torek, 27. maj 2014

Kapadokija in Alanya, maj 2014

Globoko v zimskih mesecih še (da ja ne bo posumil!), zvečer kukr brskam po netu in z nedolžnimi očmi (če bi bile plave in jaz blond, bi šlo še lažje) sprašujem, kam bi šel, če bi lahko izbiral. Brez vprašanja: »kolk pa to stane«.  Odgovor mi ni čisto nič v pomoč, ker bi on šel marsikam. Prežim na kanček navdušenja v glasu. Pa nič. Vse je v istem tonu. Ponudim huskye, pa snežno vprego in polarni sij. Enako mlačen kot za Moskvo. Nič v pomoč. O, ko bi vedel, da si izbira darilo za rojstni dan. Pa je bilo slavje še predaleč in finta preveč nova, da bi mu prišlo na misel.
Tako je spet ostalo na ubogi meni, da izberem. Turška pravljica se mi je dopadlo po imenu, morje je bilo del ponudbe (na morje ga pa že moram peljat), bil še nobeden, pa še trebušne plesalke ni bilo treba pripeljat domov, ker jih imajo tam. Potem je bilo treba le še tri mesece držati jezik za zobmi, da ne bi darilo prezgodaj ušlo.

Za rojstni dan se je najprej navduševal nad kolesarsko čelado. Z vseh koncev in krajev. Razen od znotraj. Povedati je bilo treba, da v kuverti ni račun, ampak še eno darilo.

In sva šla. Na potovanje po Turčiji, bolj prav po Kapadokiji in delčku južne obale, od Antalye do Alanye. Pol pol. To pa je bilo vse, kar je bilo na pol. Vse ostalo je bilo v presežniku. Vsaj meni. K darilu je seveda spadala tudi moja družba.

Da bi bila sreča popolna, sem en teden pred odhodom v nabiralniku našla prav mamljivo ponudbo. Beljenje stanovanja.  Gospod Malar se je pojavil takoj po klicu, izkazalo se je, da zna marsikaj koristnega, zato smo (bolj sem) na spisek dodali še polaganje laminatov čez pol stanovanja, pa kable, pa ventilatorje, pa vtičnice pa vse, kar bo še ugotovil, ko naju ne bo doma.

Hipna odločitev je pomenila, da sva dva dni praznila stanovanje in sva dopust na koncu res rabila. Pa še nekaj: prepričana sva lahko bila, da vlomilcev v tako stanovanje ne bo. Ne le, da sva ga spraznila že midva, ves čas je bil kdo v njem. Če ni to dobra rešitev? Čisto malo dražje od kašne Varnosti ali pa G-4 na primer.



V dilemi sem. Če vam vse opišem, se boste naveličali brat. Če vam ne opišem, bom čez čas vse pozabila, vi pa boste ob pomembne informacije. Sicer pa, saj lahko berete v dveh ali treh rundah, ni vam treba naenkrat. Počijte  malo vmes.



Začne se na letališču. Preden odprem usta imam v rokah vavčer za hotel in list navodil ter stojiva v vrsti za oddajo prtljage. Avion je pol prazne  in kradoma se začnem ozirati po prisotnih. Nekateri gredo tja kot midva, a menda ne vsi?

Pozdravčke našim goram, naslednja jasnina je že nad Taurusom, gorovjem, ki loči turško Sredozemsko morje od notranjosti in ki ga prečimo z avtobusom naslednji dan. Na letališču v Antalyi spet kot po maslu. Najprej prvi Palmin (agencija) vodnik, nekakšna moška informativna točka, ki naju usmeri do avtobusa in tam Romana z velikim nasmehom, ki nas potem spremlja do konca potovanja. Majcen bus, v nekaj minutah se nakaplja družba. Samo 10 nas je:  trije pari, od teh ima en hči, ki nikoli ne bo odrasla, pa dve dekleti in še ena, ki je sicer sama, pa niti ne. Na koncu smo itak vsi ves čas skupaj.

Pozdrav in avtobus odpelje. Irfan nas bo prevažal 4 dni. Kar v Turčiji ni kar tako. Promet sicer ni gost, avtomobilov niti ne veliko, ker so luksuz in dragi, tudi bencin, ima pa svoja pravila. Rdeča ne pomeni ustavi, žmigovci so razvada, pločniki so prirejeni varnosti peščev in so 20 cm visoki, med dvopasovnicami ni zelenic in ograj ampak jame, krožišča so čudna in vozi se s hupo. Pazi zadnji, sprednji dela kar hoče. Približno. Dokler niso na kupu, je vse ok. Če je kje blizu turist, je kriv turist. Ker je avtov malo so pri prevozih racionalni, v avto jih gre, preverjeno, 9.




Če ni na cesti policije ni reda. In zato imajo kar tri: policijo, žandarmerijo in še eno, s pomenljivim imenom, zabito. Res, ne hecam se. Rod policije: Zabita. ??  Razdelitev pristojnosti sem pozabila. Vse tri so pa hude.

  
Turčija je sicer daljša kot širša. Tekom časa so jo prepešačili, prekamelili in prejahali (morda je bil vmes tudi kak slon?) skoraj vsi. Z leve v desno in nazaj: kristjani, Rimljani, Benečani, Feničani, Tatari, Avari, Grki in še kdo. Turki so bili zadnji in so tu ostali. Če se spomnite, jih je v navalu prineslo celo k nam, potem pa so se le vrnili. Prvotni Turki so slišali na ime Seldžuki. 
3% ozemlja je v Evropi in se mu reče Trakija, drugo je v Aziji in se mu reče Anatolija. Čeprav hodimo tja na morje je Turčija gorata dežela, kar 75% ozemlja kipi v nebo, povprečna višina pa je nekje na 1100m nadmorske višine. Ni slabo. Sploh ni treba iz postelje pa si že na višini Krima.

Priobalni pas je sestavljen iz hotelov in rastlinjakov. Tudi do trikrat na leto obrodi. Dovolj imajo zase in za vse turiste, ki hodijo na turški all inclusive. Po pravici povedano, še ostane. Povprečna temperatura ne pade pod 15 stopinj. Za namakanje skrbijo reke, če jih ni pa vodovod. Menda samo zasadiš lopato, pa imaš svoj vodomet. Hotelov je en do drugega 50 kilometrov… Manj privlačna plat Turčije. Opremljeno stanovanje lahko kupiš za male denarje.
Gorovje, ki obmorske kraje loči od planote v ozadju je Taurus. Nastalo slučajno, ker se je Zevs zjezil nad pohlepnim kmetom. Ko je kmet v boju z njim zmagal, mu je dal ovce in ženo, pa mu je bilo premalo. Zato mu je vse ovce spremenil v skale. Menda ima iz zraka obliko bika (tauros), ne vem pa, kako so ga perzijska in iranska ljudstva tam pred dva tisoč leti iz videla zraka. Seže visoko, tudi čez 3000 m, naša najvišja točka, ki smo jo dosegli z avtobusom, je bil preval na 1800 m.




Na planoti imajo dva krepka možaka: Hasana in Erciyes. Vulkana. Ne majhna, slednji seže skoraj do 4000m. Po njem tudi smučajo. Skrivnostna gora, Bela gora mu tudi rečejo. Res se dviga nad ravnino, daleč zadaj, ogromen, obdan s snegom. Na srečo sta tokrat dala mir, tako da smo si v miru lahko pogledali njuno delo. Kapadokija, zlasti njen 10x10km velik del, je rezultat igračkanja vulkanov. Stožci, ki rastejo kot neke vrste mavrahi vsepovsod, so nekaj posebnega. To je treba videt, ne da se lepo opisat. Včasih so zato koristne fotke.


  
Kamnina iz katere so, se imenuje tuf. Lahko jo dolbeš z žličko. Ker je bilo 2000 let nazaj dolgčas, so ga prebivalci dolbli in si delali hiše. Cela podzemna mesta so nastala. Da se jim ni nič vsulo na glavo je zasluga previdnosti narave. Če na to kamnino pade dež in sije sonce, postane precej bolj trda. Da so stožci lepši, imajo na vrhu kapice.  Bi kakšnega prinesla domov, a so nekateri visoki po več 10 m.
.
Kapadokija, pokrajina po kateri smo se potepali par dni je slikovita. Tudi dežela lepih konj ji rečejo. Konjev prav dosti nisem videla, zato pa tri prave kamele. In eno iz tufa. Pokrajina spada med revnejše, turizem je šele v razvoju, a jim dobro kaže. Razkazali so nam kako se dela keramika, tepihi in izdelki iz oniksa. Nisem ravno zagreta nad to vrstno umetnostjo, a so me navdušili. Preciznost, znanje, čas, potreben da nekaj uporabnega nastane. 
V naprej bom drugače gledala na porisana talarje na stenah in tepihe, priznam. Sploh tepihi. Ki nastajajo tudi več let. Iz svile, tanke kot las in trdne kot laks. Pa ženske s krvavimi rokami, ki jih ure in ure vozlajo po načrtih. 49x49 vozlov na kvadratni centimeter. Dvojnih vozlov, kot tistih za v hribe.  Kapo dol. Za 200 evrčkov na mesec.


Tri dni smo krožili od Antalye, po Kapadokiji in nazaj, obiskali džamijo ali dve in sveto mesto Konya, se za malo zgrešili s plesočimi derviši (fanatiki, ki se vrtijo okoli svoje osi in padajo v trans), si ogledali turški etno večer, se vživeli v davne čase, ko so se karavane ustavljale za prenočevanje v karavanserajih in se spoznavali s prebivalci.

Poskusili goezleme, tipično turško palačinko, polnjeno s špinačo in sirom ali krompirjem, degustirali kapadokijsko vino in rake, metaksi podobno žgano pijačo ter si ogledali dolino golobov, dolino Zelve, rdečo dolino (našli celo jeklenico) pa Goreme, sveto mesto, kjer je kristjane pregnala islamska  konkurenca, zdaj pa tamkajšnje cerkve spadajo pod Unescovo dediščino. Pa to ni blišč nam poznanih cerkva. Niti blizu ne. Spet v tuf izklesana bivališča, okna brez polken in nič kaj dosti udobja. Poslikave pa skromne. Kot je najbrž v začetku bilo mišljeno. Dokler ni zadišala oblast in denar.
Denar? Uradno turška lira, vzamejo pa vse. Vam se splača vzeti v roke računalnik in preračunati menjavo, kadar plačujete v evrih. Ne da goljufajo, radi zaokrožajo. Trgovina je itak nekaj posebnega. Užaljeni so,če ne barantaš. Če znižaš na pol cene, si ravno tam nekje. Če sprejmejo tvojo ceno, moraš kupit. Sicer nisi bil fer. Dovoljeno je matanje iz trgovine in grde besede.

Kupovanje je svoje poglavje. Kar je za pojest, ti dajo probat, drugo pošlatat, če imajo stvari več, raznosijo vse pred tebe. Ko so nam kazali tepihe, jih je razvil 10cm na visoko, pol telovadnice. Postrežejo te s čajem, kavo ali rakejem  in niti niso užaljeni, če so se trudili zaman. Škoda le, ker se v obmorskih krajih in tudi kje drugje, domača roba umika ponaredkom. Adidas, Dior, Gucci in podobno: kilometre in kilometre plastike za par €. Kvaliteta in originali na drugi strani imajo enako ceno kot pri nas.

Samo pogledaš proti stojnici, ga že imaš za vratom. »Where are you from?« je najbolj pogost stavek. Na odgovor Slovenija, pogosto prileti podvprašanje: Maribor, Ljubljana? Potem zveš marsikaj o njihovi žlahti. Ko si že mehek, ti že prodajajo.  En moj dialog je tekel takole (angleško itak): »Gospa pridite, pokazal vam bom nekaj lepega! » (Molčim). »Gospa, gospa, poceni lepe stvari! » (molčim, gledam povsod, le njega ne). »Gospa, gospa, kaj iščete?«   »Nič.« (odgovorim). »Imamo!« hitro dostavi.  Od srca sem se nasmejala.

Še z nekom se srečaš na vsakem koraku: Ataturk, oče naroda, faca, ki me spominja na Tita, a za razliko od njega ni bil razglašen za diktatorja. Uvedel enakopravnost, volilno pravico, obvezno šolanje, spodbujal kmetijstvo,  še vedno povsod visijo njegove slike in stojijo spomeniki. In ločil je vero od države, vzel islamu nekaj moči in jo raje dal vojski, ki lahko izvede vojaški udar za umiritev strasti v primeru brezvladja. In naučil jih je spoštovati državo in zastavo. To srečamo na vsakem koraku, še vedno se šolarjem jutro začne s stavkom: Ponosen sem, da sem Turek. Mene je spomnil na Tita.



Kljub uradni Ataturkovi enakopravnosti to ni ravno tako. Bolj proti vzhodu sploh ne. Ženske so še vedno pokrite, večinoma se s posli ukvarjajo moški primerki, dosledno pa ženske npr. pečejo goezlame in so snažilke. Islam ima močan vpliv, se pa stvari tudi tu spreminjajo. V turističnih središčih sploh. Pa še vedno tudi sredi hotelskih naselij muezini z minaretov 5 krat na dan kličejo k maši in veliko moških se sprehaja z moleki.

A kljub zakrivanju imajo skoraj gole trebušne plesalke. Ne bom razlagala, kako delujejo na moški spol. Še me smo imele kaj od njih.

Napitnina je pričakovana. Povsod so t.i. tip boxi, kamor lahko nameniš nagradico. V sobi jo lahko pustiš za čistilko, na avtobusu smo bakšiš zbrali v kuverto. Znajo pokazat, da jim je premalo ali da ga pričakujejo.

Dežela je presenetljivo čista. Roke si večkrat dnevno umivajo z dišečo raztopino, tudi če prideš na obisk, ti ponudijo umivanje rok. WC-ji so bili vsi, brez izjeme, čisti, tudi javni  ob cesti. Presenečena. Pri nas je slabše. Tudi sicer o umazaniji ni govora. Res pa je, da zelo radi skrbijo za svoje, takoj, ko se to neha, jih ne zanima več.

O prometu sem nekaj že rekla.  Turizem so si zavarovali. Avtobusi so njihovi, unificirani, beli, vodič mora biti lokalec, čeprav nič ne pove. Naša Romana se ni dala nič motiti. Od 10 ur v avtobusu je bila vklopljena 8. Uradna vodička, nasprotno, skorja ni spregovorila. Vse to, kar tule razrašča v informativni bilten, so njeni podatki. Kot je rekel Balašević: I ako su lagali mene, ja lažem vas…
Osebnih avtov višjega ranga je zelo malo. Kar jih je, so cenovnega razreda med 10 in 15.000€, pa še teh ni veliko. Garaž v novih naseljih sploh ne delajo, ker ni potrebe. Grozno bo, ko bo. Uporabljajo javni prevoz, ki je poceni. V Alanyi sva ga uporabila za transport v 10km oddaljeni center. 1€, pomahaš kjerkoli ob cesti in ustavi. Je pa res, da občutki, ko šofer prisili tisto staro škatlo  v galop, niso najbolj prijetni. Adrenalinska vožnja zna biti. Šoferji so tudi mehaniki. Pri 30 let starih avtobusih to celo gre. Niso pa  vsi avtobusi  taki. Dolgoprogaši so čisto solidni.

Posebno poglavje je turški »all inclusive«, katerega mati je prav Turčija. Po domače: vse vključeno ali bolj natančno: žri in pij do onemoglosti. Kakršni smo. V resnici sploh ne moreš. Prve dni delajo le oči, potem tudi oči ne morejo požreti vseh dobrot, ki jih ponujajo.

Na prihodu v hotel te obročkajo. Kot golob dobiš plastično zapestnico (naša je bila rdeča in hoteli imajo različne barve), ki je v naslednjih dneh dovolilnica za vse: zajtrk, kosilo, večerjo, vmesne obroke, pijačo (katerokoli razen uvožene) in plažo. Denarnice ne rabiš sploh. Če jo imaš in ti je v napoto, jo lahko pustiš na brisači. Ne kradejo. Za domačine je to sramota. Turisti nismo tako zanesljivi.
Bilo me je sram slikati jedilnico, sicer bi jo. Ne le, da je bilo hrane ogromno, bila je različna, bila je lepo ponujena. Bilo je vse, razen svinjine (halo, islam!).  Posebno poglavje so slaščice. Mnjamsi. Sladko, sladko, sladko. Na vse načine, vseh oblik, vseh barv, vseh okusov. Ni bilo ene stvari, ki bi ne bila dobra. Probala sva vse (večkrat). Stvarnik je vedel, zakaj je naredil želodec, ki se ne more stegnit več, kot se. Ker  bi drugače vse požrli. Tako pa smo na srečo fizično omejeni.

A hrana ni težka, nikoli po njej nisi mrtev, čeprav si zelo sit. In v tolažbo ti je, da boš lahko čez par ur spet kaj novega nesel vase.  Tipično njihovo? Baklave (pri nas takih ni), ratluk (pri nas takega ni), goezlame- palačinka pol metra v premeru polnjena z zelenjavo in sirom (nekaj podobnega je menda tudi tu), durduma, njihov sladoled, ki se ne topi (pri nas tega ni), airan- jogurt, malo bolj redek in slan in seveda kebab. Doma ne vem, kakšnega delamo, a  tako dobrega gotovo ne. Naši  čevapi  in burek so dolgočasni.
  
Še nekaj mi je bilo všeč, njihov odnos do psov. Povsod so bili psi potepuhi. A na prvi pogled jim je bilo videti, da jih ni strah ljudi. Mirno so se sprehajali med nami ali ležali, brez da bi jim bilo kaj dosti mar, da hodimo tik njih. Čipirani so, kastrirani oziroma sterilizirani in od vseh, saj jih vsi hranijo. Večinoma večji, lepi psi. Like it!

Domov nisva privlekla kaj dosti. Tepihi so preveliki in predragi, keramika se lomi, oniksa kaj dosti nisva gledala, v fejk šoping pa se tudi nisva vrgla. Tako sva kupila nekaj zlobni očes. Pa naj imajo domači nekaj proti urokom. Zgodbica gre takole (na hitro, ste gotovo že zmatrani): Meduza je bila lepotica, ki so jo hodili gledat (ahm) vsi moški. Afrodita, boginja ljubezni je bila zato ljubosumna (itak) in jo je spremenila v grdobo, namesto las je imela kače in vsak, ki ga je pogledala, je okamenel.  Ker je Afrodita pretiravala, so poslali Perzeja, da reši problem. Perzej je Meduzi pokazal ogledalo in ko se je bejba v njem videla, je okamenela ona. On pa ji je vzel za spomin eno oko. To oko sedaj brani lastnika pred grdimi pogledi, mora pa ti ga nekdo podariti. Če oko poči, pomeni, da je bil nad teboj urok.
  
Tako. Romana bi bila ponosna name. Kaj vse sem si zapomnila, hudimana.  Jo moram pohvalit delodajalcu. Pazit morajo nanjo, pravi zaklad je. Sicer pa smo bili cela skupina en zakladek. Firbčni, nobenega sitnega, in deklica, ki ne bo nikoli odrasla, nam je nazaj grede naredila na avtobusu koncert. 700km vožnje iz Kapadokije na obalo je hitro minilo.

Zadnja dva dneva sva se malo predajala lenobi in plaži, pa klepetom. Opazovala sva dogajanje. Nobenega miru: že zjutraj vlačijo ženske na telovadbo, moške na odbojke, poberejo mularijo olajšanim staršem in se gredo z njimi delavnice (otroci potem cel dan porisani ponosno letajo naokrog), ponujajo ti streljanje, jadranje s padalom in vožnjo z banano, pokažejo mimogrede konja na plaži. Prehitro je minilo.

Domov sva prijadrala ob dveh zjutraj. No, v tisto, kar je bilo domu podobno šele čez dva dni. Ko sva počistila vse še enkrat, znosila stvari nazaj (in jih seveda vse odprašila….) To slednje ni spadalo k darilu. Je pa zato kot v novem in par let bo mir. Pa vsi mački za omarami so izginili. Le prah se ne neha dvigat.


Lepa dogodivščina je za nama: Brane je ugotovil, da si bo nekaj strani korana skopiral, ker so mu zelooo všeč in zelooo blizu. Posebej tisto o ženskah.  Pa kakšen recept za sladkarije. Ali pa še boljše, bova šla kar še kdaj v Turčijo.