Peca, 2125, 22.12.2013

Ena od koristnih spletnih strani je tista od ARSO, www.meteo.arso.gov.si  se ji reče. Tam lahko naštudiraš vreme po celi Sloveniji, z različnimi pripomočki. Saj ni, da bo res tako, a verjetnost obstaja.

Za danes je kazalo na zahodu fuj, na vzhodu pa prav lepo. Tisti veliki sonček z belim oblačkom in malo vetrca. Čas je še za kakšen dvatisočak letos. »Ta Koroška« dva sta tudi v zimskih razmerah prav lepo hodna in izberem ta zadnjo dvatisoč  Karavanko, Peco.

Peca je ena huda gora. Kdor je bil v rudniku, ki je sedaj neke vrste muzej ve, kako zgleda gora od znotraj. Kot ena sama luknja, ki je pregrajena z obokanimi stenami, prostori med seboj pa so povezani. Ne gre za klasično obliko rovov, kot jih poznamo drugje, bolj za velike votle krogle. Notri se sedaj lahko pelješ z vlakcem, se spustiš po stopnicah in se pelješ s kanujem, lahko pa se voziš s kolesom.

 Ko potem hodiš po površini Pece, imaš kar malo čuden občutek. Gora je tako rekoč votla, kaj pa če??? Menda tega če nikoli ne bo in večina tistih, ki se vzpenja proti vrhu niti ne ve, da hodi po puhli  gori. Ja, puhla, to je še najboljši opis.

Peca pravzaprav sploh ni gora. Je bolj pogorje z vsaj tremi vrhovi. Avstrijci imajo svojega (Bistriška špica), mi pa svojega (Kordeževa glava). Vmes je še Končnikov vrh. Ko rečemo, da gremo na Peco, gremo običajno na Kordeževo glavo.

Glede na število vrhov, ki jih ima Peca je primerno tudi število izhodišč nanjo. Nisem šla še ravno od povsod, mi je pa od meni poznanih najlepše tisto iz Tople, na Knipsovo (tudi Knepsovo) sedlo in potem na Kordeževo glavo). Nazaj se da krožno mimo Doma na Peci. Izhodišča so nižje in višje, temu primerna je tudi dolžina hoje. Lahko greste kar iz Mežice, pa boste mendrali kakšne 4 do 5 ur, ali pa iz Jakob, pa boste v dveh uricah na vrhu.  Nanjo se da iz Slovenije ali iz Avstrije, iz vzhoda in iz zahoda, ter vse vmes.

Na Peci so poti lahke, bolj položne, pa take kolenogrizne in celo zahtevno varovano pot najdemo. Seveda ima Peca tudi smučišče, a to je na avstrijski strani. Ponudba je torej celovita, lahko zbirate.

Ker je to gora od fare, si jo je za svoje sanje zbral kralj Matjaž. Kakšnih 15 minut od Doma pod Peco do njegove votline pelje označena pot in lahko si ga ogledate, kako še vedno spi in zatiska oči pred resničnim svetom. Midva ga danes nisva šla budit, reveža bi še kap, če bi se zdajle zbudil. Po drugi strani pa, legenda pravi, da ko bo dovolj slabo, se bo zbudil in odrešil Slovence. Hm, res je pravljično bitje, a se mi vseeno zdi, da je to misija nemogoče. Peca je znana tudi po ledenih skulpturah, ki jih gradijo v Mitneku, kraju pod vrhom.  Zdajle zaradi temperatur ne bi bilo mogoče, tudi snega nižje ni.

Edino res veliko napako, ki jo Peca ima je, da je tako daleč. Po kilometrih morda niti ne, ampak do tja ni avtoceste. Pa se voziš po ovinkastih cestah, čez Slemena, gor in dol in naokrog. Saj ni, da ni kaj videti: recimo krofe na Trojanah, pa TEŠ 6, pa letališče v Lešah, mimogrede lahko odtisneš žig transverzale in spiješ kavo v Andrejevem domu na Slemenu, vidiš rojstni kraj Tine Maze, potem pa se spustiš v boj z ovinki in ozko cesto, na koncu makedamsko, tja do Jakob. Opis do poti na izhodišče boste našli na www.hribi.net . Mimogrede, domačini ne vedo, kje so Jakobe, vedo pa, kje je Holzplatz. Ali pa konec ceste do doma. Naprej se z avtom namreč ne sme, verjetno niti ne more. Razen s konji.

 

Tako, nekaj takega mi je tako iz rokava znano o Peci, verjetno pa je tega še veliko več. Goro se splača obiskati, tudi večkrat, če je treba.

Za izhodišče sem določila Jakobe, čeprav sem vedela, da se do tja ne da. Je že na metrih, ki so pobeljeni s snegom in pot ni prevozna. Dokler bo šlo, bo šlo, potem pa peš. Pravzaprav sem mislila, da bova avto pustila pri karavli, a te ni in ni hotelo biti (vsaj na poti, ki je na hribih opisana) in tako sva prišla do ovinka, kjer je bilo parkiranih nekaj avtov, cesta naprej pa brez kolesnic. Kot ostali, se od tu odpraviva peš. Kakšnih 20 minut hodiva do mesta, ki se mu reče Jakobe in kamor se poleti pripelješ z avtom.

Snega ni veliko, stezica je lepo shojena. Hitro postane toplo, skoraj človek ne more verjet, da je konec decembra tako pomladno. V urici in četrt sva pri koči. Odprta. Nalaja naju pes, oskrbnik niti ne. Ta me čudno gleda, ko ga vprašam, če gre še kakšna bližnjica do Jakob, ali je treba po isti nazaj. Pojma nima, kje so Jakobe. Ve pa, kje je Holzplatz.  Pa za pot do Matjaža tudi misli, da ni uhojena. Morda pa niti ni bil oskrbnik? Je pa bil tam, ko sva prišla in tudi ko sva se vrnila in precej domače se je sukal po hiši.

Jezik domačinov je značilen. Nasmeh na obraz izvabi že napis na vratih: Spuči gojazarje. Ne spucaj ali sčisti, spuči!  Nekdo je rekel, da govorijo, kot bi jih z desko loputal po hrbtu. Res je ritem njihovega govora tak. Na daleč jih že ločiš od drugih, čeprav ni nujno, da vse razumeš. Vozijo se recimo z autani, tista je š'ta, dekle je dečva, grejo grta in douta, pa take. Če je domačin pravi, menda še malo pogrkuje.  Ja, raznolika je tale naša Slovenija, le kdo nas je skup zložil.

Ne zadrživa se veliko, čeprav je na terasi prav toplo. Pogled nad kočo pripoveduje nekaj drugega. Saj veste, kako zgleda, če gledaš oblak pa moraš obračat glavo, ker ga nese po nebu. No, tako je zgledalo. Tudi domačin pravi, da grta fajn vleče. Zato se kar spraviva, da opraviva s ta slabim, sedela bova že še potem.
 

 
Od koče se najprej dvigneš na sedlo med Malo Peco in Peco. Tu veter že vrši, a sile ni. Sedlo je kratko in hitro sva spet v zavetju borovja. Tu se levo odcepi zahtevana varovana pot. Tablico z veliko neresnico, da gre desno zahtevna pot, so zamenjali. Zahtevna ta desna pot tudi za Z ni. Dvakrat, trikrat se malo bolj odločno vzpne, sicer pa je prav udobna, široka, nič izpostavljena. 

Nekaj časa sva še kaj videla, potem naju je zagrnil oblak, tulilo je in vleklo in dobro, da je bila gaz vidna, sicer bi se obrnila. Markacij v takem seveda ni, vidiš pa tudi ne vrha, ki je sicer pred teboj. Še dobro, da je bilo sicer precej toplo, tako da veter ni rezal v kosti. Ja pa pasalo nase navleči kapo in rokavice in zapeti zadrgo.

Ni nas veliko v tem oblaku. Srečava jih kakšnih 6, ki se že vračajo (same ninđe, po izgledu),  čisto na vrhu pred nama zasukata še dva in pes, nazaj grede pa tudi ne srečava več kot treh, štirih, nič zgovornih planincev. Saj je res zoprno odpirati usta, ko potem žvižga okoli glave.

Cilj je leteč, tri fotke in greva nazaj. Sledi na vrhu kar sproti zameta, spihano je in slabo se vidi. Samo 100 višincev nižje, na izravnavi, kjer izpleza zavarovana pot je že bolje, ko pa se spustiva še nekaj metrov nižje, se pa že skoraj slačiva. Samo iz oblaka je treba stopiti, pa je svet lepši, toplejši in tudi pihalo je manj. Tu si privoščiva čik pavzo in si natakneva verige. Za gor ni bilo treba, tudi za dol ni nujno, a hoja je le nekolikanj bolj estetska s temi pomagali.  
 
Pri koči se spet ustaviva, sledi administracija (beri štempl) in zaslužena kava in pir. Zunaj je še kar toplo, čeprav je oblakov nekaj več. Posediva, pomodrujeva o tem in onem, potem pa se počasi spraviva nazaj na izhodišče.

Že ko sva se vozila do Jakob, mi cesta ni bila nič všeč. V spominu sem imela nekoliko lepšo in ne tako strmo in ozko cesto, kot je bila od Črne do približno polovico poti. Zato se nazaj grede odločim, da ne greva po isti. Na križišču (table so planinske in ne cestne) zato zavijem proti Mežici in ne proti Črni oziroma Mitneku. In bingo! Za prvim ovinkom je karavla, s Titovo sliko na fasadi (Titanovo, pravzaprav, po domače).  Tudi cesta je do Mežice lepša, kot tista, po kateri sva zjutraj prišla, čeprav je makedamska.

 

Bolje je torej iti iz Mežice, v smeri mejnega prehoda Reht, nato pa levo proti Domu na Peci, kot iz Črne ob Meži proti Podolševi. Tole pišem zase, da se drugič ne bom spet utrujala s potmi.

Na povratku si potem pogledava železarno v Ravnah, odcep za Ivarčko jezero in Uršljo nad njim, Velenje in preveriva, ali je avtocesta do Ljubljane še taka, kot je bila.

Obilo vožnje, ne toliko hoje in lep dan. Presenetljivo sončen in topel za ta čas, če detajle z vrha odštejem. Sicer pa, ne vem, če me ni Peca ravno vsakič pričakala  z močnim vetrom in občasno kapo na vrhu. Prepišna je, precej, kot kaže. Bova še probala. J

 

Tehnični podatki:

Višina: 2125

Izhodišče: cca 1300
Višinska razlika:1002
Čas hoje: 4,45
Kilometrov:12,50