Uršlja gora, 1699m, 7.12.2013

Pa naj bo enkrat začetek z bajko:

Prav tam, kjer stoji danes cerkev, je bilo nekoč jezero, v katerem je prebival povodni mož. Sv. Uršule tedaj še ni bilo. Sv. Uršula je namreč prišla iz Hrvatske in se naselila najprej na Poharci blizu Slovenjega Gradca. Uršuli pa na Poharci ni ugajalo, ker so pastirji preveč pokali z biči. Sklenila je, preseliti se na drugo goro. Na sedlu pri Sv. Danijelu je bila lepa ravnica, porasla z visoko travo. V tem lepem kraju so nekega dne našli podobo Sv. Uršule, kar je pomenilo, da ji naj na tem mestu sezidajo cerkev. Posestnica tega travnika pa je bila skopa žena in se je bala, da bi romarji pohodili vso lepo hrano, zato ni pustila zidati cerkve. Zjutraj, ko je vstala, je bila tam, kjer bi morala stati cerkev, globoka struga.
Užaljena Sv. Uršula je odšla in prišla na Plešivško planino, kjer je pokleknila na kamen in si ogledovala pokrajino. Na skali, kjer je klečala, se še danes vidijo odtisi kolen in romarji prav pridno krhajo skalnate drobce, da jih nesejo domov za spomin in zdravilo. Na jelenovem pašniku se je Sv. Uršuli udrla noga v skalo. Vdolbina v kamnu je ostala, vanjo še danes vtikajo romarji noge in so prepričani, da jih potem nikoli več ne bodo bolele. Marsikomu se je tudi pripetilo, da je lahko spravil nogo v dolbino, iz nje pa zelo težko.

Ko je Sv. Uršula dospela na goro, ki ima podobo trikotne piramide med Slovenj Gradcem, Šoštanjem in Črno-Mežico, ji je zelo ugajalo. Na najlepšem prostoru je bilo jezero, v katerem je prebival povodni mož. Sv. Uršula ga je poklicala iz jezera in mu naročila, naj odpelje jezero drugam, ona pa mu prepusti svoje dosedanje bivališče na Poharci.

Povodni mož se je na Plešivcu zelo dolgočasil, ker ni videl vso leto nikogar razen pastirjev, ki so vedno enako ukali in peli pesmi, ki jih je znal že vse na pamet, kakšnih dvesto let pa se ni že prikazala niti pastirica pri jezeru, da bi se mogel z njo pogovoriti. Z naročilom Sv. Uršule je bil zadovoljen. Ko ji je obljubil, da se bo preselil z jezerom na Poharco, po moški navadi ni premislil kako lahko je obljubiti ženski in kako težko je včasih obljubo izpolniti.(Vinko Moderndorfer, Koroške narodne pripovedke).

Luštna, ne? Uršlji gori je sicer en meter zmanjkalo do 1700m, pa se jo vseeno daleč vidi. En razlog je tudi v tem, da je najvzhodnejši vrh Karavank, torej od nje proti vzhodu ni nič visokega in se oči ne morejo ustaviti tam. Pa tudi cerkev je menda najvišje ležeča pri nas, trmasti kmetje so jo zgradili v 16 stoletju. Okrog nje se plete vrsta zgodb. Pravijo ji tudi gora petih sreč, pa še marsikaj. Z več strani je mogoče nanjo iz z marsikatere sem že tudi bila. Danes je izbor padel na izhodišče po imenu Ciganija, ki ga najdemo recimo na www.hribi.net. Izvora imena nisem raziskovala, a na ciganijo nič ne spominja.

 Malo za sedlom Sleme z avtom zavijemo desno za znakom Uršlja gora, se peljemo še kakšen kilometer in pol po makadamski cesti in se ustavimo , ko zagledamo križ in smerne table za Uršljo. Lahko gremo tudi peš z Andrejevega doma na Slemenu, kar pa je dolgčas. Do tu je namreč cesta, pa potem še naprej pol ure. Nič pretresljivo lepega ni.

S parkirišča najprej pridemo po ravnem do Kotnikovega vrha, nekakšnega prevala s travnikom in hiško. Cesta se potem spusti za kakšnih 100 višincev in čez pol ure hoda od avta smo pri kmetiji Križan, kar nam pove lesena tabla.
Nekaj jih je bilo z avtom tudi tu, a pojma nimam, kako se do sem pride. Z avtom po poti, kjer sva šla peš, ne. Ne le da je ledena, nekje vmes čez njo leži smreka in je neprevozna.  Morda poleti in brez te smreke gre.
Tu se ravno in dol neha. Sledi debela urica klanca, večinoma po gozdu, le nekje bolj v začetku prečimo velik travnik, očitno ostanek stare planine ali pa kmetije. Snega ni veliko, je pa mestoma zdrsan in nič udobno se ni vzpenjati po taki poti. Kakšnih 10 minut pod vrhom se svet odpre, uzreva cerkev Sv. Uršule, kočo  in oddajnik. Razgledi se odprejo in na predstavitveni strani cerkve sem našla tale zapis, ki ga moram seveda deliti z vami.

»…Ti (op.avt. -pohodniki) z vrhnje pleše opazujejo kakor z ravnilom ostro začrtani vijoličasti pokrov onesnaženega zraka pod sabo; še zlasti tistega nad Šaleško dolino. Na jugovzhodu je videti, koder se od poletnega čada kar noče dvigniti megla. Edino, kar se iz  čada prebije, so sive perjanice dima iz hladilnih stolpov šoštanjske termoelektrarne. A komu poslati z vrha Uršlje gore goreče priprošnje za več ekološke pameti v dolinah? Sveti Uršuli?

Svetnica je svoj boj za čistost že zdavnaj odbojevala v zgodovini, mitih in dogmah, a le za svojih 11 ali 11.000 tovarišic. Boj za deviškost je v večini primerov bil tedaj in je sedaj zmeraj izgubljen, bog bodi zahvaljen, svetnici se je bilo treba priporočiti le za čim bolj srečno izgubo. (Ker priprošnje te vrste dolgo ne hasnejo, je ta svetnica tudi zavetnica ljubezni v zakonu.)

In kaj lahko stori Uršula za deviškost zraka na tej višini, kjer se  zrak (še) iskri v brezbrežni nedolžnosti? Lahko čaka na povodnega moža, kakor Urška v Prešernovi baladi. Lahko pa je na tej gori tudi drugače: če je pri Prešernu povodni mož ugonobil Urško, se je tu zgodilo obratno. V mitičnem izročilu, nemara še iz prazgodovinskih časov, je na kotanjastem vrhu gore, po starem imenovane Plešivec, živel povodni mož, ki je prežal na nedolžna dekleta (kakor v vsem ljudskem izročilu). Ob koncu 16. stoletja ga je, kakor pravi novejše koroško izročilo, iz gorskega jezercu preselila krščanska svetnica Uršula, velika zavetnica devic. Takšne so te stvari z ljudskimi izročili in ekologijo. Nič ne vemo, kdo bo žrtev na koncu naslednje balade.«

In tako človek stoji na vrhu Uršje, opazuje vse okoli sebe in se ne more nehati obračati. V dnevu kot je bil danes, se res daleč vidi in zdi se, da je Uršula res ves čas blizu. Le smrdljivec z motornimi sankami pokvari vzdušje. Za nekaj minut. Potem je spet vse po starem.

Ustaviva se v planinskem domu in poleg kofeta in kozla ubereva še en štempelj. Uršlja je v transferzali, tako kot oba domova (na Slemenu in Andrejev) pod njim. Polno je, sama dobra volja in domače dobrote so okoli in na mizah. U glavnem je kaj prekajenega, pa kak domač kruh, da se nož vanj ubriše. Domačin ima še največ dela s frakeljni. Vsi so enaki, le barve so druge. Menda, v takem mrazu je pa kakšnega iz preventive treba, a ne? Ali pa dva, nikoli ne veš.

Pred kočo si »obujeva« verige in dol gre kot po maslu. Človek ne more verjet, kako tisto malo kovine pomaga, da nisi ves čas na riti ali vsaj v pozi s hrbtenico pred ritjo. V tričetrt ure sva že nazaj pri Križanu, še dobre pol urice pa naju čaka do avta. Večinoma navzgor, kar zna biti, dokler nisi navajen in ti je vseeno, zoprno. Malo je zoprno bilo, minilo pa je tako hitro, da je Brane na koncu hotel vsaj še en klanec.

V avtu na soncu je bilo prijetno toplo, zunaj je zjutraj kazalo malo pod nič, ob povratku pa nič kaj dosti več.  Lep zimski dan. V obratni smeri skozi Šoštanj, mimo nacionalne katastrofe (pravijo) TEŠ6, proti  Šentrupertu in na avtocesto pa domov.

Ob poti sva, malo pred Lešami, srečala nagačenega policista. Prisežem. Delal se je, da meri hitrost. Priznam, če ne veš, da je neke vrste strašilo oblečeno kot policist, ki je naslonjen na kol, ti gotovo uide tisti znani šoferski : O pi… Še zlasti ob preveliki hitrosti. 

No, kasiral ni.


Tehnični podatki:

Višina: 1699m
Izhodišče: Ciganija (nekaj nad 1100M)
Višinska razlika: 859m
Čas hoje: skupaj 4,40 (gor slabi dve in pol)
kilometrov:11,6 km