Batognica (2176m) in Krn (2244m), 16.-17. 2014

Nekaj je bilo treba potuhtat, da ne propadejo bonitete plačane članarine PZS. Pa da ne pozabim, kako se spi v kočah. Brez televizije celo noč in v spremstvu hreščačev, brenčačev in podobnih vrst. Pa zadosti visoko, da me nehajo žret. Komarji namreč. Doma me bodo letos popili. Ne vem, ali je kriv pir ali kaj, a moj pivec piva mirno spi poleg mene, medtem, ko mene jejo te zoprne zverine na vsak del, ki pomoli izpod odeje. Morda pa je to cena za to, ker sem tako sladka? Kdo bi vedel.

  Skoraj nemogoče se mi zdi, da je napoved solidna. Zato jo grem gledat večkrat na dan, par dni. Ko optimizem le ne popusti, pade odločitev. Vikend tura bo! Prva ideja je kmalu preteklost. Previsoko. Nad 3000 zna biti sneg, premrzlo. Potem potipam stalno družbo. Ena je najprej za pa potem pošlje odpoved zaradi boljše ponudbe, drugi je zmenjen za Triglav. Potem greva pa zganjat romantiko! In za takšno razpoloženje je krog po Komni, v katerokoli smer že pač skoraj blizu ideala.
Saj gre romantika tudi brez ture, če pa dam na kup dvoje, kar imam rada, potem se ne da falit. Na kratko: Lepena-Krnska jezera- Batognica-Krn- Lepena. S spanjem v koči pri Krnskih in s krožno potjo preko Prehodcev gor in Krnske škrbine dol.

Nekaj neznank mi povzroča načrtovanje poti. Ker mi zemljevid dopoveduje, da pot od koče do Prehodcev ni markirana. In ker ni nikjer časovnic. Kdor je hodil po Komni ve, da ni ravno majhna in da se tam ure, čeprav lepe, začnejo hitro nabirati. Ko le zbrskam nekaj podatkov se mi zdi, da ne more biti za tridnevno turo, drugo bova pa že sproti videla. Pa ne da bi mene zelo zanimalo, Brane pa je pri urah, višincih in kilometrih zelo natančen. Hoče vse naprej in potem še enkrat sproti in je hud, če se pot zavleče za več kot minuto.

 Počasi postajam udobna. Kar pomeni, da zjutraj ne bezljam ob 4 od doma, kot se je to dogajalo prej. Saj, če imaš cel dan časa, da prideš do koče na Krnskih niti ni potrebe. Zjutraj vstaneva brez ure, se ustaviva po poti, da kupiva burek in se brez naglice peljeva proti Gorenjski. V večnem uživanju za nedeljskimi vozniki, ki se na pot odpravijo že v soboto, da nedelje ne  zamudijo preveč.

Enega takega ujameva trikrat na Vršiških ovinkih. Trikrat zato, ker sva se tolikokrat ustavila po razglede, oni pa s svojih 20 na uro ni odstopil vseh 50 ovinkov. Nazadnje sem ga skoraj poljubila v prtljažnik, ker je stal dobesedno sredi ceste in gledal, ne vem kaj.

Na razgledni točki na vršiški cesti sva se ustavila za razgled na Bavški Grintavec, ki kraljuje v zatrepu na lepo planino Zapotok. Kjer stoji lesena kočica, letos obnovljena, poleg pa teče bister potoček, kjer se je mogoče osvežiti sredi poletja in ležati v travi, gledati v sonce in… se imeti lepo, npr.

Ampak razgled je bil za avgustovski dan mrzel kot hudič, zato sva se dala v dve gubi in odvlekla nazaj do avta na toplo. Preganjat naprej nedeljske voznike in krave, ki so se tudi navzele čudnih navad in se pasejo po cesti. Pa po njej tudi kakajo, obilno. Morda pa jih imajo namesto ležečih policajev? Zagotovo so bolj učinkovite. In malo prijazen je treba biti z njimi, da te sploh spustijo mimo.

Potem sem hotela najti Korita Soče. Falila. Najprej sem zavila narobe. Pri oznaki za Kamp Korita z glavne ceste, kjer sem iskala oznake, pa jih ni bilo. Kakšen kilometer ali dva višje me je Brane spomnil, da je tu že bil, nakar sva družno ugotovila, da sva na lanskem izhodišču za Kaluder. Not good, greva nazaj na glavno cesto. Če iščeš Korita se zdi zgornja izbira logična, pa ni bila.
 

 Drugič zavijem že v Zadnjico. Na prvem parkingu ustavim, potem pa spet ne veva kam. Najbrž bi morala nazaj do mostu in tam levo ali desno, ampak to se mi zdi zdaj. Tam pa se mi ni nič dozdevalo, pisalo tudi ni nič in sva šla nazaj v avto, zadovoljna s pogledom, ki sva ga ujela na Sočo ob prehodu čez most.

Tretjič sva se ustavila ob obvestilni tabli malo višje. Šunikov vodni gaj je pisalo. Bo ostal neraziskan do daljnjega, ker bi se bilo treba preobut. Pa se nisva. Reklamirajo  pol ure krožne poti, ki ozdravi vse bolezni. Energijske točke, pa voda, pa tako. Ker sva se počutila dobro in zdravo sva se odpeljala novemu parkirišču naproti.

Sredi dopoldneva nama je le uspelo priti do Planinskega doma v Lepeni, po Klementu Jugu imenovanega. Prednost ranih odhodov v gore so prazna parkirišča, kar v soboto ni bil primer. Avtomobilov je bilo veliko, pa še kakšen avtobus se je našel.

 

Nekoč so me učili, da je čisto pri vhodu vedno prazen parking, čeprav je vse nabasano,  zato sem zapeljala naprej. In?  Zgornji plato parkirišča je imel prostor vsaj še za tri avte, ob pogoju, da niso čisto pri tleh. Ker sicer do tja ne morejo.

Že ko obuvam čevlje na bližnjem drevesu oko zapazi smerno tablico, zato grem gledat, kam kaže. Slap. Hm, a to vem? Nič mi ni v spominu, da je tu slap. Res pa je, da imam spomin luknjast. Ker čas danes ni najin gospodar, greva prav udobno še v dom na kavo, hkrati pa se še pozanimam, koliko je do slapu in če obstaja kakšna vezna pot med potjo na slap in markirano potjo do Krnskih jezer.

Dobra novica je, da je slap blizu. Malo manj dobra, da je potem treba nazaj dol. Vezna pot naj bi sicer bila, a slabo označena s priporočilom, naj se raje vrneva. Sprehodiva se nazaj po cesti do avta in kar naravnost: ko se neha parkirišče se začne potka, markirana (na zemljevidu ni), ki nas v 15 minutah pripelje na razgledišče pod slapom, a še vedno relativno daleč od njega.

Potem piše konec poti, česar sicer takoj ne ubogava, obrneva pa se nekaj deset metrov višje, ko je jasno, da se slapu kaj bistveno lepše ne bo več videlo. Morda se pot nadaljuje naprej in pridruži markirani, morda pa vodi kam v desno pod grdo razbita pobočja Lemeža, kdo ve. Kdo ve?

Sto višincev sva pridelala in jih spet zradirala, saj sva se spustila spet čisto na začetek. Naslednji dve uri nimam kaj napisat. Pot je sicer čisto udobna mulatjera, ki je speljana v ključih po gozdu. Vse bližnjice so »zamašili«, tako da se jo je treba kar držati. Videti pa tudi ni nič. Nekaj časa se sliši še slap, potem pa še to ne več. Ostane le še tvoje dihanje, vpitje kakšnega Italijana in pogovor, če se ti da. Je bilo pa čisto ok, ker ni bilo vroče in se je lepo hodilo, pa tudi kakšnih pretiranih strmin ni.

Kakšne pol ure pred kočo se razkomotiva na klopcah in si vzameva čas za opravljanje mimoidočih, potem pa v enem kosu do zanimivega merilnika snežne odeje na prelazu, tam kjer se pot obrne navzdol. Letošnje leto je daleč od rekordnega po višini snežne odeje v mesecu aprilu, Le nekje okrog 70cm ga je bilo,medtem ko ga je leta 2009 npr. bilo 3m 40. Pa je vseeno skopnel.

Še 10 minutk, ki so lepše kot obe uri prej in pri koči sva. Neverjetno, kako relativne so temperature. Do koče prideva v kratkih rokavih in z zavihanimi hlačami, čez pet minut imam na sebi še dva sloja in hlače do tal, pa me zebe. Ni več sonca, malo piha in hitro zebe. Nekaj pojeva in spijeva kavo, potem pa se odpraviva še do jezera, saj je večer tudi še daleč.

Planšarija na planini Duplje je aktivna, pasejo krave, ovc sicer ni videti, jih je pa slutiti in dva pujsa imajo. Pipi in Melkijad rijeta v bližini planšarije, živa slika popolne svinjske sreče. Na poti do jezera je veliko ljudi. Tudi takih v nahrbtnikih. Pa onih s psi. Ki praviloma gospodarjev ne šmirglajo. Bolj ko je majhen bolj ko je bel, bol brez avtoritete je gospodar. Ula, Ula, Ulaaaaaaa vpije načičkan možak nad belo psičko, ki preganja krave, gazi po blatu in preganja paglavce po jezeru. In ga niti vidi niti sliši. No ja, jaz ga tudi ne bi.

Nihče se ne kopa. Čudno. Na obali jih pa poseda kar nekaj. Nekateri se vračajo s Krna, drugi spet čakajo večer. Jezero obhodiva, malo posediva in se vrneva do koče. Tam me pocuka Luigi in me spomni, da sva se nekaj let nazaj potikala skupaj po Belih in Samarskih stenah. Te dni pomaga v koči.

V koči je prijetno in toplo. Kurijo. Vsi tam so prijazni in hitri, veselje jih je gledati in nihče ni slabe volje. Kljub gužvi nažicam sobo in kot kralja se spraviva spat. Ob devetih z rožnatimi lički in rdečimi noski pod toplimi odejami že plujeva sanjam naproti.

Slovenci smo od hudiča. Če spiš kje čez mejo se iz postelj začenjajo vlačit šele pozno zjutraj, Italijani sploh. Tu pa je bilo veselo že ob pol šestih  in ko sva malo pred pol sedmo svojo kramo pritovorila v jedilnico, je bil za večino zajtrk že mimo. Le kam gredo tako zgodaj, saj ture tu okoli pač niso izredno dolge. Morda pa je to pripisati množici majhnih otrok, ki je prenočevala v koči? Ali čudovito jasnemu jutru, ki jih letos pač ni veliko. Kakorkoli, menda je bila koča ob sedmih že prazna.

 Požvečila sva burek, spila kavo, odložila odvečne stvari in se spravila v mlado jutro. Že na prvem odcepu sva ostala kljub začetni gneči sama. Vsi ostali so šli proti jezeru, midva pa na levo, proti Komni. V dveh minutah je vrvež utihnil, le še rahle meglice so se trgale nad malim Dupeljskim jezerom, ki ga noben ne porajta, ker je skrit pod kočo in sonce je začelo oblizovati vrhove. Zrak pa za jest. Pravo olajšanje od sopar izpred nekaj dni. Tudi mraz ni, če le malo migaš in midva sva to seveda počela.

Zelo hitro pridemo do markiranega odcepa za Mali Šmohor (do vrha 1 ura in pol), kakšnih 10 minut kasneje pa do naslednjega. Puščica in napis Krn na kamnu na tleh nas usmerita desno. Po mulatjeri, markirano, kjer je kazalo, da ne bo, zložno, med rožami in zbujajočim dnevom. Le kakšen ptič je zmotil mir, pa midva seveda.

Čez uro sva na Prehodcih, nekakšnem prevalu, kjer se pogledi obrnejo na Tolminsko in kjer se z leve priključi pot s planine Razor. Vmes je še en odcep, za Komno, ki zelo verjetno pripelje v dolino Lepoče, polno starih poslopij.

Redko kje tako lepa pot se potem drži robov planote. Na levi so Bohinjske gore, levo dol je Tminsko, nekje tam spodaj je izvir Tolminke, pa planine Lašca,  Polog in Javorca, pred nama pa rastejo podrta pobočja nečesa, kar niti na zemljevidu ni jasno, kaj je. Morda so to pobočja Kuntnerjev, ali pa tudi ne.  Dolgo časa hodimo po mulatjeri, porasli z vrtovi rož in letos vse raste hkrati.

 

Izmenjujejo se košutniki in sleč, pa veliko ta velikih ta rumenih in vijoličastih (bi rekla Mateja). Pa mimo ostankov 1.svetovne vojne, ostankov zgradb in bogve česa  vse še. Potem zelenja zmanjka, pot pa se strmeje vzpne po meliščih, levo od Šmohorja in proti sedelcu pod Malimi Peski, kjer stoji Piramida – spomenik iz 1. svetovne vojne, iz leta 1915 točno. Obnovili so ga leta 2009 in sedaj stoji tam sredi nič v spomin in opomin.

Tu se pot spet nekoliko unese in obrne v desno. Dvig na naslednjo vzpetino pred nami odpre poglede na Bovško, na Sočo, pa na Škofič na levi za nami in Jezero v Lužnici pod njim. Še naprej Mrzli vrh, kjer smo letos že bili, pa na Batognico in Vrh nad Peski pred nami. Prečiti moramo še veliko melišče pod Vrhom na Peskih in evo naju na Pragu. To pa mi je že domače. Že bla. Lahko si vmes privoščite še vzpon na Vrh nad Peski. Odcep je dobro viden, do vrha pa tudi ni daleč.

Prav nezemeljsko delujejo blazine lepnic in triglavske rože sredi melišč. Nič, prav nič ne raste, potem pa nenadoma povšter vijolični rožic. Sediš, gledaš in se čudiš.

Batognica je zanimiva gora. Naj se vam ne mudi, če greste nanjo. Spomenik je. Vojni, žal. Polna ostankov stavb, kavern, ostankov opreme in orožja. Nekaj razstavljenih min boste našli. Vse diši po zgodovini. Z malo domišljije boste videli Italijane  in Avstrijce, le 85 m oddaljene med seboj, ki prekopavajo Batognico, jo vrtajo z rovi in se borijo poleti in pozimi. Italijani polnijo jarke z razstrelivo, na koncu  Batognico razstrelijo Avstrijci, kar lahko vidite na vrhu.  Pridih še malce viteških vojn, ki pa so bile ravno tako nesmiselne kot vse prej in vse potem. In za sedanji čas nič več mogoče. Kaj bi mož na moža, če se da vse urediti na daljavo?

Vzela sva si kar nekaj časa, malo žvečila in malo modrovala in pozdravila prva dva človeka ta dan. Do tu nisva srečala nikogar. Hja, bi mi bilo vseeno, če bi tako kar ostalo.
Z vrha Batognice je seveda treba dol. A tako slikovitega spusta ne boste zlepa doživeli. Z dva tisočaka po štengcah? Se ne vidi povsod. Tu pa. Pa mimo kapelice, lin in položajev. Skoraj pozabiš, da je treba 100m dol in potem seveda nazaj, če hočeš na Krn.

Na Krnski škrbini si potem lahko za predah ogledaš še muzej na prostem. Če ne izrabiš zasilnega izhoda in se že od tu spustiš do jezera, daš v prvo in za pol ure še v klanec pa si na drugem dvatisočaku danes, Krnu. Kjer je prostora veliko, če je prazen. Prazen pa menda nikoli ni.

Tudi danes ni bil. Dodatno ga je zasedel še oblak, ki se je pritepel kdove od kod. Ni mu sicer uspelo pokvariti razgledov, je pa pokril sonce in delal mraz. Nisva se dolgo zadržala. In  vmes sva bila vprašana po ovcah. Nekdo jih ni imel na broju. Šalo na stran.

Ovčar jih je iskal, zjutraj je na planini pod Krnom šaril medved, ubil eno ovco, druge pa splašil na vse strani. Midva sva jih nekaj opazila na pobočjih Krna ob vzponu, drugje pa jih ni bilo videti. Ta isti gospod nama je pokazal tudi orle, ki so krožili nad dolino. Po njih je tudi vedel, da je nekaj narobe.

Čaka naju kafe pavza. V Gomilščkovem zavetišču, ki je malo pod vrhom. In ki ga nihče zunaj ni hvalil: teta za šankom je imela očitno slab dan. Ne vem, če edinega, a kar nekaj glasnega zgražanja nad njenim odnosom je bilo slišat. Najbrž so jo motili ljudje. Saj je res, kaj pa imajo za hodit okoli in še njej delati delo. Naju ni dolgo motila. Spravila sva se nazaj proti Škrbini, po spodnji poti, na vrh še enkrat ni treba. Razen, če imate kakšno posebno željo.

Vračala sva se po poti, ki je od Krnskih jezer ali do njih sicer običajna. V Škrbini se obrne levo strmo navzdol, ko pa premaga prvo stopnjo se umiri in se prijetno spušča po široki krnici proti dnu. Polna rumenega cvetja je bila tokrat in kar obilo snega je ostalo po kotih. Tega letos ne bo pobralo. Levo se nam bliža spet Lemež, desno pomahamo Vrhu nad Peski z druge strani  in se bližamo spet Šmohorju.

 
Še en strmejši spust in že sva na širnem travniku planine Polje, kjer stoji lovska koča. Tam smo nekaj let nazaj s planinci zavili na neoznačeno stezico proti Krnčici. Samo naš Jože ve, kam v takih terenih in tudi tokrat je točno vedel. Ne vem, če bi še našla, pot je bila divja in všečna.
 

Ob jezeru sva spet v civilizaciji. Samo še kakšen s čevapi je manjkal, pa bi bilo vse. Kar mimo greva, čeprav bi si morda v mirnem sezula čevlje in malo ohladila noge. Tako pa jo brez odmora ubereva do koče na zaslužen pir in kofe in na pavzo pred spustom v dolino. Pobereva še kar sva pustila zjutraj, da sta bila ruzaka lažja in se spraviva dol. V  dobri uri sva pri pridnem avtu, ki je sam preživel noč v črnem gozdu, a se ni nič pritoževal. Lepo je potegnil domov, v koloni čez Vršič, ki tudi ni sameval.

 

Tistemu, ki ima gore rad, je vsak tura lepa. Lahko je krajša ali daljša, lahko je bolj ali manj strma, lahko je zavarovana ali ne, bolj ali manj izpostavljena. A vse so lepe. Nekatere pa so bolj lepe, na njih ne hitiš. Zahtevajo več časa kot bi ga porabil sicer. Ker imaš veliko opraviti po poti.

Z razgledi, raziskovanjem, celo posedanjem, da ne minejo prehitro. Tokratna je bila točno taka. Za užitek, razgledovanje in sanje. Ki jih vsak od nas nosi s seboj, tja gor in vidi tisto, kar prinese s sabo. Ne v nahrbtniku, seveda. Lahko vam le šepnem, da jo ponovite. Če se le da, ko sije sonce in cvetijo rože.

Tehnični podatki:

Višina: Batognica (2164m), Krn (2244m)

Višinskih: prvi dan 820m, drugi dan 1102m
Km: prvi dan 4, drugi dan 16
Čas hoje: prvi dan 3, drugi dan 9

 

Špik hude police (2420m), 7.8.2014

Ne morem pomagat, blog bo EPP. Za Pecol, za Zahodne Julijce. Če poznate, veste zakaj, če ne, boste vedeli, ko preberete. Ne hvalim sosednje države, po moje bi to tako moralo biti na naši strani meje. Hvalnica bo planinam, goram, zraku tam okoli, če hočete.

Prvič, če se prav spomnim, sem šla s Pecola s povešenimi ušesi in spodvitim repom.  Kakšnih 7 ali 8 let nazaj sva z bratcem šla v nadebudno osvajanje Montaža, da ne bi šlo v prvo čisto prelahko, sva se ga lotila po ferati z imenom Augusto ed Elenita Leva (Leva krajše), ki se začne na pobočjih Špika hude police, skoraj pod njegovim vrhom. Tam sva navesila  nase varovanje, najprej je sledilo vedno bolj izpostavljeno prečenje in potem globok spust v škrbino nad Cijanerico . Tam je Boštjan prisegel, da po tisti nagravžni lojtrci dol ne gre nikoli več in se zaenkrat tega še kar drži.

Pa tudi gor nisva šla več nikamor. Kamin, v katerega bi morala splezati naju je gladko zavrnil. Ni šlo čez. Po nekaj poskusih so me preveč bolele roke, da bi še bila sploh za kakšno rabo, Boštjan se je pa sicer potem nekako zbasal tista dva metra višje, pa tudi ni nič koristilo, ker sem bila jaz spodaj.

Potem sva ugotovila, da se itak na Montaž vlačijo megle in da je »brez veze« hoditi gor, ker tako ne bova nič imela od tega in jo poražena  kar s škrbine dol po brezpotju odcvirnala nazaj na Pecol. Kislo grozdje, saj poznate tisto basen. Naj naju vseeno malo zagovarjam. Ta poskus je bil, preden so ferato obnovili in ko sva čez kakšnih 5 let tam lezla dol, sta bili na mestu, kjer ni šlo, dve novi skobi in mislim da tudi jeklenica. Šala mala.

Ja Pecol. V bistvu je to velika obširna planina. Do nje pridete z avtom. Peljati se morate do Trbiža, tam zaviti proti Predelu in za Rabljem zaviti desno proti Sella Neveji. Tako piše na smerokazu. Sicer je to lepo po slovensko Sedlo na (v) Žlebeh, marsikdo ga s smučarije pozna kot Nevejsko sedlo. V Žlebeh torej. Na sedlu se malo spustite in pazite na ozek odcep v desno z oznako za Pecol. Cesta je sicer ozka, na dveh mestih nekoliko strmejša, a asfaltirana. Pride gor tudi avtobus, preverjeno. Čeprav ne sme.

Pripeljete se na parkirišče in to je to. Potem lahko:

-          Obsedite v avtu in se čudite nad razgledi (se imate čemu)

-          Se sprehajate po planini levo in desno (imate kaj delat, že po ravnini par ur ali s planine na planino, )

-          Se spravite na kakšnega od vrhov v bližini (jih je kar nekaj)

-          Greste na pir v kočo nad vami ali po sir v sirarno na levi

-          Delate tudi kaj drugega, samo bodite dovolj diskretni, planina je precej obiskana

 Planina se nahaja relativno visoko, na 1500m, kar ji je šteti v dobro. A so tudi vrhovi nad njo visoki. Ga skoraj ni pod 2400, vsaj takega, ki bi pritegnil pogled ne. Ne bom vam zdaj razlagala vsega, a ko se obrnete proti goram boste videli čiiiiiisto na levo Strmo peč, ta najvišji, ki vam bo padel v oči je Montaž (julijski viceprvak), desno boste videli Špik nad Nosom, naša ta huda pa je nekje vmes, precej neizrazita sicer, izslediti pa se jo da hitro zato, ker stoji desno od izrazite, že imenovane škrbine nad Cijanerico.

 Planina sama je znana po rožah in svizcih, višje gori pa se pasejo kozorogi. Ta mlade in ženski harem je mogoče videti skoraj do koče, višje pa gotovo, za moško sorto pa se je treba potrudit tja višje med Špike kjer po moško poležavajo po policah se čohajo in prezirljivo gledajo na mimoidoče.

 

Po teh koncih je mogoče prav lepo prečenje. Z Montaža po Levi, naprej po Ceri Merlone do Škrbine  zadnje špranje (pod Viš) in pod Višem po Aniti Goitan. Imena treh neznansko lepih ferat. Preveč za en dan.Že bla. Še bom.

 

Pa to še ni vse. Za hrbtom imate še eno čudovito verigo – Kaninskih gora. Kjer je običajno dolgo sneg. Prestreljenik vam ves čas mežika s tistim svojim oknom, najvišji je Visoki Kanin, čisto na desni Žrd, vmes pa jih je še veliko lepih in veličastnih. Že bla. Še bom.

 

Če vas do zdaj ni prijelo, da bi šli pogledat, potem vas ne bo. Pa vas je, ne? Ne? Je, je. Priznajte, že brskate po inetrnetu za kakšno goro, da bi zlezli nanjo. Ne se matrat, najlažjo v okolici vam bom opisala jaz.

 

 

Najudobnejši tu daleč okoli je Špik hude police, kar v prevodu nima nič opraviti s Cimo di Terrarossa ( Vrh rdeče zemlje), pa tudi s hudimi policami ne. Tu ni nobenih hudih polic, tu je le udobna mulatjera (vsaj v pretežni meri), ki vas pripelje varno na vrh. Če se ne afnate po poti, pobočja so vseeno relativno strma.  In to na spodobnih 2420m, kar tudi ni tako. Na naš Špik s podobno višino niti približno ne prideš tako na komot.

 

To je gora, na katero peljete nekoga, za katerega si želite, da bi gore vzljubil. Ko bodo okrog njega žvižgali svizci, skakali kozorogi in ga pozdravljale rožice v kombinaciji s prelepimi razgledi obstaja nevarnost, da se ne bo zaljubil le v gore, ampak tudi v vas. Ta del malo razmislite. Če navdušujte za gore otroke, ta skrb odpade.

Sama pot začne udobno v rahlem vzponu po cesti (tu se z avtom več ne sme) proti koči Brazza.  Ves čas jo vidite nad seboj, se ne da falit. Lahko greste že po slabe pol ure na kavo, če vam je. Lahko pa jo v vzponu zgrešite in posedite na povratku. Malo nad kočo je razcep, na roke napisana bela tablica vam pove, da morate desno, če pa bi na Montaž, pa levo.

Markacij nato ni več, potrebne pa tudi niso, ker ni več kam zait. Sledite lepo poti in z malo smole veliko ljudem in to je to.

Midva sva kočo za začetek spustila, jutro je bilo mlado in še relativno hladen zrak je za hojo prav prijeten. Potem se pot začne dvigati v pobočja in v levo preči Špike nad Tratico, nad seboj pa boste videli grapo in zanimive stolpe. Škrbina nad tratico je to, kjer vodi Ceria Merlone. Lep kraj. A ja, ste opazili, da so vse gore tu Špiki. Res so. Tudi najvišji, Montaž je v bistvu Špik, ta je Špik nad policami. Itak, saj je ta velik. Nad vsemi.

 

Kmalu se ustaviva. Sva v bistvu ustavljena. Na pot stopi kozica. Pa druga. Pa še tri. In še in še. Manjše, večje, s kozlički. Pa ne naše koze, kozorogice so bile. Z majhnimi puhastimi mladički. Ki vejo, da se je treba mame držat in da je tam najbolj varno. Če že mleko odmislimo.

   

Kar zadržijo naju, opazovati bi se jih dalo cel dan. Ker pa vem, da se kozlovje z višino stopnjuje, greva naprej. In res je tako. Kar naprej ropota nad glavami in za ritjo in kamor se ozreš štrlijo rogate glave. Lepo. Saj se jih potem počasi navadiš. In takrat si ravno na vrhu. Spomnim se svetovne izjave, ko sva z Matejo prelezle Cerio Merlone. »Zdaj bi pa kakšen pes prav pasal!«, je rekla.

 

Nas pa potka varno vodi navzgor. Malo v prečnico, dva tri strmejša okljuka pa spet povprek. Razgledi pa vedno lepši in ko stopimo na škrbino med Špiki nad tratico in Špikom hude police, se obrne pogled še na drugo stran. Proti Višu, Nabojsu, Koštrunovim špicam pa dol v Zajzero z vsemi njenimi krasotami. Tu stojimo tudi nad najvišjim ozebnikom v celotnih julijskih Alpah (750m), imenovanim  Hude police (Canalone Huda Paliza), ki v ravni črti prereže severne stene našega Špika. Sploh je na zahodno stran kar malo strašljivo pokukati, precej manj prijazna je od južnih pobočij.

 In preden smo preveč utrujeni, pravzaprav  preden se naveličamo zijati naokoli, smo že na vrhu. Ni najbolj prostoren, a čisto majhen tudi ne. Spraviva se k dvema kozoroginjama, ki se zdolgočaseno čohata na skali in med razgledovanjem žvečiva nekaj iz nahrbtnika. Je bilo tako lepo tam gori, da niti ne vem točno kaj.

Vrniti se je treba po isti poti, čeprav bi šlo tudi s spustom v Škrbino nad Cijanerico. Slednjega, če imate radi udobne poti, ne priporočam. Malo se je treba motoviliti po razrahljanih jeklenicah in viseči, v začetku omenjeni lojtrci. Potem pa poiskati pravo smer za spust pod škrbino dol na Pecol. Midva sva si privoščila udobje.

 Malo pod vrhom srečava dva »domača«, Dolenjca po dialektu. Ko me eden vpraša, kako se reče vrhu, na katerega gresta, sem prepričana, da me heca. Pa me ni. Fanta sta šla na Montaž, nekako mislila, da ju bo tja pripeljala pot Leva, pa ju ni hotela (le zakaj, a?) in potem sta se odločila, da pač stopita na katerikoli vrh, ki se bo ponudil. Ponudil se je ta, s hudimi policami. Srečali smo se potem še pri koči, kjer smo prijetno poklepetali in se poslovili.  Ob ugotovitvi, da pijača ni preveč poceni. Kapučin in pivo je 7€, postrežba pa za šankom. Lastna hrana v tej koči se zaračunava, psa pa nimajo več kot kaže, saj je napis o prepovedi hranjenja psa (tudi v slovenščini) izginil.

 

Visoko kotirajo pri meni tile konci. Ne le Pecol, tudi vse okrog Viša, pa na drugi stani iz Zajzere in Žabniške krnice, pa dolini Bele in Mrzle vode…. Vse, prav vse in vsako posebej je vredno obiska, postanka in občudovanja. Rada bi jih obiskala še velikokrat.

 

Tehnični podatki:

Višina: 2420m

Višincev: 918
Km: 7
Trajanje: 4,5ure