Mrežce (1965), 17.11.2013

Saj ne da bi človek hotel, a nevede postajam nemirna in nesrečna. Ker se zunaj kar naprej nekaj paca, ker kar naprej od nekod nekaj leti, ker je november, ki ga ne maram, saj se zdi, da je do spomladi še neskončnost.  Vreme me je slišalo. Iz čisto nemogoče napovedi se začne kazat nekaj obetavnega. In možgani vklopijo funkcijo »išči«.

 Zanimivo je, kako deluje ta možganska telovadba. Le kako se na koncu ovit v celofan in mašno pojavi predlog, ki je en sam in izključujoč? Točno to in točno tja! No, vsaj eden v meni ve, kaj dela, čeprav jaz s tem nisem nujno  seznanjena.  Vsak vikend možgani nezmotljivo pridelajo idejo, dve ali tri.

Glede na pomanjkanje zraka in prostora zadnjih 14 dni je bil iskalnik vklopljen na višje. Priznam, ne maram blatnih gozdnih, nerazglednih poti. V naslednjih mesecih jih bo vrh glave. Višje, nujno.  Kar je seveda spet povezano z marsičem, v tem času predvsem s snegom.  Še največja neznank je, koliko ga sploh je. Pokrov se ni dvignil, padalo je ves čas, še najbolj zagnani se niso ne vem koliko oglašali o razmerah.

Iskalnik se je zožil na hitro na vrhove nad Pokljuko. Hvaležni, dovolj visoki, navadno hitro shojeni, pogled z njih proti Očaku me pa itak vedno znova navdihuje. Menda že od prvič, ko sem šla na Debelo peč, še čisto zelena planinka, me razgled, ko se dvigneš na greben pod Okrogležem, recimo, čisto navduši. Takrat je vse odveč, samo oči rabim.

Spomnim se na Debeli vrh. Tam v grebenu Debele peči proti Draškim vrhovom visi čisto zapuščen in neobiskan, tudi jaz sem bila gori že dolgo nazaj. Kaj pa če tja? In načrtujem lepo krožno pot, čez Kačji rob pod Viševnikom, pa potem na Debeli vrh, pa dol na Blejsko kočo in nazaj na Rudno polje. Idealno! Ogledam si zemljevid, ker mi nekaj stvari manjka, in še vedno sem zadovoljna. To bo!

No, zjutraj se zapeljeva mimo Mrzlega studenca do parkirišča malo pred spomenikom na Rupah in lepo po klasiki odcapljava na Mrežce. Pa mi povejte, kako delajo možgani? Jaz za moje ne vem vedno. A ko sva se zjutraj peljal proti Bledu, so preračunali že domišljeno varianto, ugotovili, da morda pa ni shojeno niti čez Kačjega niti nazaj z Lipance in se zadovoljili s preverjeno in znano varianto.

Nič nama na koncu ni bilo žal. Do Blejske koče je bila pot shojena, naprej pa lepa gaz in ravno prav snega za udobno snežno hojo.  Sonce, ki ga nisem videla že od  dneva mrtvih je končno pokazalo spet svojo najlepšo plat, zrak je bil, da bi ga jedel, pogledi pa za zjokat od veselja. V takem bi kar šla in šla in šla in, ja šla…

Prav zanimivo, kako prazno je bilo na parkirišču ob devetih. Meni je to že pozno, drugim očitno ne, saj  je bil parking na povratku čisto poln. V tem času pa nekaj redkih, večina pasjih parov, mir, ki za to pot sicer ni značilen.

Hitro sva bila pri koči, kaj dosti se ustavljala nisva, saj je bila kava v planu na povratku. Strmina do tu ni prehuda. No tudi v nadaljevanju ne, morda le kakšnih 200 višincev malo bolj resnega klančka. Se pa pozna, če človek čepi 14 dni doma. A ker je bil zrak res svež in hranljiv, tudi malo bolj globoko dihanje ni čisto nič škodilo. Moj dragi me je sicer na koncu spet grdo gledal, ker sem z izjavami o ravnini malo pretiravala, a za moje pojme sva bila prehitro na vrhu.  Pa tudi grd pogled je izginil, ko sem mu obljubila čokoladno tortico pri Šmonu.

 Tako toplo je bilo, da sva kar dolgo ogledovala vrhove, malo ponavljala imena in počela podobne pomembne stvari.  In opazila znance s fb.  Najprej sta stala na sosednjem Lipanskem vrhu. Potem sta šla malo naprej proti Mrežcam in kot da omahujeta, šla spet malo nazaj.  Spust z Lipanskega vrha je bil zasnežen, celo jeklenice se tu najdejo. Dama je šla naprej, sopotnik pa jo je opozarjal na previdnost. Potem je dama nič damsko zabrisala palice po strmini navzdol, da se je lahko zagrabila za jeklenico in sestopila. Na srečo so se palice ustavile, kjer so se, sicer bi bil potreben precej globok sestop. Ali pa nove palice. No, potem jih nisva več opazovala, ker pa jih na Mrežce nekaj časa ni bilo, sva šla. Sem pa jima fotko nalepila na zid, tako da vesta, da sta bila opazovana! Tako.

 

Spust v snegu je fajn reč, še enkrat hitreje si dol kot gor, sploh po takih pobočjih, kot je z Mrežc. V pol ure sva na kofetu v koči, ki je zdaj že čisto polna. In v megli tudi. Najbrž smo tako vlekli svež zrak vase, da smo z megle privlekli meglo. Množice, ki se zdajle vzpenjajo tako nimajo niti približno takih razgledov, kot sva jih imela midva. No ja, končno se enkrat bolj zgodnja ura spet splača. Še kratek spust po megli, mimo na novo podrtih ogromnih smrek in že sva spet pri avtu.

Cesta je zvožena in kolesnice so opoldan že lepo blatne. Spet bo avto podoben terencu. Manj po obliki, bolj po ošpricanosti z blatom. Pa naj mu bo. Naj uživa v packanju po lužah. Za na Bled bo ravno pravi.

Ker obljuba dela dolg(ega), se ustaviva pri Šmonu. Pravijo, da je to najboljša blejska slaščičarna. Dve pravzaprav sta. Ena je pri avtobusni postaji, blizu hotela Jelovica, druga je blizu črpalke na drugi strani Bleda.

 

Tortice in druge dobrote imajo pa res dobre. Jaz sem verjela na besedo, saj je tortico zaslužil le Brane, jaz pa niti ne… Vse skuri, kar nese vase, jaz pa nisem tak primerek in bom rit ravnokar komaj še nesla kam višje, če ne bom spet pazila.  Pa tako fajn je papat... A o tem kdaj drugič. Ne spada pod gore.

 

 

 

Tehnični podatki:

Izhodišče: spomenik pri Rupah (malo prej)
Cilj: Mrežce, 1965
Višinska razlika: 677m
Čas hoje: 4 ure s pavzami vred