Kamniško sedlo, 1864m, 14.12.2013

Poleti v resnici izhodišče, do katerega se ogrevaš kaki dve uri in pol. Ko greš gor dvajsetič, je že čisto odveč. Kot Komna recimo. Pozimi pa je prav lep pohod, če ga vzameš v celoti, od Doma v Kamniški Bistrici, spodobno lepa tura. Od tu bi glede na prometno signalizacijo tudi morali, saj je vožnja od doma naprej prepovedana. Res. Ja, res no. Niste vedeli? Tudi jaz rada pogledam proč in se zapeljem naprej. Kao ne vem, da ne smem.

Gremo na Jermanova vrata, torej. Si mislim, da polovica pohodnikov ne ve, kje to je. Obstaja zgodba o imenu teh vrat, danes poznanih pod Kamniško sedlo. O kmetu Jermanu, ki je vojsko peljal po bližnjici na Koroško, da so Turkom preprečili zavzetje Celovca. Naokrog je bilo predaleč, čez je pa šlo. Če ste razpoloženi za pripovedi, tule si lahko preberete nekaj več: http://www.gore-ljudje.net/novosti/33401/

In če gremo že na Jermanova vrata, gremo z Jermance. Trije v gojzarjih, da o psu niti ne govorimo. Mateja danes na lulanje na Kamniško sedlo s seboj pelje Pikija. Mi trije pa mu sledimo. To, da je Piki na Kamniško sedlo prišel vsaj 4x, najbrž ni treba posebej pravit. Ves čas je bil kilometer pred nami, vmes pa je pribrzel  sem in tja nazaj  pogledat, če mu sledimo. In ker smo bili prepočasni, se je kar v zraku obrnil in dirkal nazaj. Tiste dve kile in pol kolikor ga je, so same baterije. Ali pa dela na solarno energijo, danes jo je bilo dovolj.

Cesta do Jermance je še kar. Že slabša je bila svoje čase (in spet bo). Brez snega, z dvema nakodranima ovinkoma, a kar gre. Megla je izginila že pri Domu v Kamniški Bistrici in vrhovi se svetijo v soncu, tako da glavo ves čas obračam tja gor. Petstokrat sem to videla, petstokrat  sem bila očarana. 

 

Pot do sedla je klasika. Najprej po ravnem, za ogrevanje. Tja do v  Klinu se skoraj ne zadihaš. Potem se le  bolj pospešeno dviga, a ves čas lepo, zmerno, v okljukih. Včasih označene strme poti ni več, pokrilo jo je podrto drevje. Eno še iz prejšnjih let, nekaj je sveže izruvanega.  Sneg se začne malo pod Pastirci, trd je še, saj sonce tu do poldneva najbrž ne pokuka. Ni ga veliko in brez težav v urici primeljemo na Pastirce. Odmor se tu je, se in se bo vedno spodobil. Prav toplo je, sploh v zavetju pod leseno streho. Nič se nam ne mudi.

Ne odločimo se še za dereze, bomo videli, kako bo naprej. Pobočje kaže rebra, a vseeno se izkaže, da je največ snega ravno v delu, kjer gre na sedlo letna pot. Je pa shojeno. »Štenge« sicer niso najlepše, zato je treba menjati dolžino in globino stopinje, se pa ne vdira (večinoma) pa tudi preveč trdo ni. Čisto lepo napredujemo, z občasnimi dihalnimi vajami, ko strmina le preveč stoji pokonci.

Zdi se mi, da je pogled od Pastircev proti sedlu največja optična prevara v Kamniških. Ko pogledaš gor, vidiš kratek vzpon po griču in to je to. No, višinomer pokaže več kot 400m vzpona, kar pomeni, da ni le malo pobočja, ampak cela Šmarna gora in še malo tam pred teboj. A človek tega seveda ne ve, le to, zakaj noče biti koče, začetniku ni jasno. Ko pa se koča pokaže, narediš le en dolg (mogoče dva) korak in si na vratih koče.

Danes je bila odprta. Pravi švic mi po hrbtu steče šele, ko vstopim vanjo. Že zunaj je prijetno, tu notri pa kar vroče. Prazna je. Nič čudnega, vsi sedijo zunaj na toplem decembrskem soncu in pasejo zijala naokoli (ali pa kar strmijo nekam). Pridružim se jim. Največ energije ima še vedno Piki. Ki bi kar kam še šel. Ne zdi se mu primerno, da tako dolgo posedamo, še manj pa, da mora biti na povodcu. Pa toliko zanimivega je naokrog. Njegov prijatelj sorte pes se gosposko sonči na klopci in vzvišeno pogleduje naokrog,

Piki bi se pa igral in kar naprej hodi Mateji v naročje pravit, naj ga vsaj malo spusti. Neusmiljena je. Nič. Pa brez klobase za reveža, ki pristane na politankah in snegu. Pasje življenje, res.

Toliko bolj vesel je, ko se spet obeta premik. Brez ruzakov se spravimo do vrha sedla. Pogledamo kaj je novega na Okrešlju (nič), pa v Logarski (nič), Če je kdo na Mrzli gori, Turski gori ali Brani (ni), naredimo nekaj ahov in ohov in splohov in se vrnemo nazaj. Dobro, da je Piki na povodcu, sicer bi ga od brzine na vrhu izstrelilo čez rob.

Lepo je. Lep,  čist, opran zimski dan. Še bi kam šla. Kar kam.

Kar je treba je treba. Derez ni treba, vmes se je lepo zmehčalo in čevlji primejo. Dol gre precej hitreje kot gor. Kar škoda je v megleno dolino. Zato parkiramo pri Kamrci, skali sredi pobočja. Trava okrog je kopna in suha, sonce greje in gremo se poležavanje. Tu se tudi poslovimo z znancema iz fb, s katerima se cel dan srečujemo in izmenjujemo nekaj besed. Nobene gneče ni. Pa tak dan! Vsi, ki so sami sebi (da o drugih ne govorim) sitni, ne vedo, kako malo napora je treba za spremembo razpoloženja. Če ni napor, da dvigneš rit s sedežne, seveda. Kar zna biti velika ovira.

Nazaj grede j epot ista kot gor grede, kaj dosti se vmes ni spremenilo. Le sneg je bolj mehek in sonce sveti celo pot. Pa Piki se pusti pobožati. Zdi se, da je  drobižek vendarle malo utrujen. Nič več ni kilometer spredaj ali nad nami, le kakšnega pol. In večkrat počaka, da ga dohitimo, kot prileti nazaj. Kuža in pol, bi se reklo.

Kar prehitro smo nazaj. Čeprav do sedla nanese skoraj 1000 višincev, jih nič ne čutim. Po meglenih dneh je bilo čiščenje pljuč pravi počitek. In že glava melje, kam jutri.  Brane sicer zavzdihne, kot da nikamor, a vem, da bo sladko spal in bo jutri spet šel. Kamorkoli že. Všeč mi je, da hodi z menoj, teh dni se ne da deliti drugače, kot skupaj. Lepih vtisov z besedami ne moreš prenesti in noge tudi manj bolijo, če hodi kdo drug. Pa lepo tudi ni, če izveš vse o lepotah tega sveta od drugega. Malo matra in svet je takoj lepši, to je recept. Za marsikaj.

 

Tehnični podatki:

Višina: 1903

Izhodišče: Jermanca
Višinska razlika: 957m
Trajanje: 5 in pol
Kilometrov:11.5