free-svoboden: Blegoš, 1562m, 2.12.2013

Vremenske in snežne razmere so nas, povprečne pohodnike začele tiščat k tlom. Ne dobesedno, ampak kakšnih posebnih podvigov pa naslednjih par mesecev ne bo. Ali samo kakšen sem in tja, če bodo razmere res dobre. Zdajle pač niso. Sneg je resda padel, v glavnem toliko, da dela sitnosti. Ni se na primer lepo, kot se spodobi, posedel, da bi se dalo hodit po njem. Nasprotno, zanalašč stoji čisto puhast, samo po vrhu zmrzne. Ko si že prepričan, da si prav lepo stopil, se vdre do kolen in čez.

Pomagal je veter, ki ga je napihal na kupe in naredil neprehodna pobočja, tam od koder ga je odnesel, pa ga je tako malo, da stopaš kot po jajcih. Ne pridejo v poštev ne krplji, ne dereze, še najbolj bi kakšna freza. Ali pa posipalec...

Zato se višje zdajle odpravljajo redki izbranci. Ki upajo, ali pa ne vedo kaj jih čaka in potem pač zganjajo trmo. Večina pa nas blodi po preverjenih gričih ali gorah, ampak kaj dosti več od jurja in pol ne sežejo. Pa obli morajo biti.

Tak je recimo prijazni Blegoš. Del svete trojice tvori skupaj z Ratitovcem in Poreznom preddverje špičastim velikanom v ozadju. Po navadi na prepihu, saj se vsak veter, ki blodi okoli zaleti vanj. Pa še na meji s Primorsko je, ki ima itak rada burjo. Običajno vedno na razpolago, tudi ko druge gore zaklenejo svoja vrata.

Gledam opise in bi šla malo drugače. Pol strani je izhodišč na ww.hribi.net , v oči pade Leskovica. Po resnem preučevanju smeri se mi zdi, da se da pot popestriti še z malo drugačnim povratkom, čez vas Laze. To bo to, ravno prav dolgo za tale čas, vremenska napoved pa lepa. Da bo veter, preslišim.

Za razliko od poletnih tur se pri običajnih zimskih zjutraj lahko spi. Nisva polha, zato sva ob šestih tako že pokonci. Če ne zato, ker sva naspana pa zaradi pasjega globokega dihanja okoli glave. Ajša hoče ven. In jest. Če se da, oboje hkrati.

Zapeljeva se najprej proti Škofji Loki, kjer v začetku zavijeva levo proti Gorenji vasi. Po znanih ožinah, kjer so domačini prejšnji teden protestirali. Ker jim že od pamtiveka gradijo obvoznico, pa se jim spet odmika. Za znoret je najbrž stanovati ali vsakodnevno potovati po tistih ozkih starih uličicah, ki se jim dela sila že vrsto let (desetletij).

V Poljanski dolini sva. Vedno sem v zadregi, katera je katera. Selška je ravno na drugi strani hrbta, ki ga tvorita Lubnik in Blegoš. Na tej strani je npr. Gorenja vas, na drugi pa Železniki. Na tej strani teče Poljanska Sora, na oni pa Selška. Nekje v Škofji Loki se združita in do Medvod tečeta kot Sora, naprej pa kot Sava.

Iz Gorenje vasi je treba do Hotavelj, tam nas oznake za Leskovico usmerijo v desno. Treba je le še slediti oznakam za Leskovico (in) ali Smučišče Cerkno in do Leskovice ni težav. Opis, ki sem ga imela s seboj je bil natančen, le nekako ni ustrezal dejanskemu stanju. V Leskovici namreč. Je pa na srečo to lična majhna vas, z eno samo cerkvijo. In ko sva v dilemi (smerokaz za Cerkno v levo) ukažem v desno. Hitro sva po kratki, zviti, strmi in ozki cesti med hišami pri cerkvi, na parkirišču s slike. Pet!

Še dobro, da je slika z opisa tako dobra. Ker nikjer ne piše, da sva prav. Ko sva se vrnila z druge strani sva na cerkvenem obzidju sicer videla markacijo, to pa je tudi vse. Planinskih tabel, puščic, markacij ali česa podobnega tu ne poznajo. Med obuvanjem mimo peljejo vsaj trije avtomobili, na oko se vidi, da planinci, zato sklepava, da se da tudi naprej.

In se da. A midva sva tistih 20 minut ceste, ki niti ni tako zoprna, šla pač peš. S še kar dobrim izgovorom, da bova itak delala krožno in bova dol prišla z druge strani. Na koncu je bilo celo res.Na prvih par avtov naletiva po par minutah hoje, na preostanek pa po 20ih. Parkirani so tam, kjer je rdeča, prav nič planinska tabla za zavetišče gorske straže na Jelencih. Nič o Blegošu. A jaz sem brala opis in vem, da je prav.

Gorska straža ne straži gora, da bi ne pobegnile. Straži pa gore pred nami. Za ušesa vas bodo, če boste trgali rožice, uničevali planinske poti, ali se, bog ne daj drli nad gamsi. Tako nekako. Zavetišče na Jelencih se po Gorski straži imenuje zaradi tega, ker so ga pomagali graditi njihovi pripadniki, odprto pa je bilo 1985. Zanimivo je, da deluje med vikendi v glavnem pozimi, ima pa 20 ležišč. Kdo bi si mislil... Ko sva šla mimo, je bilo že odprto, a midva sva hodila premalo, da bi bila kakšna potreba po ustavljanju. In Brane je pozabil včerajšnji Boštjanov nasvet, da si nikoli, ampak res nikoli ne sme privoščiti iti mimo odprte postojanke. Ker ni nujno, da je naslednja tudi.

Nekje na višini zavetišča se začne tudi malo več snega. Spodaj je zoprno, drči. Podlaga je ledena, zgoraj pa le kakšen cm ali dva puha. Tu pa ga je že več kot 10 cm in se z višino povečuje. V pol ure sva pred Kočo na Blegošu, vmes si ogledava še smerokaz za Laze, kjer se bova vračala. In ker se vedno, ko potrebuješ, pojavi učitelj, je ravno takrat tam skupinica, ki odhaja v isto smer. Tako izveva, da se Leskovica in Laze pravzaprav držita skupaj in da naju ob povratku ne čaka zelo veliko ceste in pešačenja do avta.

V kočo ne greva (ker bi sicer obsedela). Oblečeva si bunde in kape, natakneva rokavice in stopiva na brisan prostor za kočo. Do sedaj se je veter podil med krošnjami, tu pa pometa na vso silo po snegu in v trenutku imam levo nosnico trdo. Bi se reklo najbližje, da mi je zmrznil smrkelj. Ko pa se klanec spet postavi bolj pokonci in je čistina manjša, se tudi veter umiri.

Skupinice dol in skupinic gor, vsak po svoje rinemo po snegu, ki se melje. Pot je ali zmrznjena špura ali razkopan sneg. A da se brez večjih težav in na vrhu sploh ne piha tako, kot sva mislila. Lepo je tam gori. Vse je pred teboj, zlasti Julijci in Očak se danes še posebej baha v novem hermelinu. Vidljivost je dobra, ponoviva vrhove in se v skrbi, da bo koča nabasana do strehe spraviva dol.

V koči je sprva vroče, a kmalu postane prijetno. Eno boljših ocvirkovk pečejo tu gori in privoščiva si en kos. Prostor je poln samih rdečeličnih zadovoljnih pohodnikov, nobenega sitnega ksihta ni videti vmes. Še ženski primerki nič ne dvigajo nosu nad »ta zelenim«, ki mora biti neko čudežno zdravilo glede na to, koliko ga spijejo.

Vrneva se najprej po isti poti, kot sva z doline prišla, do smerokaza za Laze. Najprej je pot všečna. Bolj polahko se spušča kot tista pristopna, zato je tudi manj drseča. Markirana je tudi, a nekdo se je vmes (ostali pa vsi za njim) odločil, da gre drugje. In tako nekaj časa tuhtava, če le greva prav. Pa se zdi, da smer je prava, pa da verjetno ni prav veliko junakov, ki bi kar skrižem hodili po tem gozdu. Izkaže se, da je res, saj po kakšnih 10 minutah spet ugledava markacijo.

In potem se vse lepote nehajo. Pot se do vasi drži zoprnih, globoko razritih, ledenih vlak. Prav prijetno je, ko se poprh vsaj toliko neha, da je videti led na podlagi. V mokrem mora biti to blatni pekel.Malo pred Lazami tudi zmrzal malce popusti, kar ima seveda posledice. Usrane gojzarje...

V Lazah sva, tudi tu ni nikakršnih oznak za Blegoš, a zdaj je že vseeno, že veva. Po pognojenem travniku se spustiva na glavno cesto in se kakšen dober kilometer po njej vrneva nazaj do cerkve, kjer naju čaka avto. Postojiva ob spominski tabli na cerkvi. Žrtvam vojne, piše. A kot kaže so tu imeli le domobrance in tiste, ki so bili v nemški vojni. Ali kaj? Ni spomenik sprave, zagotovo ne.

Luštno se je po dobrih 4 urah vsesti v avto. Piha ne več, malo topleje je tudi, Blegoš pa se je tudi pokazal v slovo. Po isti poti se peljeva nazaj. Hotela sva se ustaviti še v Dvorcu Visoko, a zgleda prazno in samotno, zato jo potegneva naprej.

Sem pa si ogledala: Tavčarjev dvorec dobiva počasi na uporabnosti. V njem je bilo domovanje našega Ivana, ki je poslopja kupil od bogatega kmeta, pred dobrim letom pa so obnovili in odprli vežo in vzhodno sobo. Menda je bilo tam eno prvih teniških igrišč pri nas. Ja, pa poroke imajo tam, poroči te pa kar Ivan Tavčar...

Tako. Pasulj doma je bil pa tako dober.... Da bo danes še enkrat.