Od Jeterbenka do Jakoba, 806m, 30.11.2013

Kadar se po visokih vrhovih packa ali si ne upam nanje, ker ne vem ali bo kaj priletelo name ali pa jaz kam, potem se seveda spomnim domačih gorc. Menda so eni prosili za slabo vreme v soboto in se jim je priprošnja izpolnila. Tisti, ki smo za lepo vreme premalo lobirali, smo pač morali vzeti, kar je bilo dano. In dan po odstopu protikorupcijske komisije pa res ne more sijati sonce.

Lani sem Branetu priskutila Jeterbenk, ker je nekako iz mojega opisa razbral, da se gre malo po ravnem in si gor. In je šel v supergicah in kavbojkah, potem pa ni bilo konca (pravi) in potem nekaj časa ni hotel govorit z mano (beri: pasel je mulo).  Ker se stvari čez nekaj časa drugače vidijo, je bil zdaj tak čas. Da greva pogledat, kaj tako hudo napornega je tam, če je še. Ker pa je zdaj nekaj bolj uhojen (z razliko od uležan), sva cilje še malo razširila. Tja do Sv. Jakoba.

Parkirava pri Slavkovem domu, kjer je prostora za nekaj avtov pri kantah in ob cesti. Sva kar prva, čeprav niti ni zelo zgodaj. Par korakov se gre še naprej po cesti, za zadnjo hišo v levo pa že čakajo prvi smerokazi. Prijetna, ne prestrma (menda?) potka nas v nekaj minutah pripelje na gozdno cesto, ki pripelje z Golega brda. Potem gre kakšnih 10 minut več ali manj po ravnem.

 Na izravnavi, ki se ji reče »Pri hrastu«, so spet smerokazi. Tokrat ne bova sledila nobenemu. Če pogledaš v desno boš nad seboj videl greben. Tja je treba. Kjerkoli. Se pa v desno odcepita ena za drugo dve manj uhojeni potki, ki tudi obe pripeljeta na greben. In ko ste tam, na levo in ni več ugank. Ni markirano, je pa sledljivo brez težav. Sem in tja malce bolj strmo, malo tudi gor in dol, a taki grebeni pač so.

Vmes naletiva dvakrat ali trikrat oznake na stebru, ki usmerjajo v različne smeri. Če želite obupati, lahko sestopite. A le zakaj bi? Lepo polahko, če sapa ne da, če pa da, pa tako ni problem. V eni uri sva na Jeterbenku.

Z njim so povezani tudi prej omenjeni stebri. Ti označujejo pot roparskih vitezov. Bajka pravi, da so živeli v teh krajih. Na razvalinah njihovega gradu je bila zgrajena cerkev Sv. Marjete, ki je pod Jeterbenkom na drugi strani. Vitezi Hertenberški so ropali po okolici, bogastvo pa spravljali nekam okrog Jeterbenka ali kar vanj. Kdor bo poljubil kačo, bo zvedel kam… Zanimivo, vsako leto se na vrhu Jeterbenka, kjer zdaj stoji velik lesen križ, paseta dva gada. Moram nekako naštimat Braneta, da proba. Kaj pa, če je vse res?

 Na vrhu nisva dolgo. Kljub vsemu je hladno, čeprav se med hojo ne zdi tako. Malo pokukava na prijazno Šmarno in Rašico pod nama, pa na Medvode, iz katerih raste Donitov dimnik, lepo se vidijo Zbilje, celo piramida na Mercatorju tišči ven iz povprečja. In zadaj ta visoke gore, s Kočno in Grintavcem v ospredju.

Po drugi strani se spustiva do sedla. Pot je precej na novo popravljena, utrjena. Ker je strmo, erozija dela svoje, zdaj ji bo težje. Mimo vikenda greva, ki je kot vedno zaprt. Imela bi veliko težavo, če bi mi ga kdo ponudil v zamenjavo za stanovanje. Sreča, da mi ga ne.Lep je, na lepi lokaciji.

Pri kapelici greva par korakov v levo in takoj na potko na travniku. Klopca sameva, breza v bližini pa je tako lepa, da zasluži posnetek. Na desno se odcepi kolovoz s tablico Jakobova pot, okrašeno s školjko. Tam se mi zdi, da je to v povezavi s Sv. Jakobom, cerkvico kamor greva. No, posredno je. Doma pobrskam in ugotovim, da gre za obhodnico, ki jo je v Sloveniji skoraj 300 km (!) in v prevodu pomeni Il Camino.

 

Za Il Camino sem pa že slišala, gre za vsaj 800 km dolgo pot v Španiji, romarsko, s ciljem v Santiagu. Zanimiva štorija je tudi o tej poti. In začne se romantično, Zvezda je osvetljevala le en travnik in ko so ga prekopali, so našli grobnico Sv. Jakoba… No, potem pa gre kot gre, na koncu vsi pešačijo ko nori. Do kri, bi rekel Brane.

Midva tem oznakam ne slediva, spet se drživa kar grebena, spet malo gor in malo gor, še zadnji vzpon. In sva spet pri križu. Niso stari tile križi. Vsi so zrasli v času demokracije( ha ha ha), tam okrog 2000. Na Jeterbenku je menda stal tudi že prej, pa so ga v temačnih časih vrgli po bregu. Zdaj je zelo zabetoniran, na njem visi lanterna in nisem videla ogledala, ki naj bi ga uporabljali za vremenske napovedi. Tako nekje piše. Nobenega od obeh križev se ne da več pahnit dol, sta močno zabetonirana.

Z Roga potem le še slediva potkam v smeri Jakoba in kmalu naletiva spet na markacije. Mimo dveh ali treh hiš, kjer naj bi bil tudi poseben vodnjak (nisem uspela videt kje), po zadnjem klancu v breg in stojiva na skrajni točki današnjega potepa. Dve uri sva rabila do tu od avta.

Pri cerkvi naju pozdravi Vinko, en starejših planincev. Pri krepkih 70- ih je pri moči in okreten da kaj. Ja, pozna se, če človek rad diha svež zrak. Poslovimo se in vsak na svoj konec domov. Vračava se vi isti smeri, a po drugih poteh.

Najprej slediva cesti, ki naju pripelje do Topola. Prijazno gostilno imajo tam, z imenom »Na vihri«, kmečki turizem pravzaprav. Odprto je  in spijeva kavo v družbi še treh rekreativcev današnjega dne. Ki se jim ravnokar prileže druga runda smrekc. Zeleno je, alkohol tudi, kaj natančno pa ne vem. Deluje pa že. Kot je slišati.

Čaka naju še povratek do kapelice pod Jeterbenkom in nato desno, po markirani poti, mimo »Pri hrastu« do Slavkovega doma. Vmes se je prebudil tudi slovenski narod in sva jih nekaj srečala: Res pa je, da ni bil noben brez psa, kar daje slutiti, da so bili razlog bolj pasji mehurji kot volja ljudstva.

Ja saj, kakšen cucek še zbudi ta narod, sicer ta še vedno spi…

Tehnični podatki:

Izhodišče: Slavkov dom

Višina: od 774 do 806
Čas hoje: 3,30 ure
Višinska razlika: 665
Km: 11 in pol