Tamar in Muzej, 301.12.2013

  

Letošnje leto se poslavlja takšno, kot se je začelo in je na nek način bilo skozi celo leto. Za vreme mislim.

Kako je lepo takrat, ko pogledaš vremensko napoved in je čisto jasno, kakšno bo. Suho, mokro, sonce, da bog dal ali ulivanje, da se res ne bo dalo. Take kot so letos pretežno večino leta, pa so tečne. Padati bo nehalo (seveda, če) zjutraj, ponekod šele popoldan, sneg bo ponoči do nižin (če, pa bog ve kje).

Ne tič ne miš.  Najprej je bil predlog Čaven. Glede na napoved, ki je lahko vse, razen sonce ne, bo Čaven kakšen drug dan. Višje? Težko, že zaradi snega. Potem pa le nekaj priplava v misli. Tamar v kombinaciji s planinskim muzejem.

To bo. Kakršnokoli že bo, se v Tamar da vedno. Pa z marelo ali pa gazit. Za sonce se tako nisem bala. Muzej pa tudi stoji že dovolj dolgo, da se ga spodobi it obiskat. Smo pravoverni planinci ali ne. Včerajšnja zasedba minus Piki zato ob pol osmih zjutraj v dežju potuje proti Kranjski gori. Padati že nebi smelo več. Pa mu povej! Pada. Ne samo škropi, pada.

Megle se vlačijo čisto po tleh. Tam nekje v Kranju se mi zazdi dobro, da Kranjska gora ni čisto zraven Ljubljane. Tako je le še kakšna možnost, da dež neha. Mateja omeni Višarje (in mati božjo). Morda je pa tam kaj boljše?  Na Jesenicah se vseeno pokaže kanček upanja. Vsaj padat neha. V Martuljku lahko že opazujemo celo kaj več, kot le cesto pred sabo. Celo do vrha Špika se skadi.

Začnemo v Planici. Le dva avta sta že tam. Pa še ta dva ne od danes. Planica je še vedno gradbišče. Po naše, kako pa. Pa pustimo to. Cesta naprej je sicer zaprta za promet, je pa čisto na deviško zratrakirana. Tako ni treba nič gledat markacij, samo po špuri je treba, pa je. Nihče še ni šel pred nami (le kako to?), novega snega pa je na začetku kakšen cm ali dva, pri domu že več. Ali pa je starega več.

Je pa lepo. Vsaj malo občutka zime in Novega leta je. Veje se obešajo pod snegom, sneg je pobelil vso okolico, sem in tja se pokaže kakšno belo pobočje. Višje od Ciprnika in Slemenove špice ter pobočij Ponc se pogledi ne odprejo. Prehitro smo pri Domu. Trije mladci se motajo naokoli. Eden nam skuha kavo, potem kidajo pred kočo. Silvestrovanje imajo jutri. Tudi ratrak je pri koči, ravno se odpravlja nazaj. Ja, saj, nam je zasul vse gazi, Mateja pa se je tako matrala, ko je gazila naprej.

Spijemo dobro kavo, potem pa se odpravimo do slapu. Obupamo. Pot ni zgažena, vdira se pa kar precej. Ko naletimo na oviro z drevjem, se obrnemo. Slap ni zmrznjen, sliši se ga. Vrnemo se nazaj v Planico, ki je sedja že čisto zaparkirana, mislim, da celo pobirajo parkirnino. Če ni bil tisti možak v zelenem redar, potem je pobiral vstopnino. Ob nekaj čez osem, ko smo bili tam mi, je bilo še zastonj. Mi Gorenjci.

Kmalu spet lezemo iz avta. Takoj, ko iz Planice zapelješ na glavno cesto proti Kranjski gori je na desni lesena gostilna in veliko parkirišče. To je hkrati tudi izhodišče za Zelence, izvir Save Dolinke. Jaz sem ga enkrat »našla«, ko sem se delala važno pred gosti iz Srbije in je zgledalo, kot da sem vsak dan tam. Kompanjona pa tam še nista bila. Se splača tistih 5 minut po lepi potki do malega jezerčka, kjer kipi ven voda. Ime ima po lepi zeleni barvi. Ali več odtenkih zelene. Ni jih pa 50.

 

 

Še do tretje točke današnjega dne se odpeljemo. Planinski muzej v Mojstrani je novejšega datuma, zato ga ima v knjižici slovenske planinske poti samo Brane, kot ta najbolj frišen planinc. Muzej je odprt menda tri leta, na njihovi spletni strani dobite vse informacije o tem, kdaj je odprt (več ali manj ves čas) in o muzeju. Vstopnina ni visoka (6€). 

Mi smo bili hitro naokoli. Igrali smo se tudi igrico, nagrada zanjo je razglednica z žigi, res pa je, da se v samo vsebino nismo posebej poglabljali. Tudi uvodnega filmčka si nismo pogledali. Morda bi odnesli več. Tako pa se nam je zdelo, da je en obisk muzeja zadosti in da ga ne bo treba več ponavljati.

Razne, če bo hotel Brane nazaj k mediju. Vse se mi zdi, da mu je bil močno všeč.

 

Če ne boste v čudnih razmerah vedeli kam, je tole lepa ideja za izlet.  Bilo je lahkotno, prijetno in prijazno, tako kot se za konec leta spodobi.

Pa smo vseeno naredili skoraj 8 kilometrov peš, prišli višje od 1100 m nad morjem in opravili z 200 višinci. In vsak z dvema kofetoma. O piru ne bomo, bo spet debata.