Jesen se je razbohotila v vseh svoji zemeljski širini in
dolžini, z redkimi luknjami lepega vremena, ki dovolijo miren, lep in topel dan
v gorah. Če pa že, potem prav gotovo ne čez vikend. Takrat se mora vreme malo,
če ne povsem naprdniti. No, saj kakšen dan še pokaže lepe obraze, ampak
najlepše gotovo med tednom. Tisti, ki
radi hodite v gore veste, kako je težko biti v službi, morda sem in tja
poškiliti na spletene kamere in si ogledati bleščavo sonca na Kredarici ali bog
ne daj na Višarjih ter se presedati od vsega hudega. 
Včeraj berem blog nekoga, ki je letos že 68x preležal noč v
spalki na kakšnem od gorskih vrhov. In njegova razmišljanja o tem, zakaj to
dela. Lepo napisano. In naj me vrag, če vem, kako možgani delajo. A sem bila z
rezultatom zadovoljna. Že popoldan se mi je zdelo, da je nujno, ampak res nujno
ne ravno ponavljati pisca, lahko pa vsaj
doživeti en delček, to je vzhod v gorah. Enkrat sem takšno arcnijo za dušo že
pila, držala je dolgo.
Razmišljanje je dodatno podkrepila, ohrabrila in podčrtala
polna luna, ki se je vozila čez celo nebo. Priprava na turo zahteva tudi ogled
časovnic, najpomembnejši mi je bil podatek, kdaj vzide sonce. 7.22. Udobno. Res
udobno. Ko sem šla prvič tja nad 2000 čakat vzhod, je bilo to 5.05. Ob dveh
zjutraj sem že trapala proti Rudnemu polju. 
In tako sediva popoldan v dnevni sobi, ko z zelo pomembnim ksihtom napovem: Jaz imam pa
eno idejo.... Ne bom opisovala obraza, ki se je obrnil proti meni. Na njem je
že v naprej pisalo: spet sem ga neki na... Sledilo je sicer le vprašanje:
kakšno pa? In tisti rentgenski pregled.
Odgostolim idejo z dodatkom: če čeeeš…. Upam, da če. Itak.
Pa najprej noče povedat, če če. Moram čakat. Izjasni se šele tik pred spanjem z
vprašanjem, kdaj je navita budilka in pribitkom, da pa se mu pravzaprav prav nič
ne gre lazit ponoči po hribih in da ni nič navdušen. Jaz pa vem, da on ne ve,
kako to zgleda in da bo potem mislil čisto drugače. Ker drugače ne more bit. Sploh.
Ura zvoni petnajst do treh, pa sva takrat že oba pri kavi.
Ob tričetrt na pet sva na štartu na Rudnem polju. Celo vožnjo naju spremlja
veliiika polna luna, ki sveti direktno v oči. Kakšnega velikega napredka glede
navdušenja za izlet na Branetovem izrazu
pač ni opaziti. Je pa važno, da je zraven, a ne? Začneva pod vlečnicami, s
svetilkami, ki pridno svetijo pod nogami, ker luna pač ne. Menda se je skrila
na drugo stran, pa jo bova ujela na sedlu, tam, kjer se odpre pogled proti
Bohinjskim goram. 
Tale moj ima take dolge korake, da ga je včasih prav težko
lovit. Zakaj neki se mi zdi, da bi bil rad čim prej nekje... drugje? Malo sveti
naprej malo nazaj, noben mir ne sije iz njega. Ne bo brundijev, ne bo , si
mislim, rečem pa nič. Zanimivo, kako v meni ni nobenega strahu pred to črno in
tiho naravo. Vse spi, prav spokojno se počutim in nobenih čudnih oči ne čutim
na sebi (če odštejem oči mojega dragega).
Prvi klanec hitro mine. Ker sva res zgodnja, nama ni treba
čisto nič hiteti. Prav zložno, niti do sopihanja, se vzpenjava v breg, malo
postaneva, kakšnega počikamo... pa spet naprej. In ko prideva na sedelce, kjer
bi morala biti luna: glej ga zlomka, nje nikjer. Celo vožnjo mi je svetila v
oči, zdaj pa, ko bi jo rabila, pa dame nikoder.
A dan se nezadržno bliža. Najprej ga najavi vijoličasto
ozadje tam daleč nekje. Tako malo svetlobe je, da niti fotoaparat noče narediti
fotke. Upira se dolgo, tam nekje, kjer se končajo borovci, pa prvič ugotovi, da
tudi on malo že vidi. Na grebenu ugasneva lučke, vidi se že dovolj in vsak
korak bolj. Nad nama med zvezdami letijo prvi jutranji frčoplani, obrisi gora
so vedno jasnejši, tam spodaj se sluti Bohinjsko jezero in malo pred sedmo
stopiva na vrh.
Nobenega v spalki ni gori, kar je dobra novica. Pod nama pa
se sliši debata, kar ni najboljša novica. In potem čakava. Skoraj nemogoče se
zdi, da sonca ne bo še 20 minut, pri vsej tej svetlobi, a sonce se ne da. Iz
pižame zleze ob 7.22, nič prej. Prej pa
le razmetava svoje barve naokrog, odeva Triglav v rozno, ki mu, junak gor ali
dol, celo paše, vijola barvo spremeni v rdečo in oranžno , potem pa vse pastele
naokrog zamenja z bleščečo belo rumeno svetlobo.
Prižge se. Dobesedno se prižge dan. Ob opazovanju jutra je
jutro dvakrat podarjeno. Enkrat kar tako, ker je tu vsak dan, čeprav se tega ne
zavedamo. In drugič zato, ker je tako lepo, samo za naju.
No in za trojko (dve dekleti in fant, da o psu niti ne
govorimo), ki je minutko pred vzhodom pripihala na vrh in ga precej bučno
opazovala. Novo življenje, tako ali drugače. So pa prispevali nekaj petja in
sočnih na ozadje mojega videa.... Tudi prav. Romantičnosti to ni pripomoglo,
zabavnosti pa. Sploh ker je kuža medtem, ko smo vsi zijali naokrog uspel
ukrasti banano in bi to skoraj storil neopaženo, če bi vzhod trajal malo dlje.
Na zadnji tretjini je bil pač zaloten. In nič pohvaljen.
S prvimi žarki so se zbudile tudi kavke. Kakšen red ima narava. Nič napisan, nikjer deponiran. Samo
je. In vse se zgodi, kot se mora in kadar se mora. Nobenega parlamentiranja,
nobene opozicije, brez nepotrebnih govoranc. Lepo. Varno, uigrano. Sedaj se
vidi vsa jesenska lepota, mimo katere sva v nevednosti teme hodila zjutraj.
Težko je z vrha. Lepo je, a treba je nazaj, dolina nič ne ve o tem, da danes ni treba v
službo. Povratek je hiter in skoraj vroč. Brez vetra, s toplimi sončnimi žarki
naju Viševnik pospremi do avta.
Priznal je! Da je bilo lepo.
Menda že študira novo nočno...
Tehnični podatki:
Višina: 2050m
Izhodišče: Rudno poljeVzpon 2 uri (midva sva se vlekla dve in četrt)
Višinskih metrov: 679
Ni komentarjev:
Objavite komentar