bila nič boljša. Za vzhod pa. Zato smo plan spremenili in ob 9. že stali na Boču.  In zdaj? Bilo je prezgodaj za domov, oblaki so držali in vodiči so se spomnili, da tam nekje okrog obstaja vinska pot. Pa smo šli po njej. Šele ob treh popoldan smo čez neke travnike spet prikolovratili nazaj v Poljčane. Eni bolj, drugi pa malo manj naravnost. Na poti domov so bile še karaoke in krofi na Trojanah in iz Boča smo prišli jako pozno.

 

No, midva še kar pijeva kavo v Domu in Braneta malo skrbi, da se bo moral zapiti s kakšnim domačinom, če slučajno pride mimo. Pa ni bilo prave gužve.

 

Vrneva se po poti čez Babo. Zanimivo ime ji daje skala, s pogledom na Poljčane in Pohorje. Ne vem zakaj je to Baba, a na njej tako piše. Bo že tako.

 

 

 
 

Za kosilo sva danes poskrbela na poseben način. Ker sva ravno na teh koncih, se zapeljeva kar k Branetovi mami. Še malo poklepetamo in nedelja je naokrog. Pa Triglav, čeprav Štajerski, tudi v žepu.

Menda sva se potepala po krajinskem parku, ampak so sila skrivnostni, tako da ne znam povedati zakaj.

 

Tehnične podrobnosti:

Višina: 978m

Izhodišče: Zgornje Poljčane
Višinska razlika: 628m
Čas hoje: dobre tri ure
Kilometrov: 6 in pol