Vojak, 1401m, 25.12.2013

Zjutraj pijeva kavo in »listava« zadnje fb novičke, ko mi škatla predlaga, da bi se malo posodabljala. Naj ji bo, saj je treba še spakirat in ima čas. Ta odločitev naju stane dodatno uro in pol pitja kave, ker se škatla ni naveličala posodabljanja in me je že dvakrat imelo, da jo kar pustim nekje na sredi in za kazen doma. Običajno je potem to kazen sebi, zato jo pač čakava, da premelje in zmelje, kar mora.

Niti ne pogledam je več, itak vem, da se bo ob odpiranju hotela še naprej it posodabljanje z milijonom vprašanj. Bo že potrpela. Midva greva zdaj v Opatijo. Kar tako, na varianto kuponov 1nadan, stalo bo toliko, kot bi bila doma.

Prvi dan osvojiva hotel in okolico. Kdor ne ve, v Opatiji (ali precej prej) lahko stopiš do obale in greš potem peš do… ne vem do kam, menda do Pule. Vsaj zgleda tako. Midva sva šla malo okrog Opatije, potem sva se prestavila v Moščeničko Drago, pa sva prehodila obalo tam, zvečer pa sva šla še malo na Reko, pogledat, kako se imajo na predvečer Božiča. No, predvečer ni izgledal družinski, vsaj po prepevanju po kavarnah (ansamblov in publike), nazadravljanju in druženju. Otrok ni bilo nikjer. Bilo pa je polno božičkov, tudi kakšen s saksafonom, kot je bil tisti pod balkonom najine sobe.

Stanujeva v Imperialu. Se sliši nobel. Je tudi bilo. Leta 1885, ko so hotel zgradili. Zdaj ni več tako zelo, a ni da bi se pritoževala. Stropi višine 5m, spalnica velika kot doma stanovanje,  pogled na morje.. Pohištvo pa je menda še kar od takrat, že dolgo ni bilo tako škripajoče postelje.

 

Zjutraj si ogledujeva nebo. Kaže prav mokro. Ponoči je pihalo in pršelo, morje buči, na hribovju nad Opatijo pa se vlačijo lepljive megle skoraj do tal. Planinska oprema je z nama, načrti tudi. Odločiva se, da se zapeljeva do izhodišča (enega od) za najvišji vrh Učke, Vojak. Izhodišču se reče Poklon. Dve zanimivi imeni. Za drugega sem izbrskala izvor. Ko so še peš hodili iz obale v Čičarijo, so na tem mestu prvič zagledali zvonove neke cerkve in so se ji poklonili. Zdaj to prečenje skrajša tunel Učka, a nama skozenj ni bilo treba.

Hrvate je treba malo pokregat. Če hočeš kaj od njih izvedeti, ti ne povedo. Pri nas npr. odtipkaš ime, kamor bi rad še, pa ti iskalnik izvrže vsaj tri enake opise in 10 podvariant. Pri njih pa ne. Če bi doma ne pogledala, kako se gre, ne vem, če bi našla. Veliko o Poklonu, nič pa o tem,kako do tja prideš. In tudi če veš, da je treba v Matulje in tam slediti tablam za Učko, se to veliko bolj enostavno sliši, kot naredi. Tabel namreč na ključnih mestih ni. Moraš pač vedeti kam greš.

 
Tako midva odpeljeva dodatni krog okrog Reke, preden se usmeriva v pravo smer in še par km sem nesrečna, ker se mi zdi, da nisva prav. Potem pa se  le pojavi tabla »Park prirode Učka«. Zdaj težav ni več. Po lepi, sicer malo ožji a asfaltirani cesti, ki se dviga naslednjih 900m se pripeljeva na izhodišče. Veliko parkirišče, planinski dom in lepo označen začetek poti.

Vreme je tu kazalo boljše kot pri morju, zato se kar odpraviva. Pod nama je zdaj nekaj plasti megle, tu pa je le oblačno, morda pa le ne bo deževalo. Tako naju potolaži tudi domačin, ki naju dohiti. Pripomni, da se nama po opremi vidi, da sva Slovenca (sve po propisu, pravi o opremi).

Če sem prej sosede krcala, jih moram zdaj pohvalit. Lepo označena in nadelana gozdna pot vodi v prijetnih okljukih navzgor, nikjer preveč strmo. Prvi del še ima nekaj vzpona, potem pa potka dolgo časa preči pobočja, skoraj v neznatnem dviganju, tako da ni nič naporno. Po slabi urici stopiva na asfalt, ki naju nato v 15 minutah mimo oddajnikov privede na vrh, 1401 visoki Vojak. Na vrhu stoji zidan stolp, ki so ga 1911 zaradi lepega razgleda postavili avstrijski planinci, potem se je malo preselil v oblast vojske, zdaj pa je na vrhu razgledna točka, s prodajalno spominkov in vzletiščem za jadralce. Danes nič od tega. Sama sva na vrhu, brije veter in megla je gosta. Nič se ne vidi, le na obzidju stolpa lahko ugotavljala, kaj vse bi se videlo, če bi se videlo.

Mrzel veter naju prežene nazaj v dolino, kar po isti poti. Na prvem ovinku sicer ugotoviva, da nazaj vsaj v enem delu pelje tudi učna pot, s postajami za učenje. Oba se menda spomniva, kako tečno je bilo to v šolah, zato raje izbereva kar pot prihoda. Kdo ve kam naju zavede uka željna kača, ziher je ziher.
Nazaj grede opaziva, kje bi se učna pot priključila, tako da sva prvo in zadnjo postajo videla in za takle ležeren dan je takšna doza znanja čisto dovolj.  Ob povratku sva na parkirišču še kar sama in dom je še kar zaprt. Zato se zapeljeva »domov« v Opatijo, kjer naju v kavarni čaka kava in tortica.

Od napora naju ravno ni konec, a kar hvaležna sva, da nama je v tem čudnem vremenu uspelo vsaj malo pretegniti noge. Kmalu popoldan začne dežek, leno postane vse skupaj.  Tako nama ostane čas za raziskovanje kraja, kjer sva in njegove zgodovine. Izbrskam nekaj o Veli Dragi, ki je na vseh slikah, kjer je stolp na Vojaku, a spet ista reč. Vse o njej, pa nič o tem, kako se tja pride. Pa o tem morda kdaj drugič.

Prepustiva se lenarjenju in miru vse okoli. Luksus. A ja, je pa tudi Tito bival v tem hotelu, ki se mu je takrat reklo Moskva. Morte mislt?

 

Tehnični podatki:

Višina: 1401

Izhodišče, Poklon, malo čez 900m
Čas hoje: 2 uri in pol
Višinskih:506
Kilometrov: 6,3