Kanjon Glinščice(Val Rosandra), ferate, 31.10.2013

Ne vem, kako ste narejeni drugi, ampak ko so

prazniki pred vrati in napovedano še kar nekam vreme, začnem delati načrte. Obstajajo seveda razno razne omejitve, med njimi volje ni nikoli. Vsaj moje ne. Kot kaže, bodo tile prazniki vremensko bljak, dva dneva pa sta napovedana lepa. Enega je treba odštet zaradi čudnih navad, da se ljudje zbirajo po britofih, torej ostane četrtek. Pol tega, ker sva varuške z našo kužo v letih, morava bit do dveh doma. Zato najprej odpade Vrtaško sleme, ker je preveč. Potem odpade še Slemenova špica iz Tamarja, ker Gregorčičev  v napovedi pojasni, da bo dopoldan v Julijcih še oblačno.

Na koncu le pove nekaj zelo koristnega: da bo na Primorskem lepo. Njegovo strokovnost preverjam na www.ilmeteo.si ,  in prav ima. Za Trst kaže sonce in 18 stopinj! Glinščica naj bo. Nesporno. In ne po dolini, ampak po skalah. Po feratah, ki so tako skrite, da jih v začetku sploh ne najdeš. Skrivajo jih kot kača noge, ravno komaj da sem pred dvema letoma izvohala, kje so jih postavili.


 Ker je vse skupaj na kupu in pot ne predolga, pa bi bil zato blog čisto kratek (in to ne gre) vam lahko nekaj povem  o Glinščici na sploh. Naravni rezervat je to, (Riserva naturale della Valle Rosandra) na območju občine Dolina v Furlaniji-Julijski krajini. Po njem teče reka Glinščica, edini površinski vodotok tržaškega krasa.  Samo dolino je mogoče obiskati z več koncev in ko so leta 2011 o njej napisali nekaj več v Planinskem vestniku, se je obisk slovenskih pohodnikov radikalno povečal.   Če vas zanima:

http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&frm=1&source=web&cd=1&cad=rja&ved=0CCgQFjAA&url=http%3A%2F%2Fwww.dlib.si%2Fstream%2FURN%3ANBN%3ASI%3ADOC-MGZA3HNI%2F1e852218-19d4-4338-83e2-92ee3f97a060%2FPDF&ei=O09yUt_6Fcnt4gTK8ID4BA&usg=AFQjCNEvazqA3da5K7b8CBmpJKQJYLTLqw&sig2=9Frs68e2nqRb0AIlzM_fNQ&bvm=bv.55819444,d.bGE
Tudi na www.hribi.net boste našli opis, en sam, a za spoznavanje z dolino prav dober. (http://www.hribi.net/izlet/boljunec___bagnoli_della_rosandra_dolina_reke_glinscice___val_rosandra_/26/1752/3191 ) Večkrat je treba tja, da se jo naveličaš.  Še zlasti ko je višje mraz megla in sneg, zna tu domovati večna pomlad. 

No, pa danes nisva šla po dolini, kanjonu pravzaprav. Ampak obiskat skalce, opremljene z zajlami. Prvič se mi tudi sanjalo ni, kam nekam so vtaknili ferate, o katerih sem slišala le ne eno uho. Če bi jih že kam dala, bi bile tam nekje v skalovju doline pod Comicijevim spomenikom ali okoli cerkvice Marije na Pečeh. Kjer pa jih ni niti slučajno.
 
Na drug breg je treba, pa ne le to, iz doline ven in po cesti proti robu kanjona. In tam moraš prvič imeti nos, da najdeš potko in da veš, da pelje k feratam. Morda pa zato eni od ferat rečejo Nos (Nase)? Takole boste najlažje našli:

Primorsko avtocesto zapustimo na izvozu za Kozino in v križišču nadaljujemo v smeri Krvavega potoka, kjer kmalu prečimo državno mejo. Nadaljujemo skozi vas Pesek/Pese. Kmalu na levi strani zagledamo smerokaz za Val Rosandro/Glinščico, zavijemo ostro levo in nadaljujemo do vasi San Lorenzo/Jezero. Parkirišče je takoj  za vasjo, na levi strani, kjer je tudi obvestilna tabla in nekaj metrov oddaljena razgledna točka, s katere je čudovit razgled na Tržaški zaliv. Po cesti se sprehodimo do odcepa do ferate Bruno Biondi; približno 5 minut hoje. Lahko se pa peljemo še dva ovinka nižje, imamo oči močno na pecljih in bomo na levi opazili majhno parkirišče za kakšne 3 avte, na desni pa stezico in celo markacijo na drevesu. In nič več. Tu sva parkirala tudi midva.

 

Tako, zdaj, če imate malo sreče, ste našli izhodišče, če ne, boste pač ponavljali. Nobene table ni, da ste na pravi poti. Za ljubitelje kratkih pristopov je stvar kot naročena. Po par minutkah sploh ne hudega klanca, ste po steno. Čičko steno po imenu. Pred vami je lojtra, značilna za ferato Zimska roža (rose d'inverno).

Na desni pa so lične klopce. Lahko se usedete in opazujete, če je kaj, sicer pa kar naprej, desno ob steni za markacijami. Pozor! Par metrov naprej je vstop v drugo ferato, Nos imenovano (Nase), ki ni z ničemer označena. Še najhitreje jo boste našli, če boste gledali malo navzgor, kjer boste videli jeklenice. Te se v prvi tretjini zelo hitro dvignejo po navpični steni, naredijo sicer dva ovinka, a ta del je precej zahteven, pa kratek. Opremljen je tudi z varovališči za pomoč pri vponu z vrvjo (dodatno varovanje poleg samovarovanja).  

  Če boste premalo pozorni (kot sem bila jaz), boste hitro pri drugih klopcah na levi. Kar je previsoko. Je pa tam lepa jama. Treba je nazaj par metrov, tam je odcep, označen na skali za ferato Bruno Biondi.  Kmalu boste na začetku ferate. Lahko tu začnete, ali pa prečite pod skalami še kakšnih 10 minut in pridete na drug konec.

Zanimivo je, da za dostop do tega skrajnega konca od avta rabi človek 20 minut. Udobnih. Za povratek nazaj do začetka ferate Bruno Biondi pa uro in pol. Pri čemer je razlika med najnižjim in najvišjim delom menda manjša kot 50m. Tako nekje. Vse skupaj je narejeno kot prečenje,  le da ni naravnost, ampak gor in dol. Kar nekaj zahtevnejših odsekov ima, ker je treba pač priti gor. Ali dol. Manj pomembno je kako.

Na vstopu, na najbolj recimo vzhodnem delu, sta se ravno »oblačila« dva. Ja, oprema je tu potrebna. Od samovarovanja do rokavic in čelade, tudi kakšna popkovina morda za koga, da malo počije. Veliko je uporabe rok in trenja.

Tista dva pred nama sta naju hotela spustiti naprej. A na oko sta bila okretna in mlada, pa sva pokimala, da naj kaj gresta. Da jima ne delava dren. No, preden sva vstopila za njima je Brane pokadil še tri. Izkazalo se je, da bosta zajle rabila le za varovanje, sicer pa plezala brez njih. In verjemite, ni čisto enostavno. No, sploh ni. Jaz daleč ne bi prišla, Brane pa je tudi tako ob prvi prečnici prijavi, da verjetno alpinist ne bo nikoli.

Takoj za prvimi težavami, ko postane za trenutek malo širše in malo udobnejše, sta naju spustila naprej. Potem sva jih videla le še enkrat, zdela sta se blizu, a vmes sta morala še dvakrat gor in dol. Ferata se izmenično vzpenja in spušča, včasih z malo več, drugič z manj stopi. Klinov ni, en sam zmatran je nekje vmes. Večkrat sem si privoščila kar luksuz, da sem se pač obesila na jeklenico in se spuščala ali prečila.  Sploh zadnji del je precej na trenje.

Potem sva si vzela pavzo pod ferato Zimske rože. Bolj ko sva sedela, bolj se nama je sedelo in na koncu sva ugotovila, da je za danes dovolj. Da greva pogledat še konjičke v Lipico (tiste prave). Pospravila sva navlako v ruzak in v dveh minutah sva bila spet pri avtu. Za razliko od dolgih pristopov na primer v Kamniških, ima tale reč čisto kratke in udobne.

Celoten krog, ki sem ga enkrat že naredila je lahko začetek, kot sva ga danes naredila midva, nato vzpon po ferata Nos in spust po ferati Zimske rože. Slednja je tudi najlažja. Ali pa se na vrhu, po vzponu čez nos ali Rožo vrnemo po  običajni markirani poti.  Tako sva si namislila z bratcem.Cel krog znese kakšne tri ure in pol, pa če vzamete še eno uro vožnje, tja in nazaj, ste v 6 urah lahko spet doma. No, če niste iz Dunaja, seveda.

Cesta, po kateri sva se midva vozila, ni bila tista, ki sem jo priporočila zgoraj. Že do tja sva avtocesto zapustila na izvozu za Divačo, se peljala mimo Lipice do Bazovice in tam potem malo čarala. Nazaj grede je šlo lažje, v križišču v vasi Jezero sva šla levo (ne desno proti Kozini) do Bazovice in tam potem nazaj po poti prihoda (nama ni bilo treba do Drage).

Lipica precej sameva. Spila sva kavo v hotelu, se sprehodila do štal, kjer se je ravno začenjal ogled , pa nama do tistega nič ni bilo. Saj se človeku postavi vprašanje, kdo je tu konj. Zlata jama bi lahko bila Lipica, a takole, na praznični dan, v prelepem vremenu, nobene gneče. V glavnem familije z otroci, ki jih je nekam treba dat. Pa kar draga vstopnina.

  Potem sva se zapeljala mimo velike črede, ki se pase zunaj nazaj na glavno cesto, na kosilo in domov. Lepo dopoldne, pa morje sva videla, itak. Pojdite kdaj na te konce, kjer se še malo slovenščina meša z italijanščino, kjer imajo slapove, kanjon in najnižje ležečo planinsko kočo, pa travnate, skalnate in ferataste poti, poti za alpiniste, šodrovce in kolesarje, zgodbe o rekah, mlinih, vodovodu in železnicah. Pa še marsikaj, če odpreš oči.  Ali zapreš.