Mali Golak, 1495, 16.12.2013

Do pol sedmih zjutraj sem o hribih tiho ko grob. Jaz že vem, kam greva, Brane pa še niti tega, da sploh. Čeprav v dnu duše sluti, da ne bo šlo kar tako. Nič miru v nedeljo, pa goveje župce z nudli in likanja. Ne gre. Zunaj nad 800m je sonce. Nemoralno bi bilo ostati doma.

Pijeva kavo in sploh noče vprašat. Ja, no. Bo pa seznanjen. Najprej vprašanje o spanju (dobro spal?), pa o nogicah (bolijo?). Pri prvem je odgovor spodbuden, drugi odgovor je malo bolj neodločen, a premalo, da bi me odvrnilo od nadaljevanja pojasnjevanja. Na vprašanje, če greva malo na sonce pač nihče ne more reči ne. Ali pač?

Seveda ne. Po odgovoru, da bi šla na Golake sledi 5 minut preverjanja na www.hribi.net in ko je obljubljen še štempl za planinsko pot, sploh ni več težav. Že poka.

Malo pred Postojno se mi zdi, da postaja svetlo. In res začne črno bela mrzla slika, sestavljena iz ivja in megle postajati barvna. Naenkrat se razkadi, Nanos stoji pred nama v vsej lepoti, sonci sveti, da je veselje in temperatura z vsakim kilometrom zraste za stopinjo. Iz minus 2 pred domačim vhodom je v Ajdovščini že 8 plus. Drug svet.

V Ajdovščini zapustiva avtocesto in iščeva smerokaz za Predmejo. Z malo nosu ga tudi najdeva. Najprej cesta pelje mimo Lokavca, vasi znani zlasti po Lokavskem plazu, ki še vedno kot velika rana zeva v pobočju Čavna. Cesta postaja vse ožja in začneva se strmo vzpenjati. Cesta ima od 2011 tudi del nove trase, saj je plaz Lokavec takrat odnesel en kilometer stare. Na koncu postane  ozka, stisne se k pobočju, na drugi strani pa je zaprta z visokimi betonskimi varovalnimi ograjami in izdolbena v skalo. Kaj več od tega, da so trije slikoviti tuneli malo pred Predmejo ročno izklesani, mi ni uspelo odkriti.

 
 

Vas Predmeja slovi po tem, da so domačini tu leta 1895 organizirali prvo smučarsko tekmovanje v osrednji Evropi. V spomin na ta dogodek organizirajo predmejci vsakoletni, sedaj že tradicionalni Filipov tek. Vsako leto je v jeseni tudi tradicionalna Lokavška furenga. Lokavčani in Predmejci so si namreč nekoč služili kruh tudi z vožnjo (furanjem) lesa z vozovi v dolino. V Tihi dolini na Predmeji se vsako leto konec julija odvija tudi družabna prireditev Kravja ruleta, ki pritegne veliko obiskovalcev od blizu in daleč. Predmeja je izhodišče za Čaven in Golake, ne daleč proč pa se pride do Otliškega okna in znanega kamnitega polža. Malo pred tuneli je izhodišče za prav posebno in lepo Srednječavensko pot. Pa še kaj najdete o teh krajih na internetu, a bodi dovolj. 

 V Predmeji zavijeva levo, proti Lokvam, med drugim poznanih tudi po smučišču. Desno se da proti Colu in Otlici. Zdaj sva že na obsežni Trnovski planoti, ki jo domačini imenujejo tudi Gora. Le slaba dva kilometra slediva tej poti, nato zavijeva desno, kjer so oznake za Golake. Parkirava na mestu, ki mu pravijo Kozarnice. Zakaj, ne vem. Je pa tam znak policije, da naj vrednih predmetov ne puščamo v avtomobilu. Zato vzamem Braneta zraven.

Začetek je manj obetaven. Kolovoz. Ne maram kolovozov. Dolgočasni so, običajno še prav blatni ali posuti z zoprnim kamenjem. Ta ni bil blaten. Na srečo pa ni dolg. Na razcepu sva. Levo je do Čavna dve uri in pol, desno pet minut do Iztokove koče. Sem greva midva. Ker je pred nama kratka pot, greva na kavo. Koča je kot iz Janka in Metke, le Metka za šankom ima čisto prekratek pulover, da bi bila iz pravljice. Da je ne zebe, ima pod njim tudi žabe. Ko se prvi od prišlekov zalepi za šank, se njegove oči tja nekam pod rob puloverja. Za dolgo.

Prijetno je v koči. Nekoga, ki praznuje rojstni dan pričakujejo. Poleg kave sva zato deležna še prav okusnih majhnih slanih rogljičkov. In kuharica pokaže svoje telesce iz kuhinje, s komentarjem, da je samski ženski v tej koči res težko. Zaradi pohodnikov, ki se v njej ves čas slačijo.. Ne zdi, se, da bi preveč trpela.

Koča je okrašena, okna so zarošena od vlage in toplote in občutek imam, da bi v njej lahko človek kar sedel. Vsak, ki pride je domač, reče kakšno dobrovoljno in zvrne šilce domačega. Tega pa imajo. Tri police flašk, pa ne vem, če je v kateri iste vrste okrepčilo.

Je treba vseeno naprej. Od koče naprej se pojavi sneg.  Ravno dovolj ga je bilo, da je proti vrhu naredil bob stezo. Pozna se velik obisk, pot je zbita in zdrsana. Do vrha kljub vsemu prideva brez derez, a že gor grede veva, da jih bova vlekla nase. In to na vrhu tudi narediva.

Malegi Golak  ima še dva soseda: Srednjega in Velikega. Zanimivo pri   tem je, da sta oba nižja od Malega. Ne za veliko, a vseeno. Tako je Mali največji... In da se do njega da od koče po dveh markiranih poteh, čeprav je povsod opisana le ena. Druga je položna pot ali Bojčina pot in po njej sva šla midva, ker sva ono drugo zgrešila. Tako kot sva zgrešila odcep za Predmejo, ki naj bi se nekje pridružil, pa se ni.

Prvič sem bila na Malem Golaku pred leti z bratcem. Še zdaj se spomnim, kako sva nek februarski dan modrovala, da greva nekam na toplo na Primorsko. Padla sva v najslabšo možno verzijo Golakov: z meglo in vetrom je padal sneg. Razgledov le kar je neslo do nosa in obrnila sva takoj, ko se nama je zdelo, da sva dosegla vrh.

Tokrat je bilo povsem drugače. Morda za ščepec preveč vetra, a videlo se je vse naokoli, meni se je zdelo, da vidim še celo Matterhorn.. No, so mi potem poznavalci povedali, da ni bil. Videl pa se je Monte Durano, pa Marmolada in Civetta... Daleč, daleč torej. Pa vse naše, itak.

Za spust sva si nadela ketne in šlo je suvereno. Skoraj vzvišeno (skoraj, no)  se človek ozre po pohodnikih, ki se spuščajo po riti, vseh štirih ali po skalah in drevju izven poti, ker drsi in nimajo derez. Ti pa padeš mimo, kot da si na promenadi. Res se splača tistih nekaj dkg tovoriti s seboj. Preprečijo marsikateri neprijetni gib ali modrico na ta zadnji. Ni jih bilo treba do koče, sva pa zato prostor, kjer sva si jih snela, izkoristila še za posedanje, ko sva bila ravno na riti.

Čeprav sva imela namen, da se nazaj grede še enkrat ustaviva v koči, se nisva. Nobenemu se ni dalo še na eno kofe, to, da žiga nisva odtisnila, pa tudi ni bil motiv. Saj nisva tu zadnjič.

V povratku sva nekaj pametovala okoli bližnjic, kar naju je stalo en ovinek po cesti nazaj. A za naslednjič, če se bom še spomnila, vem, da sva šla prav. Tako bi se izognila večine kolovoza. Pa se ga nisva. Saj vseeno, dan je bil lep, skoraj je dišalo na kratke rokave.

V Ajdovščini sva se ustavila še na kavo. 16 stopinj je kazalo v avtu. Ne moreš verjet. Sploh ne, ko sva se nekje pred Lomom potopila nazaj v meglo. Ah. Zakaj le nisva šla na Kredarico?

Tehnične podrobnosti:

Izhodišče: malo naprej od Predmeje, Kozarnice

Višina: 1495
Višinska razlika: 497       
Čas hoje: dve ure in pol
Kilometrov: 5 in pol