Od Jeterbenka do Jakoba, 806m, 30.11.2013

Kadar se po visokih vrhovih packa ali si ne upam nanje, ker ne vem ali bo kaj priletelo name ali pa jaz kam, potem se seveda spomnim domačih gorc. Menda so eni prosili za slabo vreme v soboto in se jim je priprošnja izpolnila. Tisti, ki smo za lepo vreme premalo lobirali, smo pač morali vzeti, kar je bilo dano. In dan po odstopu protikorupcijske komisije pa res ne more sijati sonce.

Lani sem Branetu priskutila Jeterbenk, ker je nekako iz mojega opisa razbral, da se gre malo po ravnem in si gor. In je šel v supergicah in kavbojkah, potem pa ni bilo konca (pravi) in potem nekaj časa ni hotel govorit z mano (beri: pasel je mulo).  Ker se stvari čez nekaj časa drugače vidijo, je bil zdaj tak čas. Da greva pogledat, kaj tako hudo napornega je tam, če je še. Ker pa je zdaj nekaj bolj uhojen (z razliko od uležan), sva cilje še malo razširila. Tja do Sv. Jakoba.

Parkirava pri Slavkovem domu, kjer je prostora za nekaj avtov pri kantah in ob cesti. Sva kar prva, čeprav niti ni zelo zgodaj. Par korakov se gre še naprej po cesti, za zadnjo hišo v levo pa že čakajo prvi smerokazi. Prijetna, ne prestrma (menda?) potka nas v nekaj minutah pripelje na gozdno cesto, ki pripelje z Golega brda. Potem gre kakšnih 10 minut več ali manj po ravnem.

 Na izravnavi, ki se ji reče »Pri hrastu«, so spet smerokazi. Tokrat ne bova sledila nobenemu. Če pogledaš v desno boš nad seboj videl greben. Tja je treba. Kjerkoli. Se pa v desno odcepita ena za drugo dve manj uhojeni potki, ki tudi obe pripeljeta na greben. In ko ste tam, na levo in ni več ugank. Ni markirano, je pa sledljivo brez težav. Sem in tja malce bolj strmo, malo tudi gor in dol, a taki grebeni pač so.

Vmes naletiva dvakrat ali trikrat oznake na stebru, ki usmerjajo v različne smeri. Če želite obupati, lahko sestopite. A le zakaj bi? Lepo polahko, če sapa ne da, če pa da, pa tako ni problem. V eni uri sva na Jeterbenku.

Z njim so povezani tudi prej omenjeni stebri. Ti označujejo pot roparskih vitezov. Bajka pravi, da so živeli v teh krajih. Na razvalinah njihovega gradu je bila zgrajena cerkev Sv. Marjete, ki je pod Jeterbenkom na drugi strani. Vitezi Hertenberški so ropali po okolici, bogastvo pa spravljali nekam okrog Jeterbenka ali kar vanj. Kdor bo poljubil kačo, bo zvedel kam… Zanimivo, vsako leto se na vrhu Jeterbenka, kjer zdaj stoji velik lesen križ, paseta dva gada. Moram nekako naštimat Braneta, da proba. Kaj pa, če je vse res?

 Na vrhu nisva dolgo. Kljub vsemu je hladno, čeprav se med hojo ne zdi tako. Malo pokukava na prijazno Šmarno in Rašico pod nama, pa na Medvode, iz katerih raste Donitov dimnik, lepo se vidijo Zbilje, celo piramida na Mercatorju tišči ven iz povprečja. In zadaj ta visoke gore, s Kočno in Grintavcem v ospredju.

Po drugi strani se spustiva do sedla. Pot je precej na novo popravljena, utrjena. Ker je strmo, erozija dela svoje, zdaj ji bo težje. Mimo vikenda greva, ki je kot vedno zaprt. Imela bi veliko težavo, če bi mi ga kdo ponudil v zamenjavo za stanovanje. Sreča, da mi ga ne.Lep je, na lepi lokaciji.

Pri kapelici greva par korakov v levo in takoj na potko na travniku. Klopca sameva, breza v bližini pa je tako lepa, da zasluži posnetek. Na desno se odcepi kolovoz s tablico Jakobova pot, okrašeno s školjko. Tam se mi zdi, da je to v povezavi s Sv. Jakobom, cerkvico kamor greva. No, posredno je. Doma pobrskam in ugotovim, da gre za obhodnico, ki jo je v Sloveniji skoraj 300 km (!) in v prevodu pomeni Il Camino.

 

Za Il Camino sem pa že slišala, gre za vsaj 800 km dolgo pot v Španiji, romarsko, s ciljem v Santiagu. Zanimiva štorija je tudi o tej poti. In začne se romantično, Zvezda je osvetljevala le en travnik in ko so ga prekopali, so našli grobnico Sv. Jakoba… No, potem pa gre kot gre, na koncu vsi pešačijo ko nori. Do kri, bi rekel Brane.

Midva tem oznakam ne slediva, spet se drživa kar grebena, spet malo gor in malo gor, še zadnji vzpon. In sva spet pri križu. Niso stari tile križi. Vsi so zrasli v času demokracije( ha ha ha), tam okrog 2000. Na Jeterbenku je menda stal tudi že prej, pa so ga v temačnih časih vrgli po bregu. Zdaj je zelo zabetoniran, na njem visi lanterna in nisem videla ogledala, ki naj bi ga uporabljali za vremenske napovedi. Tako nekje piše. Nobenega od obeh križev se ne da več pahnit dol, sta močno zabetonirana.

Z Roga potem le še slediva potkam v smeri Jakoba in kmalu naletiva spet na markacije. Mimo dveh ali treh hiš, kjer naj bi bil tudi poseben vodnjak (nisem uspela videt kje), po zadnjem klancu v breg in stojiva na skrajni točki današnjega potepa. Dve uri sva rabila do tu od avta.

Pri cerkvi naju pozdravi Vinko, en starejših planincev. Pri krepkih 70- ih je pri moči in okreten da kaj. Ja, pozna se, če človek rad diha svež zrak. Poslovimo se in vsak na svoj konec domov. Vračava se vi isti smeri, a po drugih poteh.

Najprej slediva cesti, ki naju pripelje do Topola. Prijazno gostilno imajo tam, z imenom »Na vihri«, kmečki turizem pravzaprav. Odprto je  in spijeva kavo v družbi še treh rekreativcev današnjega dne. Ki se jim ravnokar prileže druga runda smrekc. Zeleno je, alkohol tudi, kaj natančno pa ne vem. Deluje pa že. Kot je slišati.

Čaka naju še povratek do kapelice pod Jeterbenkom in nato desno, po markirani poti, mimo »Pri hrastu« do Slavkovega doma. Vmes se je prebudil tudi slovenski narod in sva jih nekaj srečala: Res pa je, da ni bil noben brez psa, kar daje slutiti, da so bili razlog bolj pasji mehurji kot volja ljudstva.

Ja saj, kakšen cucek še zbudi ta narod, sicer ta še vedno spi…

Tehnični podatki:

Izhodišče: Slavkov dom

Višina: od 774 do 806
Čas hoje: 3,30 ure
Višinska razlika: 665
Km: 11 in pol

Dobrča, 1634m, 27.11.2013

Ruleta je nesrečna igra, sploh če je Ruska. Tam imaš srečo, če ti ostane glava cela. Tudi ruleta, a z malce manj tragičnimi izidi, je letos vreme. Bo, ne bo, booooo!!!, ne bo. Končno se je pokazalo na napovedi nekaj sončkov v vrsti. A niso bili sami. Družbo jim je delala puščica, na desni strani pa zoprno rdeče opozorilo za veter.

 Sva al nisva?  V sredo je mogoče ukomponirati  odsotnost z dela, malo mraza in vetra pa po dolgem času telescem že ne bo škodilo. Saj se je treba utrjevat, al kaj? Zdravje ne čaka, drugo bo že.
V takih razmerah kot so trenutno se vedno spomnim na Dobrčo. Taka hvaležna gora je. V kvizu bi obkrožila odgovor, da spada v Karavanke, pa pravijo da sploh ni res. Res se skoraj drži Begunjščice, ta pa Stola in ta dva sta v Karavankah,  ampak ne. Stvari ne morejo biti tako enostavne. Kljub temu, da jo do Storžiča loči dolina s Tržičem, spada, pravijo v Kamniške Alpe. Ima dostope za vsako vreme in za večino okusov. Razen alpinističnega in feratarskega ne poznam nobenega. 

Praviloma so vsi relativno bogati z višinci, tam okrog 1000 jih hitro namendraš. In ni predaleč. Pol urice pa že lahko pihaš v strmino. Meni je bil najbolj zanimiv iz Begunj, natančneje Drage, čez Luknjo (soteska, celo zavarovan del ima), pa čez Prevalo in potem do Koče na Dobrčo. Dolga, razgibana. Največkrat sem šla iz Brezij, ki je menda tudi najbolj poznana in ima izvedenke. Dobrča je vedno na razpolago, naj je mrzlo ali toplo. Nikoli povsem ne zapre vrat. Res pa je, da jo običajno poleti zanemarjam, ker je toliko izbire in se nanjo vračam, včasih tudi kadar ne vem kam.

Ziher je ziher, greva na Dobrčo. Ne po klasiki, greva ogledovat planine. Tri stojijo ena za drugo: Bistriška, Breška in Lešanska. Prvi dve sta malo bolj na kupu, do tretje je treba pretrpeti nekaj kolovoza. A danes je bil na zoprni podlagi od Breške planine naprej sneg. Po snegu pa se takoj lažje hodi.

V ruzakih je bilo vse potrebno za Aljasko. Za vsak slučaj. Na Kredarici je ja kot v Sibiriji, Dobrča pa ni preveč daleč a ne? Pa še veter. Vsaj orkanski bo, menda. Še štartava malo bolj pozno, da ja ta hujše odmrzne. Ni.

No, štart je obetaven, niti ni tako grozno, je pa res, da sva v gozdu in tam vedno manj piha. Lahko pa kaj na glavo pade. In danes sva videla kar nekaj dreves, ki so naju zgrešila za kak dan, dva ali tri. Veliko podrtega je, čisto na sveže. Ogromne smreke, izruvane ali zlomljene ležijo ob poti. Kakšna tudi čez. Veter se bolj sliši kot čuti. Občasno zahrumi čez vrhove in se odpravi strašit še kam drugam.Hitro sva na Lešanski planini.

 

Takoj, ko se gozd odpre je snega do kolen, veter pa občasno pometa, kar ni primrznilo na podlago. Lep sončen dopoldan je od snega, ki ga nosi veter kar bolj mehak. Stopinj ni nobenih, ljudi tudi ne. Prehitro se mi mudi navzgor, kar naju stane na koncu nekaj gaženja med drevjem v neznano, a saj je vseeno. Vem, da bova nekje tam gor prečila pot iz Brezij in koče, zato kar greva. Ni prestrmo in tudi ne pretežko, ugreza se pa nekje več nekje manj. In bi se tudi, če bi šla prav.

 

Težava je ista kot na vseh planinah. Nobene oznake kam. Poleti je tam kolovoz, zdajle pa ničesar. Spomin je pa puhel. Zdi se mu že, ampak kaj vse se mu zdi… No, dvom je ostal moj, vseeno pa sem bila vesela, ko se je izkazalo, da imam (spet, itak) prav. Ko je klanca zmanjkalo in se je na drugi strani obrnil na dol, sva stopila na markirano pot. Tudi ne preveč shojeno, a nedvomno pravo. Nekaj minutk sva še hodila po njej, da sva prišla do odcepa za kočo in še par da sva prišla do tam, kjer bi v osnovi morala. 

Smreka, kjer je bila tablica za planino je vodoravna. Izpuljena. Če veš, da se tam gre, nekako poiščeš tablico. Če ne veš, ne veš niti ko greš mimo. Nič ne kaže na odcep, tudi shojeno ni bilo. A s te strani sem bila že tolikokrat, ko je smreka še stala, da pač vem. 

Potka je bila danes precej bolj ovinkasta kot običajno. Na novo vije med podrtim drevjem, ki ga je tu na grebenu veliko. Tik pod vrhom srečava še živahno, malce starejšo gospo s pesekom, ki naju veselo pozdravi. »No, končno si je še nekdo upal gor!« pravi in že jo ni. 

Veter počasi pojema in na vrhu ne brije več. Ko počiva, je čisto prijetno toplo. Za zimo.  Malo postojiva, malo poslikam (ker itak sploh še ni nobene fotke s tu gor), potem pa se odpraviva iskanju prave poti naproti.

Do Lešanske planine se potem spustiva tam, kjer so že zdavnaj predvideli. Le da se zaradi napihanega snega malo bolj vdira, dvakrat pa morava poiskati obvoz mimo podrtega drevja. Enkrat po njim in malo okrog, drugič pa kar čez njega in večjih problemov je konec.

 

Na planini še kar vleče in ker nihče ne stoji s čajem ali pirom, greva naprej. V urici sva spet pri avtu. Ogledava si še Bistriško planino, malce bolj. Spomenik NOB stoji tam, malo naprej pa kot iz fovšije še križ s pribitim Jezusom… Kot kaže planina tudi obratuje, le da se ni dalo ugotoviti kdaj in kako. Zgleda kot koča, a bila je prazna, napisano pa tudi ni nič na njej. Planina je lepa in gotovo so okoličani velikokrat na njej.

 

 

Termometer v avtu kaže stopinjo manj kot zjutraj, ko sva prišla. Minus 2 je nameril. Še najslabše se je usesti v mrzel avto, potem ko se obuješ v mrzle čevlje. A sva pretrpela tudi to. Lep izlet je bil. Kakšen bacil sva pa le uničila. Zdajle lička žarijo od vetra in mraza, noge so na toplem, spomin na Dobrčo pa se spravlja v besede, da ne bo ubežal. 

Drobni trenutki, ki bogatijo življenje. V dvoje pač dve. J

Tehnični podatki:

Višina: 1634
Izhodišče: Bistriška planina
Višinska razlika: 655
Čas hoje: 3 ure

Mrežce (1965), 17.11.2013

Saj ne da bi človek hotel, a nevede postajam nemirna in nesrečna. Ker se zunaj kar naprej nekaj paca, ker kar naprej od nekod nekaj leti, ker je november, ki ga ne maram, saj se zdi, da je do spomladi še neskončnost.  Vreme me je slišalo. Iz čisto nemogoče napovedi se začne kazat nekaj obetavnega. In možgani vklopijo funkcijo »išči«.

 Zanimivo je, kako deluje ta možganska telovadba. Le kako se na koncu ovit v celofan in mašno pojavi predlog, ki je en sam in izključujoč? Točno to in točno tja! No, vsaj eden v meni ve, kaj dela, čeprav jaz s tem nisem nujno  seznanjena.  Vsak vikend možgani nezmotljivo pridelajo idejo, dve ali tri.

Glede na pomanjkanje zraka in prostora zadnjih 14 dni je bil iskalnik vklopljen na višje. Priznam, ne maram blatnih gozdnih, nerazglednih poti. V naslednjih mesecih jih bo vrh glave. Višje, nujno.  Kar je seveda spet povezano z marsičem, v tem času predvsem s snegom.  Še največja neznank je, koliko ga sploh je. Pokrov se ni dvignil, padalo je ves čas, še najbolj zagnani se niso ne vem koliko oglašali o razmerah.

Iskalnik se je zožil na hitro na vrhove nad Pokljuko. Hvaležni, dovolj visoki, navadno hitro shojeni, pogled z njih proti Očaku me pa itak vedno znova navdihuje. Menda že od prvič, ko sem šla na Debelo peč, še čisto zelena planinka, me razgled, ko se dvigneš na greben pod Okrogležem, recimo, čisto navduši. Takrat je vse odveč, samo oči rabim.

Spomnim se na Debeli vrh. Tam v grebenu Debele peči proti Draškim vrhovom visi čisto zapuščen in neobiskan, tudi jaz sem bila gori že dolgo nazaj. Kaj pa če tja? In načrtujem lepo krožno pot, čez Kačji rob pod Viševnikom, pa potem na Debeli vrh, pa dol na Blejsko kočo in nazaj na Rudno polje. Idealno! Ogledam si zemljevid, ker mi nekaj stvari manjka, in še vedno sem zadovoljna. To bo!

No, zjutraj se zapeljeva mimo Mrzlega studenca do parkirišča malo pred spomenikom na Rupah in lepo po klasiki odcapljava na Mrežce. Pa mi povejte, kako delajo možgani? Jaz za moje ne vem vedno. A ko sva se zjutraj peljal proti Bledu, so preračunali že domišljeno varianto, ugotovili, da morda pa ni shojeno niti čez Kačjega niti nazaj z Lipance in se zadovoljili s preverjeno in znano varianto.

Nič nama na koncu ni bilo žal. Do Blejske koče je bila pot shojena, naprej pa lepa gaz in ravno prav snega za udobno snežno hojo.  Sonce, ki ga nisem videla že od  dneva mrtvih je končno pokazalo spet svojo najlepšo plat, zrak je bil, da bi ga jedel, pogledi pa za zjokat od veselja. V takem bi kar šla in šla in šla in, ja šla…

Prav zanimivo, kako prazno je bilo na parkirišču ob devetih. Meni je to že pozno, drugim očitno ne, saj  je bil parking na povratku čisto poln. V tem času pa nekaj redkih, večina pasjih parov, mir, ki za to pot sicer ni značilen.

Hitro sva bila pri koči, kaj dosti se ustavljala nisva, saj je bila kava v planu na povratku. Strmina do tu ni prehuda. No tudi v nadaljevanju ne, morda le kakšnih 200 višincev malo bolj resnega klančka. Se pa pozna, če človek čepi 14 dni doma. A ker je bil zrak res svež in hranljiv, tudi malo bolj globoko dihanje ni čisto nič škodilo. Moj dragi me je sicer na koncu spet grdo gledal, ker sem z izjavami o ravnini malo pretiravala, a za moje pojme sva bila prehitro na vrhu.  Pa tudi grd pogled je izginil, ko sem mu obljubila čokoladno tortico pri Šmonu.

 Tako toplo je bilo, da sva kar dolgo ogledovala vrhove, malo ponavljala imena in počela podobne pomembne stvari.  In opazila znance s fb.  Najprej sta stala na sosednjem Lipanskem vrhu. Potem sta šla malo naprej proti Mrežcam in kot da omahujeta, šla spet malo nazaj.  Spust z Lipanskega vrha je bil zasnežen, celo jeklenice se tu najdejo. Dama je šla naprej, sopotnik pa jo je opozarjal na previdnost. Potem je dama nič damsko zabrisala palice po strmini navzdol, da se je lahko zagrabila za jeklenico in sestopila. Na srečo so se palice ustavile, kjer so se, sicer bi bil potreben precej globok sestop. Ali pa nove palice. No, potem jih nisva več opazovala, ker pa jih na Mrežce nekaj časa ni bilo, sva šla. Sem pa jima fotko nalepila na zid, tako da vesta, da sta bila opazovana! Tako.

 

Spust v snegu je fajn reč, še enkrat hitreje si dol kot gor, sploh po takih pobočjih, kot je z Mrežc. V pol ure sva na kofetu v koči, ki je zdaj že čisto polna. In v megli tudi. Najbrž smo tako vlekli svež zrak vase, da smo z megle privlekli meglo. Množice, ki se zdajle vzpenjajo tako nimajo niti približno takih razgledov, kot sva jih imela midva. No ja, končno se enkrat bolj zgodnja ura spet splača. Še kratek spust po megli, mimo na novo podrtih ogromnih smrek in že sva spet pri avtu.

Cesta je zvožena in kolesnice so opoldan že lepo blatne. Spet bo avto podoben terencu. Manj po obliki, bolj po ošpricanosti z blatom. Pa naj mu bo. Naj uživa v packanju po lužah. Za na Bled bo ravno pravi.

Ker obljuba dela dolg(ega), se ustaviva pri Šmonu. Pravijo, da je to najboljša blejska slaščičarna. Dve pravzaprav sta. Ena je pri avtobusni postaji, blizu hotela Jelovica, druga je blizu črpalke na drugi strani Bleda.

 

Tortice in druge dobrote imajo pa res dobre. Jaz sem verjela na besedo, saj je tortico zaslužil le Brane, jaz pa niti ne… Vse skuri, kar nese vase, jaz pa nisem tak primerek in bom rit ravnokar komaj še nesla kam višje, če ne bom spet pazila.  Pa tako fajn je papat... A o tem kdaj drugič. Ne spada pod gore.

 

 

 

Tehnični podatki:

Izhodišče: spomenik pri Rupah (malo prej)
Cilj: Mrežce, 1965
Višinska razlika: 677m
Čas hoje: 4 ure s pavzami vred