Olševa, 1929m, 20.10.13

Po dolgem času spet lep vikend. Nekaj se je sicer hotelo mrgoditi tole nedeljo, ni pa obetalo ošpičenih prekel ali tuširanja. Sploh vzhodni konec naše kure je napovedno izgledal ok. Že dolgo ni uspelo pohajati tri dni skupaj. Pravzaprav tudi tokrat ne bi, če bi ne bilo petkove briljantne ideje o sončnem vzhodu na Viševniku. Petkovo jutro je bilo zato pohodniško že v temi, včerajšnji prehod grebena Ljubeljščice pa je bila tudi lepa tura. In danes tretja v vrsto.


 

Ker močno pazim, da se moj dragi ne bi premočno utrudil, ker bi potem meni pri kosilu in peglanju trda predla (da sem jasna, potem bi morala to početi čisto sama), sem že za včeraj omilila apetite. Prvotno se mi je zdela Planjava čez Repov kot in Srebrno sedlo najboljša možna izbira. Pa sem potem zvečer pot skrajšala za kakšne 4 ure, cilj pa znižala za skoraj 600 višincev. In sva šla na Ljubeljščico. Upajoč na hvaležnost. Hja. Pa ja.

 Po dveh ne pretežkih turah še ena lepa in slikovita, pa bo. Olševa je taka gora, da marsikaj na njej najdeš. Tisti, ki jo jemljejo v prvem razredu, gredo gledat Potočko zijalko. Ko si na njej drugič si lahko izbereš dva vrhova in krožno pot, vse po naši strani. Če pot, ki z vrha pelje naprej in potem strmo dol, najdeš. Midva z mojim bratcem sva jo enkrat iskala, končalo pa se je tako, da sva bila zelo hvaležna za prevoz nazaj do avta, kakšni 10 km prepozno in v napačno smer sva prišla ven nekje na panoramski cesti. Še zdaj ne vem kje. Tega ravno ne priporočam.

 Lahko pa greš najprej čez mejo k sosedom, potem pa iščeš Felsentore, ker naših Lipševih vrat pač ni na oznakah. In če si še malo kreativen, lahko kar pri teh vratih poiščeš pot, ki se strmo dviga ob skalovju in te izvrže praktično na vrh po imenu Obel kamen, ki je eden od vrhov Olševe.


Pot ni označena, je pa lahko sledljiva. Priporočamo jo, ampak le, če je vaša zveza s partnerjem zelo trdna, ali pa če je ljubitelj strmih mastnih potk, sicer grozi težka preizkušnja. Hvala bogu, da je najina zveza trdna. Khm. Še. Khm.

 

Ta slednja varianta je padla v najožji izbor, podkrepljen še z Matejino staro željo, da bi šla kdaj to pogledat. Boštjan se je Olševi iz neznanega razloga (Brane je na vrhu sicer izjavil, da zdaj pa ve, zakaj ni hotel it z nami!) odpovedal, mi trije pa smo zjutraj brzeli proti Jezerskemu gor, pa potem dol, pa spet gor na Pavličevo sedlo in končno po panoramski poti do Sv. Duha.  Neprešteto ovinkov, a s katerekoli strani se gre v tiste konce je to pač tako. Zato najraje držim za volan, vsaj slabo mi ni.

 

Jutro obeta. Tam na zahodu se že vlačijo megle, tu pa je sonček, niti ne premrzlo, pa čisto malo vetrovno. Steza levo od turistične kmetije prav nagravžno zagrize v breg, a tudi hitro popusti. Potem je treba nekaj časa po gozdni cesti. Ravno prav za ogrevanje pred naslednjim strmim dvigom.  Pa smo hitro in dobre volje na Heiligengeist Sattel, kakor piše in smerokaz za Fesentoren je tudi tam. Sedlo Svetega Duha seveda in Lipševa vrata, a kot rečeno, prevodov bolj malo, markacije pa avstrijske. Nekaja časa steza teče tako, da se kar poleniš. Lepa, ravna, mehka (ponekod mehka do gležnjev), borovnice ob poti, pogled na skalovje Olševe… To itak ne traja nikoli dolgo in tudi tu ne.

 

Naslednja strmina je grda, ker se jo vidi, a vseeno se izkaže, da je krajša kot je grozila in nas pripelje na nov razcep. Gremo Zum Thoren, h vratom torej. Sledi tisto, kar imam v hribih najraje. Spust. Ob 80 težko pridelanih višincev prideš  pri spustu do skalne stopnje, kjer je treba ob jeklenicah spet gor. Včasih so jeklenice bolj za moralo kot za potrebo, tule pa je za oboje. Pod nogami v dveh korakih zazija praznina in kar hvaležno primeš tisto razmajano staro zajlo, na katero so obešeni klini. Ne, ni nov dizajn, sem in tja je kakšen pač izpuljen. A glavnina še dobro drži. Po minutki ali dveh si pri največjih vratih. Luknja v steno kot se šika.

 

 
 

Do spodnjih dveh se nismo spuščali, nič kaj spodbudno ne zgleda tista potka, ki vodi neznano kam dol, drsljiva in popeskana. Treba se je odpočit, saj nas čaka tistih 80 višincev nazaj, pa še kaj. Še dobro da vleče mrzel veter, drugače bi kar tam sedeli.

Vrnemo se do vstopa, kjer nas čakajo palice. In breg. Hud breg. Potka takoj v čisto kratkih okljukih (ali pa tudi ne) zagrize navzgor in hudič naslednjih 400 m ne popusti. Malo še doda na koncu, kjer že erozija dela svoje, drugače pa vztrajno vleče gor. Še celo jeklenice nas pričakajo na dveh prehodih. Vsake toliko časa malo poduškamo, oči mojega dragega pa postajajo viharno sive, namesto nebesno  modre in dvakrat že vmes prhne skozi nosnice. Gre pa. No, meni se ne zdi tako hudo. Saj, če je pot strma si pa hitreje gor. A ni tako? Manj korakov je treba kot po kakšnih razvlečenih črevah.

 

Mateja sem in tja zajamra, kar je pripisati musklfibru s petkove telovadbe. Je pa vesela, da gre pot gor, ker je menda musklfibr na dol še hujši. Končno se pokaže nebo in steza zravna in kar hkrati opazimo križ na vrhu in vpisno.

 

No, vsega ne rabite vedet. En ruzak je padel po tleh bolj na glas in eden je šel sedet bolj daleč. In potem smo v miru sedeli in si ogledovali vse naokrog in kam še moramo it. Je pa sreča, da se z Obel kamna »ta pravi« vrh še ne vidi, čeprav je res, da si praktično že na isti višini. Pa brez podrobnosti, da je treba vmes še malo gor in dol.

 

 
 

Po minutah za tišino, ko je vsakemu špilalo svoje nadaljujemo po grebenu naprej. Tu se pozna, da se pripravlja sprememba vremena, hladno piha, včasih kak sunek pihne prav močno.  Po dobre pol ure smo na vrhu in moj dragi pove, da je bilo pa to res zadnji čas, da mu je močke zmanjkalo. Pa je tam travca in sonček in čas za polnjenje baterij in pljuč z dimom. Svet je takoj lepši, lep pa še ne. Pribije le, da je med gorami, kamor več ne gre, Olševa. Pika. Je bila hudobna z njim. In jaz skupaj z njo.

 Vračamo se po običajni južni poti, ki se najprej vleče po ravnem in preči celo Olševo, potem pa pade dol do Potočke zijalke. Potočka zijalka je 115 metrov dolga in od 20 do 40 metrov široka kraška jama. V jami je bila v kameni dobi okoli 40000 pr.n.št. lovska postojanka. V jami so izkopali okostja in ostanke 40 živalskih vrst, veliko je bilo predvsem okostij jamskega medveda (spet medvedi!) Med najdenimi izdelki posebej izstopa najstarejša evropska šivanka. Iz jame izvira tudi piščal.  Učili smo se v šoli, naučili pa, ko smo prišli sem. Tako si človek pač  vsaj predstavlja.

 

Od jame do izhodišča je še dobre pol ure, relativno dolgočasne poti. No, zdaj so besede že tekle, pa kakšen poljubček je bil tudi že prostovoljno na razpolago. Mimo prvega kmečkega turizma gremo, mimo drugega pa ne. Zdaj pa kava in pir že pripadata.

 

 

 Nekaj časa smo se menili, po kateri poti nazaj. Odločila je ovčka. Katera? Tista, ki jih imajo na Jezerskem. V trafiki. Take bele, flafy, mehke, naštrikane, al kakšne so že. Ki mi je Brane noče kupit, jaz bi jo pa tako imela (khm). Mateja določi, da danes pa Brane MORA kupit ovčko. In smo šli po isti poti nazaj. Na Pavličevo sedlo pa potem na Jezersko. Vmes se je teorija o uporabi zadevne ovčke razširila do neslutenih razsežnosti. Hm, nimate pojma, čemu vsemu bi lahko služila.
Na koncu je bila opcija že kar živa ovca. Če bi bila skregana, bi mu jo morda lahko posodila….

 Smola je imela mlade in trafika je bila zaprta. Ovčke so me le žalostno gledale iz izložbe in jaz njih. Pa tako bliu smo bile…. No, bo pa zgodbica o ovčkah zanimiva še kdaj.

 Ker je bila ura že pozna, smo si privoščili gobovo juho in ajdove žgance. Odlično po taki poti. V avtu pa potem lepo toplo. Če bi bil moj dragi malo manjši otrok, bi ga doma morala nest v posteljo. Tako pa je šel na srečo sam. Spal je pa dobro, vam povem.

 

Tako. Prejle, ko je ugotovil, da pišem včerajšnjo zgodbo, je zahteval odobritev pred objavo. Že ve, zakaj. Sicer mi je zagrozil, da bo tisto včerajšnjo puško iz Ljubelja nosil on.  A je vmes sladko zaspal.

 

Kako ga potem človek ne bi imel rad?

 

 

 

 

 

Tehnični podatki:

Višina: 1929m (Govca), 1911m (Obel kamen)

Višinska razlika: 998
Čas: 6 ur
Izhodišče: Sv. Duh