Slivnica, 1114m, 28.12.2013

Slivnica je pohlevna gora. Široko poseda nad Cerkniškim jezerom in do nje s podnožja najbrž ni dolge poti. Za dneve, ko ne veš, kako dolgo bo »gor držalo« pa še zaradi domače poscanke je treba biti čim prej doma, je čisto primerna. Tudi v snegu te sprejme z veseljem, glede na obisk je gaz že prej, preden sneg sploh pade. Enkrat na leto je prav, da se gre na obisk, vaj zavole coprnic, da se jim ne zameri človek.

 Morda pa le ni tako pohlevna tale gora? Takole pravi o njej Wikipedia:

Pod vrhom Slivnice je Coprniška jama, ki jo je opisal že Valvasor. Iz jame se pozimi dviga topel in vlažen zrak. Vlaga se kondenzira v meglo, kar je pripomoglo k nastanku legende o coprniškem domovanju na Slivnici. V mnogih legendah se Slivnica omenja kot shajališče coprnic, ki so jih obtoževali, da delajo nevihte, točo, jemljejo mleko kravam, z uroki povzročajo bolezni in škodo, se spreminjajo v živali, letajo na metlah, imajo zveze s hudičem... V knjigi Jožefa Žirovnika Cerkniško jezero iz leta 1898, piše o Slivnici in coprništvu tudi tole:

»O Slivnici vedo ondotni prebivalci marsikaj čudovitega povedati. Dasi je po zunanji podobi prijazna, vendar je baje polna zlobe in hudobije. Ob času bližnje nevihte se zavije vsa v gosto meglo. Kmalu začno iz globoke jame, ki je na najvišjem vrhu, prihajati - po starem Ijudskem mnenju - toča, nevihta in strele. Še pred 220 leti so hodili duhovniki iz Cerknice blagoslavljat omenjeno jamo, da bi zarotili hudo uro. Velika procesija se je pomikala tja vsako leto na binkoštni ponedeljek. Ko je duhovnik odmolil, pokadil in pokropil jamo z blagoslovljeno vodo, postavili so Ijudje poleg nje mlaj s križem na vrhu. Nekateri so celo metali darove notri, da bi menda utolažili zle moči. Nekdaj so hoteli to jamo zadelati z veliko skalo in zapreti pot toči in nevihti, da bi ne mogla ven. V ta namen so premeknili skalnato ploščo in jo valili proti jami, kar jim uide in drvi skokoma v dolino, kjer podere skoraj cerkvenikovo hišo v Martinjaku.

Vzrok vsem tem nesrečam so bile baje čarovnice, ki so prebivale v tej jami. Vera v čarovnice je bila v prejšnjih stoletjih zelo razširjena, posebno okoli jezera so jih slutili vse polno, bivajočih po luknjah in jamah. Ko se je pripravljalo k nevihti, zazvonil je v cerkniškem zvoniku mali zvon, s katerim so odganjali čarovnice in točo.«

Če človek dobro premisli in po srečanju z medvedom v Domu pod Slivnico človek pravzaprav ponovno razmisli o pohlevnosti te gore.

Trije pogumni, da o psu niti ne govorimo, se vsem grozečim nevarnostim navkljub iz Cerknice  odpravimo brez pomislekov proti vrhu. Kadar prevzame kolono Brane, prve pol ure letimo, kot da bo dan ušel. Običajno se to ne zgodi, pač pa ga postavimo nazaj. Pa potem v nadaljevanju tam sapo lovi. Mi pa malo manj.

Prvih nekaj metrov nas še spremlja megla. Potem se med debli začnejo kazati tisti lepi prizori, ko sonce prebija meglo in se snopi žarkov razlivajo naokrog. In še malo višje stopimo na sonce v drug svet. Ker je pot kratka, si privoščimo kar kratko pavzo. Toplo je in nikamor se nam ne mudi. Menda je spet inverzija, ali pa je topleje, ker je zginila zoprna megla. Lahko tudi oboje.

Pot se potem, ko se za nekaj sto metrov vzpne, poravna in prav zložno dviga proti vrhu. Le malo pod vrhom je travnik spet malo bolj strm, pa nič hudega. Coprnic ni videt, vonja pa se nekaj. Še najbolj konje. Ker v naši družbi takega ni (razen enega po horoskopu), v bližini pa tudi nikogar, razmišljamo tudi že o medvedih. Skrbi nas reši jezdec, ki malo pod vrhom v galopu preči našo pot. Meni se vse zdi, da je bil Martin Krpan na kobilici. Zgledala sta že tako. In vonj je bil ves čas konjski, močan. Ne vem kateri je tako dehtel, tisti pod jezdecem ali jezdec sam.

Na vrhu si ogledamo razglede. Vidi se tja do Triglava. Pa ne le njega, tudi fronto, ki se bliža s tiste strani. Pa Stol, Storžič in Kamniške, vse lepo pobeljene. Na to stran pa Snežnik in Javorniki. Žal je v dolini še megla, tako da smo malo prikrajšani za razgled na jezero, a nič nismo jezni. Dan je v primerjavi z ljubljansko meglo tako lep, da je vseeno, če se kaj ne vidi.

Začenja pihljati in po lepih željah za naslednje leto, ki so izobešene na vrhu, se spustimo do koče. Prijeten steklenjak imajo na vrhu, tako da si s pogledom kot zunaj, z ritjo pa na toplem. Pijemo kavo in čakamo, da bi se megla pa vseeno dvignila. Pa se ni.  Čeprav je to največje slovensko jezero, kadar je v njem veliko vode, lahko ga pa tudi skoraj ni, tako kot ga skoraj ni bilo, ko sva se z Branetom naokrog vozila pred dvema letoma.

Jezero je spet ena od stvari, ki jih, kot marsikaj, pred turisti radi skrivamo. Ne vem, kaj moraš narediti, da ti kdo kaj o njem pove, da si morda sposodiš čoln in pelješ po njem, da greš, bog ne daj lovit ribe ali pa, morda jahat konje? Tovrstne ponudbe ob jezeru ni videt. Je pa majčken lesen bife (pa še ta precej nov), kamor smo šli spit kavo na povratku.

Sicer pa, bolje se držat malo preč. Če je Slivnica huda gora, potem je tudi to jezero čudno, s požiralniki (zveni nevarno), podzemnimi jamami in bog ve kakšnimi škrati in vilami, če ne celo povodnimi možmi. Že vedo domačini, zakaj ga je treba skrivat, nam v lastno varnost, zagotovo.

Da bi te kdo povabil za 5 minut v Rakov Škocjan, mimo odcepa se, mimogrede, pelješ, pa bognedaj.  Zdajle mi je žal, da nismo zavili še tja, ampak, zdajle šele vem, kaj se tam nahaja. Moja krivda, zakaj pa nisem prej pogledala.  Najbrž so me o tem učili v osnovni šoli in bi od takrat to morala vedeti do smrti, ampak od takrat je, vsaj meni že precej ušlo. Tudi Rakov Škocjan, ki bi ga, sram me bodi, z lahkoto zmešala s Škocjanom.

Jutri se nam obeta predah v gibanju in družinsko kosilo. Potem pa spet kam na novo ali na staro odkrivat domovino. Za konec leta, leta, ko so temperature še krepko čez nič in za novo leto rastejo trobentice, resje in telohi. Šopek sem nabrala za darilo.

 

Zemljo s čevljev  sva pa dala v tegelc, ob taki zimi se bo do pomladi se bo nabralo za gredo, ni hudič.

Tehnični podatki:

Višina: 1114

Izhodišče: Cerknica
Višinskih metrov: 555
Čas: 3 ure
Km: 7,9