Gore zdravnik, 18.11.2014

Moja pisateljska muza se je spuntala. Našla sem jo nekje v zadnji sobi z glavo za omaro in ni hotela sodelovati. Rekla je, da je žalostna. Da noče pomagati in da tudi ne more. Da je muza za zabavne zgodbe. Ta pa ni. Ko sem ji po dolgem prepričevanju obljubila, da bo konec srečen, je  zmajajoč z glavo le privolila in pribila, da uide nazaj za omaro takoj, ko  ji zgodba ne bo več všeč. Pravi, da je taka jokasta muza. Sva pripravili dva paketka papirnatih robčkov za vsak slučaj. Ob teh poplavah bi bila še ena v dnevni sobi odveč.

  
 

 

Zaradi moje jokave muze je tudi blog nekaj časa sameval. Zadnja zgodba, ki je obtičala na njem je Triglavska, zgodba veličastja, vedno najlepša zgodba o prelepi gori in ljudeh. Pa ne, da bi od takrat sedela doma in si vrtala po nosu.  Marsikakšne blog bi lahko še nastal, o Tolstem vrhu recimo, pa o Piranu,  o Lepi glavi, čudoviti gori v Zahodnih Julijcih ali o Koritih Mostnice nad Bohinjem. Ali pa o Kraškem robu, Toškem čelu, Rilkejevi poti ob morju,  pa Bledu in Vintgarju.  Ali pa o Kraljevski špici tam nad Rabljem, s kraljevskimi pogledi. Pa ni šlo. Zato naj bodo v tem blogu le slike s teh poti, tekst pa malo drugačen.

 

Vrnila se bom tja nekam pod Triglav, on ve zakaj.

Nekje na Triglavskih podih sva sedela. Ne le zato, ker se ni nikamor mudilo. Tudi, če bi se mudilo, bi bilo enako. In sedela sva že petič ali šestič v tisti uri. Ni bilo krivo pomanjkanje kondicije. Nekaj drugega je moralo biti.. Dihanje je po nekaj korakih postalo hitro, vdihi plitvi, potožil je, da mu tolče srce, da ne more.  In sva počakala. Pa po nekaj deset metrih spet. Na zadnjih jeklenicah ga je skrbelo, da sploh ne bo zmogel.  Je, ampak….

 

 

 

 

 

 

 

 

Izkušnja je utrdila odločen sklep. Zdaj pa res k zdravniku. To ne vodi nikamor. Pa še ta občasni krvavi izpljunek, ki se je pojavljal zadnji mesec.  Noben od naju ni bil presenečen, ko je iz ambulante prišel z napotnico za pulmologa. Po nekaj brskanja o čakalnih dobah, se je naročil na Vrhniki in bil v ambulanti v 10 dnevih. Zdravnica je na napotnico za Golnik napisala težave z dihanjem in glede na rentgensko sliko predlagala, da mu rezervira termin kar s sprejemom v bolnico. Po štirih dnevih na Golniku sva slišala, kar si noben ni želel: rak na pljučih, operacija, odstranitev krila, ni čakalnih dob, poklicali bomo. Če je po sreči, bo še šlo…

 Ne znam, ne morem opisati vsega, kar se v človeku dogaja. Morda svoja čustva še nekako, Branetovih ne morem. Najprej je bila nenehna želja po bližini.  Po pogovorih, po razmišljanjih, po tisočih vprašanjih, po dotikih, po tolažbi. Najine besede so postale mehke, čeprav nikoli nisva bila glasna. Vame se je naselilo neskončno potrpljenje, zaščitništvo in neznanska žalost. Kaj če… Odganjala sem grde misli. Nič če. Po korakih. Najprej operacija, okrevanje, potem bomo videli. 

 

 

 
 
 

Pretiran napor so mu prepovedali, a odločila sva se, da je pomembno ohraniti nekaj kondicije, saj bo okrevanje hitrejše. Močan mora biti, že v štartu je treba narediti prednost. In sva si ogledala nekaj lepih stvari. Korita Mostnice, z veliko vode. Tja do zatrepa sva šla, do slapu in nazaj. Veliko pogovora, tudi o bolezni in če je bilo težko, kakšna solza. V dvoje gre lažje.  Pa Kraški rob, tja do Velike Badina, ušes Istre in naravnega mostu. Sončen dan je še polepšal  planoto posejano z rdečim rujem in nič težko ni bilo posedeti pod spodmoli daljši čas, kot je navada. Nazaj sva se vračala po dolini, da bi se izognila vzpona. Ja pa se ga nisva, na koncu je bilo treba ravno tako spet gor. Saj je šlo, če ni bilo večjih naporov je žival nekako mirovala. In končno sem  v lepem videla Rilkejevo pot, Branetu pa je morje itak všeč.

 

Da se ne zaležim  preveč sem trikrat šla sama. Na Tolsti vrh, šarit po megli, na strmo in lepo Vetto Bello nad dolino Belega potoka, pa na Kraljevsko špico nad Rabljem, še en kolenogriz.  Poznam terapijo za slaba duševna stanja. Klanec in grizenje kolen  pomagata premagati marsikaj kar se dogaja v glavi. Brez družbe, sama s seboj in svojimi mislimi in visokim utripom. Če je le preveč, so tam drevesa, ki jih lahko objameš in držijo te v objemu, dokler je treba. In razgledi, po katere veš, da se vračaš in tudi zakaj. In si obljubiš, da ga pripelješ tja. Enkrat, ko bo spet mogel. Brez če. KO.

 V manj kot mesecu sva na pogovoru pri kirurgu, ki ga bo operiral. Dr. Bitenc, gledam ga kot boga. Ki bo pomagal, izrezal žival in vrnil zdravje. Pojasni nama vse. Da morda ne bo šlo, a da se bodo potrudili. Zbuja zaupanje, popolno.  Se vidimo v torek, prav nazadnje.

 

Prelevim se v spremljevalca. Zbiram papirje, dokumente, cunje , pazim na ure, naročeno, ponavljam, razglagam. Nočem misliti na torek. Čepiva skupaj in se meniva. O tem, kaj je še treba, kdaj je še treba, kako bo. Zadnja noč nekako mine. »Oddam«  ga ob pol osmih sprejemni sestri.  Dolgo in tesno se objameva. In oba imava polne oči solz in cmok v grlu.  »Ko se boš zbudil, bom pri tebi«, še rečem.

    

In stojim pred vrati. Nisem vedela, kaj naj naredim s seboj v teh 6 urah čakanja. Najprej sem mislila do Kriške gore. A se zjutraj nisem mogla zbrati niti toliko, da bi vzela vse potrebno s seboj. Pa še dež pada in megle se podijo. So bili časi, ko me to ni motilo, zdaj pa me je minilo vse. Hodim proti avtu in požiram solze, saj res ne gre, da se smilim vsem, ki hodijo okoli.  Končno avto. Na varnem se, lahko se ulijejo vse solze vseh zadnjih tednov. Potem se odpeljem domov. Celo pot jokam. Najlažje bom v najinem  gnezdu čakala, da mine čas. In tulila, če bo treba. Vem, da mora ven, vse mora ven.

 

Ob 12.00 pokličem, z mokrimi dlanmi. Prijazna sestra pove, da je še na operaciji, da verjetno še nekaj časa bo. Vprašam, če lahko čakam pri njih, pred vrati, ker me bo doma razneslo. Razume. Seveda.  Malo še počakam in se odpeljem nazaj na Golnik. Stojim pred vrati intenzivne, srce mi razbija ko čakam koga, ki bi mi prišel odpret.

  

Po nekaj minutah pride sestra. Pove, da so ga zbudili pred kratkim, potem me pelje do njega. Morda bi naslednjič  to raje spustila. A pogumna sem, ko ga med vsemi žicami primem za roko. Buden je, a omamljen, govori z menoj, skozi masko skoraj zavpije, da me ljubi in meni se trga srce. Moj bog, kako ubogi je, zdi se mi, da trpi. A vendar sestre okoli delujejo, kot da je vse v najboljšem redu. Pustijo mi pet minut, tolažim ga, potem grem nazaj pred vrata, čakat, da kirurg pride z naslednje operacije in mi pove, kaj so naredili.

 

Pred vrati sedim kot polita kura. Solze tečejo in tečejo, sploh se ne ustavijo. Moram se zamotiti, zato pokličem vse, ki sem jim obljubila in povem, da je operacija mimo, da je buden. Ne znam odgovorov na 100 vprašanj, ki mi jih postavljajo. Razumem jih, zdaj sem jim jaz edina vez z njim.

 

Čez kakšno uro, morda dve pride dr. Bitenc.  Zadovoljen pravi, da je uspelo vse dobiti ven, da je šlo lepo. Pogovor z njim me končno pomiri, potolaži. Skupaj greva do Braneta. Sedaj je umirjen, leži in ne stoka, govori z zdravnikom, šele nato me opazi in je srečen. Pri njem ostanem še nekaj časa, na obrazu ima še masko, ki pa naj bi mu jo kmalu vzeli. Zvečer  pokličem od doma, dajo mi ga na telefon, ravno je po večerji…  Ne morem verjet. V petek ga odpeljem domov. Tri dni po operaciji, z enim zelo dolgim flajštom pod prsmi in enim samim šivom nekaj nižje. Sam gre, počasi, a sam. Srečen do joka.

Kot bi se zgodil čudež, se mi zdi.

 

Kaj zdaj? Morda je to vse, morda bo sledilo še podporno zdravljenje, a glavno je tokrat srečno mimo. Dana nama je bila obema prilika, da dodatno spoznava sebe. Da se vprašava, kaj je res vredno, kaj je res pomembno. Kako  se v enem mesecu vse spremeni. Kako  puhlih je 90% vsakodnevnih težav in debat. Kako pomemben je vsak trenutek. In kako lepo je, če ga imaš s kom deliti. V dobrem in v slabem. V slednjem še bolj.

 

Zdaj sva bogatejša za marsikatero znanje o bolezni. Pa ne bi zdaj o tem. Vem pa, da bi čakanje še kakšen mesec pomenilo podpis pod bližnji konec. Operacija ne bi več bila mogoča, bil pa je prevelik, da bi ga kemično z gotovostjo uničili.  Prognoza je zdaj mnogo, mnogo boljša, če ne celo zelo dobra.

 

Za srečo čika ni treba.

Zadnji čas sem nehala. Muza me že gleda izpod čela, odločena da gre spet nazaj za omaro. Zdajle si je le premislila. Seveda, saj sem ji obljubila srečen konec ne?

 

Ampak nekaj moram pa vseeno še dodati: zahvalo vsem čudovitim ljudem, ki sem jih srečala ta mesec. Kritike našega zdravstva gor ali dol. Cel mesec nisva srečala niti enega, ki bi ne naredil vsega, kar je lahko, ki tega ne bi naredil z neskončno potrpežljivostjo in prijaznostjo. Res zahvala vsem zdravnikom in sestram, ki sva jih srečala v teh dneh. In vsem, kis te tako ali drugače, včasih le z besedo ali lajkom pomagali prebiti ta čas. Brez njih, brez vas, kateregakoli od vseh, bi bila zgodba za mojo muzo preveč žalostna. Zdajle pa ima usta že obrnjena navzgor in obljubila mi je, da bo naslednjo zgodbo pisala spet ona.