Dolomiti (ta domači), 1.6.2014

 

Dolomiti – raj za smučarje, pohodnike, alpiniste. Visoke bele špice, ki zvečer menjajo barve od oranžne do rdeče, vrhovi in prelazi, smučišča in ferate, jezera…. Pogledi kamor seže oko, vrhovi en lepši od drugega, Brenta, za najlepšimi policami sveta, pa ferate Marmolade, Toffan in veh okoliških velikanov. No,  v teh Dolomitih nismo bili.

Bili smo v drugih Dolomitih, domačih, streljaj od dvorišča, ki se jih da opisati enako vzneseno:

 

Razgibanemu svetu slikovitega Polhograjskega hribovja dajejo poseben pečat njegovi vrhovi : mogočna Polhograjska Gora ali Gora sv. Lovrenca (824m), plečata Pasja ravan (1019m ), ki jo je Valvasor imenoval Pesjanski vrh in rogljata Grmada (898m). Najvišje pa se dviga košati Tošč (1021m). Vabijo pa tudi mične cerkvice, številni zaselki s samotnimi kmetijami, lep razgled in prijazni ljudje (tole nisem čisto ziher, sem blizu doma).

Slikovitost pokrajine pogojujejo kamnine, v spodnjih plasteh skrilavci in peščenci, nad njimi ponekod apnenec, največ pa dolomit. Na površini dolomit rad preperi, zato kažejo vrhovi in grebeni dolomitnih vzpetin navadne in zanimive oblike, na apnencu pa dobimo pravi kraški svet z manjšimi podzemnimi jamami (samo najti jih je bolj težko, so pa). ( www.slovenija.info.si)

Na mnogih poteh in stezah vabijo popotnike zaščitene rastline : blagajana, dišeči volčin, bodika. Pa kakšen Jože, Andreja, Domin in podobne bodeče neže. J (da vidim, če berejo).

Tu pa smo bili. Bila je prva in zadnja ponudba. Nekako na način: tja ali nikamor. Drugače povedano: »pejte z mano al pa grem sam«. Takšne izbire navadno ponuja moj bratec.  Res pa je, da je bila vremenska ena od tistih: vse bo, če bo in kjer bo.  Noben se ni upiral, le Brane je želel kakšnih 200 do 300 višincev skonta. Ki jih, itak, ni dobil. Zato je na koncu podpisal, da v hribe ne gre več. Nikoli.

Dan bi moral vremensko potekati nekako enako kot včeraj, torej oblaki ja, dopoldan še nekako, potem plohe in nevihte, na kakšnem koncu pa lahko že prej. Skratka nekaj takega kot včeraj in včeraj ni bilo tako slabo.

Napoved, kot navadno, ni držala, zato je Mateja svoj rojstni dan začela z dežjem v Zasavju, se pripeljala v suh Šentvid, v Medvodah pa smo bili že bolj pozni od plohe, ki je sprala ceste. In bilo je oblačno.

 Zbor je bil pri gostilni (preračunljivci smo tam parkirali kar za vsak slučaj, da potem ne bo predaleč). Pri Legastji se reče, domorodcem sicer poznana lokacija. Do tja pridete, če v Medvodah zavijete proti Goričanam, potem se peljete do Sore in tam zavijete levo proti Katarini. Nekaj kilometrov naprej je v ozki vzpenjajoči dolini na desni strani ob cesti domača gostilna Legastja. Poleg solidne hrane in domačih slaščic ima še eno dobro lastnost, zaradi katere je cenjena pri domačih moških: tu ni telefonskega signala, kar pomeni, da se pivo lahko pije dolgo in brez motenj.

Današnji poti je ime Boštjanov krog, ker si jo je za danes on zmislil. Če se bo ime prijelo, tudi prav. Ker si je zmislil pot, je imel pravico do treh poljubčkov. Da pa se ne bi samo kuševal, je hkrati še čestital Tejki za rosnih nekaj let.  Ko sta se obrisala okrog ust, smo lahko šli.

Začetek je bil nekako običajen za ture, ki jih letos predlaga Bošti. Po parih sto metrih poti, ki je bila še malo nazaj lepša, zdaj pa je podobna cesti, se je začel deblotron. Najprej po, potem čez (bočno, hrbtno, ritno) pa mimo in potem še kombinacija vseh treh tehnik čez debla. Ni dolgo trajalo, v križu ni vščipnilo, potem pa je pot postala taka, kot mora biti. Ja, žled je povzročil v Polhograjcih ogromno škode in res še ni bilo mogoče vsega odstraniti.

Hitro smo pri samotni kmetiji, ki se ji reče pri Micki. Micka je gospa, ki tam stanuje, prijazno postreže mimoidoče s šnopčkom in besedami in ima psa, ki se vede grozeče, drži pa pregovora, da pes, ki laja, ne grize. Vsaj dokler laja, to drži.

Micke ni bilo na spregled, pes pa se je naveličal zaganjanja za nami, ko smo bili že malo pod Domom na Govejku. Prva pavza in prva kava za danes. Domači se že pripravljajo za piknik in upajo na veliko obiskovalcev, mi pa pogrizemo nekaj čokolade in spijemo kavo. Za pir je še prezgodaj. Nadaljujemo v smeri Tošča (oznake za domom), da pa se tu tudi na Osolnik, priljubljeno izletniško točko.

Po kratkem vzponu se potem pot zmerno vzpenja proti Igalam. Pobočja so strma in na vrhu travnate strmine, pod katero prečimo, stoji lepo razgledna klopca. Danes jo spustimo, hriba bo na poti še dovolj. Poduhamo pa irise, ki divji rastejo na travniku in se slikamo s kranjsko lilijo, ki pogumno štopa ob poti. Na Iglah stoji klopca in prijazen napis, ki vabi k počitku.

Ni čudno. Nepoučenega hribovca bo v solze spravilo nadaljevanje, saj je treba krepkih 100 višincev dol, ki jih bo treba potem  pridelati spet nazaj. A  mi nismo nepoučeni, pa neutrjeni tudi ne. Zato gremo z nasmehom dol. Potka pripelje na gozdno cesto in markacije nas po njej usmerijo levo. Po nekaj ovinkih naletimo na ostanke kope, kjer so kuhali oglje. Običaj, ki ga v teh hribih še poznajo.

Naslednja točka je veliko križišče, planinsko gledano. Pol drevesa smerokazov, markacije vseokoli, pa še prostor za sliko gorskega cvetja je ostal. Če vam tu markirane poti niso všeč, nič hudega. Nekaj metrov pred tablicami stopite na nemarkirano stezo, ki zapelje skoraj vodoravno v desno in po daljšem prečenju boste prišli do zanimivosti. Kamnitega zoba. Tam potem zavijete levo in z zahodne strani pridete po strmini na vrh Tošča.Nam je bilo obljubljeno, da bomo danes hodili (kolikor se ne bomo plazili), po markiranih poteh. Zato smo šli po markacijah in v dobrih pol urice zmernih strmin pripihali na vrh Tošča z vzhodne strani. Prvi vrh danes, hkrati pa edini, ki preseže 1000 m nad morjem. 1021 natančno. Najvišji vrh Polhograjskih Dolomitov. Nekakšna medvoška Marmolada torej, le kakšnih 2200 m nižje. Saj je vseeno, Dolomiti so Dolomiti, da ne bomo zdaj malenkostni. In včasih je na tak hrib težje kot na onega, kamor pelje gondola. Ni res?

 Zaslužena malica in strinjanje z napisom na vrhu, ki pravi, da je človek najbolj utrujen od brezdelja. Spust s Tošča proti turistični kmetiji Gonte je minil v pivovskem koraku (rahlo pospešen tempo, ker se obeta pivo). In ura je bila že spodobna, da človek spije pir. Razen tisti, ki ga ne pijemo. Nama je zato pripadala druga kava.

Po spustu s Tošča sledi vzpona na Polhograjsko Grmado. Če je Tošč najvišji je ta najlepša, celo malo pravega občutka gore daje, gledana z južne strani, pokaže kakšno skalo in se nahaja v transferzali. Zato boste na vrhu vedno našli koga, ki pritiska štempelj v zeleno knjižico.

Če se nanjo vzpnete s strani Gont, boste naleteli celo na jeklenico. In na Boštjanovo klopco. Lastonožno je vlačil v brenti beton na goro, da so lahko pozidali klopco. Ne eno, dve. Kakšne tri so bile pa že prej. Zato vam ni treba skrbeti, da bo na vrhu ali malo pod njim treba stati ali sedeti na tleh. Vedno se bo za vašo rit našel delček klopce, razgled z Boštjanove pa je še posebej lep.

Na vrhu je bila gneča, zato je bil postanek bolj leteči, čakala nas je pot proti Katarini. Več ali manj se spušča, lepo udobno po gozdu, malo pa se tudi dvigne. Tam, kjer se pot nekaj časa zložno dviga, boste opazili veliko leseno roko, ki vabi na desno na kmečki turizem Robež. Enkrat sem sicer bila in takrat je bilo dobro, zdaj pa že nekaj časa ne. Blizu je tudi slabše viden odcep na desno v vas Belo.

Ko se markirana pot (tudi tu je klopca) spet prevesi levo navzdol, greste lahko kar naravnost. Neoznačena potka vas bo pripeljala še na en vršiček, Goljek po imenu. Mlada dva sta si želela malo samote, zato sta odčebljala tja gor, midva pa sva nadaljevala po markirani poti. Na izhodišču za Grmado pri kamnolomu sva ju lepo počakala. Brane je imel najdaljši govor danes, pa še to je bil neke vrste protest.  Nad dožino trase. A kaj se če, ko si enkrat tu, je nazaj dlje kot naprej.

Prva naslednja postaja je Katarina. Vsi štirje smo se strinjali, da  gostilno lahko brez škode spustimo. Čeprav je vreme pokazalo čisto drug obraz kot zjutraj in enkrat vmes. Praktično zjasnilo se je in v zadnje klance nas je v hrbet rinilo še sonce. S Katarine smo namreč vzpeli še na Sv. Jakoba, majhne cerkvice na ljubkem zelenem griču, ki mu domačini sicer rečejo Brezovec.  Brane je šel že na trmo, kar je bilo dobro. Te ima na srečo na zalogi, zato je bil na vrhu prvi. In po parih minutah ni gledal več črno, ampak spet plavo.

V senci je bilo prav lepo, razgled pa tudi. Lepo vidna je bila cela podkvica, ki smo jo prehodili in kar daleč so se zdeli Micka, pa Tošč in Grmada. Sledila je še urica spusta direktno navzdol, mimo Zvonetove haciende do Legastje. Zvoneta ni bilo doma, kar je bila po svoje sreča, saj bi se sicer zagotovo zasedeli pri njem. Tako pa smo sezuli vroče noge in se spravili na kosilo. Fajn je, ker ima kar naprej kdo rojstni dan, mi pa izgovor za hrano.

 Da bi nam bilo še malo bolj udobno, se je zunaj ulilo kot iz škafa. Prav natančno smo ujeli tistih 7 ur predaha, ko ni padal dež. Pri hrani pa prav paše, če škreblja nekje nad teboj in ni v eč vroče. Še muhe se pomirijo, kaj šele ljudje..

Tako, Boštjanov krog smo premerili, nekateri niti ne prvič in gotovo ne zadnjič. Lepe zelene, nič zahtevne potke, ki zahtevajo le malo potrpljenja in moči. In so lepe pozimi ali poleti, le v velikih vročinah malo manj.

Naši slavljenki pa še enkrat vse najboljše in naj ji gre vsako leto lažje, slajše in še boljše, če je le mogoče.

Tehnične podrobnosti:

Najvišji vrh: Tošč 1021

Višincev: 1073
Čas hoje: 6,3
Dolžina: 20 km