Veliki vrh, 1742m, 2.6.2014

Vrh z imenom brez domišljije. Povrhu vsega zraven stoji še Mali vrh. Ko pogledamo v levo je povsem jasno, zakaj imata taki pusti imeni. Vsa zveneča in zanimiva so porabili za levo stran razgleda.

 (gagice na desni so šle zjutraj v pekarno)

Kje je ta Velik vrh? Lahko bi bil v kateremkoli slovenskem pogorju ali hribovju. V vsakem se najde kakšen. Najvišji je v Kamniško Savinjskih Alpah (Veža) in seže do 2110m, najnižji je nekje na Goriškem, nad Cerjem in doseže le 463m. Celo Ljubljančani ga imajo(mo). Pod Rašico ali vrhom Staneta Kosca ga pozna večina. Ponekod sta celo dva ali trije Veliki vrhovi. Da le ven štrli, pa je Veliki…

Ta današnji je tudi v Kamniško Savinjskih Alpah. Če ne stojite prav, ga skoraj ne vidite, saj se stopi s severozahodnim grebenom Kočne. Lepo se ga vidi iz Makekove Kočne, pa recimo z Virnikovega Grintovca. Sicer pa zgleda le kot konec zelenega, ki se nadaljuje v razdrapan skalnat greben.

Dajmo še kakšno o Kočnah. Za tiste, ki gora ne poznate, tako ni zanimivo. Morda pa ste teto Kočno vendarle opazili, ker se jo vidi tudi iz avta. Še bolj v oči pade njen desni sosed, Grintovec, prvak KSA, sploh pozimi s svojo streho. To ni tista streha, ki jo dela npr. Bramac, to je dolga, strma »plošča«, navadno zalita s snegom.

Pravijo, da sta Kočna in Grintovec kot tipični slovenski par: ona malo manjša in malo bolj široka, on pa malo višji in bolj špičast.

Kočna tudi nima le enega vrha. Če gremo na Kočno, gremo običajno na Jezersko Kočno, na vrhu katere je komaj prostora za nekaj planincev in – šporget. Ne vem od kdaj, ne vem zakaj, ampak na vrhu je od nekdaj šporget. Lahko s seboj prinesete čevape, pa boste imeli piknik. Pa drva. Ker gori razen rdečih, od strele razbitih skal ni nič zelenega. 

Če ste prišli iz smeri Češke koče, na primer, lahko od tu nadaljujete naprej do bližnje Kokrske Kočne in se spustite proti Kokrskemu sedlu ali Suhadolniku. Sitna, krušljiva pot. Še en vrh se skriva tu blizu. Makekova Kočna ali Križ. Zaključek razbitega grebena, ki ga nekako začenja naš Veliki vrh. Greben za eksperte in sladokusce, pa še ti se malo kisajo nad njim.

Pa s tem zgodbe o Kočnah še ni konec. Kočna je v bistvu ime za dolino, na Jezerskem vsaj. Tri take kočne imajo: Makekovo, Ravensko in na avstrijski strani Belsko. Vse tri so že kot dolinice lepe in se končujejo s strmimi zatrepi. Makekova s slapom, Ravenska s stenami pod Češko kočo in kočo na Ledinah in Belska s Storžkom.

  

Naše izhodišče je Makekova kočna in ko smo pri njej, si poglejmo še slapove. Včasih je zatrep te kočne krasil najvišji slap na slovenskem: Čedca, s kar 132m višine. Odlomi po letu 2008 so mu primat vzeli in s sedanjimi 30 metri in enim curkom je le še slapič, bolj zanimiv od njega je odlom, ki je nastal. Najvišji slap je sedaj Kloma s 128m (če seštejemo vseh njegovih 5 stopenj pa jih ima kar 186m). A slap je skrit nekje v nedrjih soteske Kloma v Trenti pod Velikim Vršovcem. Je pa zato manj skrit najbolj vodnat slap Boka, tudi v dolini Soče, z višino 106m. Ta je čisto ob cesti Bovec – Kobarid.

Marička pomagaj, pa se mi je zdelo, da ne bo kaj pisat o tem dolgočasnežu. Verjemite, kljub neizvirnemu imenu in na prvi pogled dolgočasni obliki, Veliki vrh nad Jezerskim ni dolgočasen. Vam bom povedala zakaj. Družba je bila tokrat večja. Cel avtobus pravzaprav. 

 Ne, nismo imeli družinskega piknika, PD Medvode je imelo svoj prvi junijski izlet. Kadar gremo z avtobusom se izhodišče običajno premakne malo nižje in tudi tokrat smo štartali kar iz glavne ceste. Pri bivši Kazini (sramota za Zg. Jezersko), smo morali ven v hladno jutro in peš po Makekovi kočni proti cilju.

Najprej je cesta asfaltna. Potem postane makedamska. Najprej se odcepi pot v levo proti Češki koči, potem pridemo do dveh hišic, za katere smo sklepali, da sta bili včasih na smučišču. V originalu je treba tu pustiti avto (kot rečeno, mi smo bili izvrženi že prej) in peš naprej po makedamu. Čez kakšnih 10 minut se na levo odcepi pot za Čedco, na desno pa gre še naprej cesta za Veliki vrh.

  

Mi imamo srečo in Garmina, zato je Domin kar pri hišici zavil desno na senožet, ujel potko čez travnik in potem čez gozd in na veliko skrajšal ovinke, ki jih dela cesta. Čez slabo uro od začetka smo bili na mestu, kje nam tablica pove, da je konec ceste in je treba levo v gozd.

Še kakšnih 15 minut in na lepi jasi z leseno hiško prislonimo tazadnje za prvo pavzo. Nekateri so tazadnje hitro dvigali, saj so klopce, ki kar kličejo k počitku, okupirale mravlje. Take velike z rdečimi ritmi, ki rade grizejo tudi ljudi, ne le drobtin.

Po zasluženem počitku zagrizemo v tisti del poti, ki Veliki vrh dela zanimiv. Od koče se pot postavi pokonci. Skoraj dobesedno. Prvi del se strmo dviga prečno v levo, potem sledi običajen klanec po gozdu navzgor, nekaj prečenja v desno po precej izpostavljenm pobočju, potem pa še neusmiljena strmina navzgor. Pot je taka, kot bi jo vrezal kakšen Krničarjev, ki so itak Jezerska sorta zase.

Malo pod vrhom dosežemo majhno sedelce, kjer obrnemo v desno in po nekaj minutah potke po grebenu dosežemo vrh. Prihod na sam vrh je kot bučanje fanfar. Z vsakim korakom se iznad ruševja dvigne kakšna špica in te špice rastejo in se širijo. Na vrhu obstojiš pred severnimi ostenji Kočne in Grintovca, pa tja pod Dolgi hrbet, Skuto, Babe, Ledinski vrh, Rinke in Mrzlo goro sežejo pogledi.

Nekaj časa te ti pogledi tako zaposlijo, da niti ne opaziš panorame za hrbtom. Tam daleč Julijci z Očakom, pred nosom Storžič in greben Košute, pa ves tisti drobiž od Kozjega vrha, Stegovnika, Virnikovega in Pristovškega  hriba pa Jezersko tam spodaj in Obir zadaj… Skratka, se je kaj ozirat.

 Je pa treba pazljivo, da se ne zvrneš dol, saj vrh Velikega vrha ni prav velik in smo se morali razporediti kar po pameti, da ne bi predaleč hodili po ruzake ali bog ne daj po kakšenga planinca. Sploh slednje bi lahko bil problem. Cena avtobusa se  deli med udeležence, kasira pa se nazaj grede in je treba že iz ekonomskih razlogov paziti na to, da smo vsi na povratni vožnji.

Počitek na vrhu izkoristi vsak po svoje. Eni za sončenje, drugi za dremež (naš Zvone je prav znan po tem), tretji za fotkanje, četrti za vmesno analizo po raznih inštrumentih, vsi pa za žvečenje. Domin se navdušuje nad novo aplikacijo, ki pokaže imena okoliških vrhov, nekateri že načrtujejo nove poti. 

Ogledujem si greben, ki se od vrha nadaljuje proti Kočni. Presega moje zmožnosti, se mi zdi. Je pa prehoden in razen v enem delu, ki pa je povrh vsega še precejšnja podrtija, ne presega II. stopnje. No, želodec in živce za izpostavljenost je že treba imeti. Pa kakšen štrik najbrž. Kaj?!? Lahko človek malo sanja?

Previdno se potem spravimo nazaj po isti poti. Dobro je, da je suho, sicer je še bolj sitno. Spust je seveda hitrejši in kar mimogrede smo spet pri avtobusu. Ni še dvanajst, a smo čisto zadovoljni. Že zjutraj je bilo toplo, temperatura hoče že lezti preko 30, kar ima svoje slabe strani. V klanec v takem ni fino, po ravnem se nekako še da. Najbolj pa se da v senci ob jezeru na Jezerskem, kjer je prijetno hladno, stržejo pivo, kavo in ostale dobrote in se pozabi na vročine.

Na nekaj pa se ne pozabi! Na ovčko! Nepoučeni bo imel težave, zato naj pojasnim. Na Jezerskem, pred gostiščem na jezeru imajo trafiko. V njej prodajajo plišaste ovčke. Morda tudi kaj drugega, ampak moje oči so videle le ovčke. Take bele, mehke, večje in manjše, s pentljami, povšterčki za napisi (npr. I love you!). Tudi take ki blejajo, če jih pritisneš. Dve leti že željno pogledujem proti ovčkam in vedno bolj na glas ugotavljam, da je taka ovčka še edini dokaz ljubezni, ki ga potrebujem.

Nazadnje je že skoraj uspelo. Brane je z  veliko odločenostjo, da mi v znak ljubezni kupi najlepšo jezersko ovčko zakorakal proti trafiki. Pa je bila zaprta! Pustimo zdaj detajle o nagibih (najbrž je naredil to zaradi ljubega miru), ampak dejstvo je, da je zdaj ena od ovčk moja! Lahko sem si jo izbrala sama!

 In zdaj se vozi z nama, kadar greva z mokko (to ni kava, ampak avto) naokoli. Meni se zdi na zadnji polici avtomobila izjemno zadovoljna: Tudi povedala mi je, da se je že naveličala gledati le gore okrog Jezerskega in da se prav veseli kakšnih Julijcev ali še česa drugega.

Ne vem, zakaj me je druščina s tisto ovco v roki gledala tako čudno, ampak saj je čisto vseeno. Ovčka je pa le moja. Hm. In zdaj si moram najti nekaj drugega za težit. 

Tehnične podrobnosti:

Višina: 1742

Višinskih: 831

Čas: 4,5

Km: 9