free-svoboden: Križevnik +3, 2114, 14.10.2013

Kakšno leto se vreme res kuja. Menda v Sloveniji nimamo samo lastne krize, imamo tudi lastni ciklon. Ki ga kar goni in goni nad nami in čeprav še tako piha, ne spiha. Bo treba malo zaropotat tamle pri vladi. Saj je za vse kriva, pa naj bo še za to! Bolj natančno se ukvarjaš z vremenom, slabše je.

Potem sredi tedna še zapade sneg in se niti toliko ne odpre, da bi se človek na oči prepričal, kako s tem je. In sva šla v soboto namesto v hribe po gobe, tja, kjer je kazalo, da bo celo sonce svetilo, da pa padalo GOTOVO ne bo. No, saj so tudi Pohorje hribi, ampak ta dan je bil zamišljen pač gobarsko. Seveda ni sijalo sonce in itak, tudi dež je škrofil.

Pa je vseeno bil prijeten dan, pa še veselje sva naredila Branetovi mami. Ki je obupano zrla za nama, ko sva se odpeljala, ker nisva hotela prav nič odnesti od nje. Kar se po njenem ne spodobi. Vsaj kar smo nabrali bi lahko vzela, če ne že pol dobrot, ki jih je s trudom pridelala med letom. Nepoboljšljiva.

Nedeljska napoved je navduševala. Kamor si pogledal, se je bleščalo zlato sonce, nekaj so sicer zraven omenjali vetrc, a kaj bi. Boštjan je neizčrpen vir idej in ker mu moje nikoli niso všeč, smo šli (itak) po njegovem. Enkrat pred davnimi leti sva tam že iskala poti, treba je bilo ponoviti. Kar naenkrat se nas je namnožilo za dva avta, kar je zagotavljalo, da miru v tem koncu ta dan ne bo. S pol Slovenije smo se zbrali na pumpi pred Vodicami in najprej pol ure porabili za razmišljanje o cigaretah. Pa je res hudič, ker se pumpe odpirajo šele ob sedmih, med nami pa eden na rezervi. No, saj ni preveč kompliciral (saj skoraj nikoli ne), vdal se je v to, da bo na špar programu in odbrzeli smo cilju (ciljem?) naproti.

Tisto o pol Slovenije je malo pretiravanje, ampak od Zagorja do Škofje Loke je skoraj tako. Mateja, Tatjana, Bošti, Brane in avtorica tegale vele spisa smo se peljali proti Štajerski, pravzaprav skoraj proti Koroški, če jemljemo smer. Po najbolj ovinkasti poti, kar jih je za v hribe mogoče. Zravna se samo na glavni cesti proti Kamniku. Potem pa proti Črnivcu, pa na Kranjskega raka, pa pred Lučami spet v brege do Planine Ravne. Kdor hodi po gorah ve, da je bil naš cilj nekje na Dleskovški planoti in res je tako. Gremo na Križevnik, sem mojima dvema sopotnikoma najavila včeraj. Pa še malo okrog (to nisem najavljala). Po pravici povedano, se mi je sicer zdelo, koliko okrog, a več se z idejnim vodjem nisva niti menila.

No, meni se je zdelo samoumevno, kako bo zgledalo. Edina neznanka je bil sneg. Je pa bilo takoj jasno (ker je bilo jasno), da snega v teh koncih ni in da se bo dalo marsikam. Tako se je tudi zgodilo.

Že iz toplega avta je bilo brez truda videti, da piha. Ker zunaj ni bilo plus 20 ampak ravno malo čez nič, nas je najprej pozdravil strupen mraz. Ta ima več učinkov, eden od teh je, da si hitro na poti, ker nikomur ni preveč do postavanja naokrog. Planina Ravne je na višini več kot 1500 m, ponaša se z dvema lesenima ličnima kočicama, ki sta zjutraj samevali, in velikim travnikom. Desno od hišk se začne markirana pot na Korošico in nanjo smo se usmerili tudi mi.

Na srečo je potka hitro v gozdu, zato je tudi veter manj nagajal. Lepo zložno se vije po macesnovem gozdu, malo gor, malo dol. Kmalu smo na razpotju, levo gredo markacije s tablico proti Korošici, naravnost pa se odcepi neoznačena (no, vsaj uradno) pot na planino Polšak. Čeprav pot uradno ni markirana, je lepo sledljiva, sem in tja označena z rdečimi pikami. Hitro smo na planini, na njej lepa mala brunarica, vsenaokrog pa se vidi, da so čistili podrast. Ponaša se s pogledom na hišno goro Križevnik in na Raduho, ki kuka iznad dvorišča.

Kljub soncu je mrzlo, samo malo posedimo in naprej. Smo našli takoj, kje naprej (bi bilo manj lahko brez tiste rdeče pike na skali), a črv dvoma se je prevrtal v naslednjih 10 minutah na površje. Smo mi še prav? Nekam preveč u levo je vleklo vse skupaj.

Pa se je veliki vodja odločil, da gre malo u grmovje pofirbcat za kakšno bolj strmo potko, če bo. Prvič se je iz grmovja hitro vrnil, menda je bila potka kravja, drugič ga ni bilo nekaj dlje, tako da smo si mi ta čas ogledali zemljevid. Poti sicer ni našel, je pa našel dva, ki sta imela isti cilj. Po moje si jih je naročil, ker je enega poznal. Podaljšana kolona se je nato odpravila naprej in res je potka hitro postala strma in začela teči v pravo smer. Najdenca sta se kmalu poslovila in Bošti se je moral spet pogovarjati z nami. Pa tako dobro mu je z novim šlo.

Steza se potem obrne v desno in navzgor, kmalu smo v ruševju pod grebenom Križevnika in še prej na vrhu. Dvakrat vmes primemo skalo in že stojimo pred Aljaževim stolpom. Ne, nismo zgrešili vrha, tudi stolp ni čisto pravi, zelo težko bi se spravili vanj. Miniatura je, hkrati vpisna skrinjica in marsikje v naših gorah najdemo takega. Mi bomo danes npr. našli še enega.

Vrh je neizrazit, a zelo ozek, na eno stran pada ruševnato pobočje, na drugo pa navpična stena v Robanov kot. Dve uri smo potrebovali do tu, na višino 1910 pa smo pripihali. Nobenega snega, še celo suho je vse, ne glede na silne količine vode, ki je stekla zadnje dni. Zavlečemo se v zavetrje, potem ko si razkažemo vrhove in ugotovimo, da je Ojstrica tudi običajno tu nekje, a danes je ni. So jo čisto prekrili gosti oblaki, ki jih po napovedi seveda ni. Pa ne da so pri miru. Kadarkoli se obrneš, bolj lezejo proti nam. Nese jih močan veter, ki se zaletava v stene in ušesa, če glavo pomoliš čez rob.

Ko nas Mateja nahrani z dvema, ne vem točno čem (taka je ko Kristus, iz nič dela hrano), se siti odpravimo naprej. No nazaj, v resnici. Najprej se je treba vrniti nazaj na sedlo, potem pa zaviti na desno v ruševje. Sledi prečenje pod pobočji Poljskih devic (le od kod ime), na katere ne gremo, zlezemo pa zato na Moličko peč. Sem in tja je potreben razgovor z ruševjem čisto od blizu, kakšnemu je treba tudi ročno dopovedati, da mora proč. Tudi na tem 2029 visokem vrhu nič ne vztrajamo. Samo toliko, da si nase navlečemo kape in rokavice, pa spet rinemo v zavetrje. Zdaj smo pod Veliko Zelenico (2114) in Velikim vrhom (2110). Iz ruševja jih pogledujemo malo sumničavo. Preko vrhov se podijo megle in ju občasno pokrijejo, nič prijazno ne izgledata. A kaj se če, tam preko gre pot, mi pa se tudi ne vdamo vsaki sapi. Mogoče bi celo se, pa ni nihče nič vprašal. In smo šli naprej.

Kmalu srečamo dve dami, zaviti kot v Himalaji, ki povesta, da tu sploh ne piha, na vrhu pa. Nekaj časa nas še skriva južno pobočje obeh vrhov, iz katerega kar direktno stopiš na vrh. Občutek je, da nas hoče veter poriniti nazaj. Pa nas ne. Ker mu ne pustimo. Pofočkamo se na obeh vrhovih, nekje vmes je na snegu narisan srček (menda zame, ki sem malo zadaj), edino zavetje pa nudi velikanski možic na vrhu. Kot danes vse vrhove tudi Velik vrh le pozdravimo, najdemo še en Aljažev stolp, in pohitimo nekaj deset metrov naprej za rob. Kot bi se spravil pod kovter (prešita odeja po slovensko?), pravi Mateja. In res je tak občutek, ker ne piha in še malo sem in tja sonček posveti.

Privoščimo si odmor z razgledovanjem. Čaka nas še sestopna grapa, ki se jo najde tako, da hodiš naprej po grebenu, dokler lahko. Ko zaradi rušja ne moreš več, te navzdol levo povabi stezica med rušjem, kjer je tudi možic, potem pa slediš neizraziti potki navzdol, v smeri proti desnemu robu. Tam nekje, kjer se da (se pa slabše vidi), stopiš čez rob in si spet na lepi stezici. Potem pa le še slediš možicem. Če jih vse vidiš, seveda. Končni izdelek je markirana pot, če jo najdeš, si šel prav. Nam je uspelo. Nama z Boštijem že tretjič.

Potem se zasukamo spet proti planini Ravne. Na križišču sledi kratek posvet. Bošti in Tatjana morata še na Dleskovec, mi trije pa se pod njim odpravimo proti planini Dolge trate. Nekaj blagega vzpona je še, potem pa res Dolge trate z zlatimi travami, zdajle že slamo, ki raste. Še mimo dveh kalov gremo, pa smo že tam. Za tiste, ki ne vest, je kal u bistvu velika luža, ki ni jezero). Tudi tu lesena hiška, klopca in samota. Počakamo na oba lovca na vrhove, po pravici povedano, se jih precej, precej, precej prej sliši kot vidi. No, vsaj vemo, da gresta prav.

Na robu planine stoji križ, Bošti ima nanj intimne spomine od zadnjega obiska, drugače pa je planina prazna. Malo martinčkamo, pojemo še zadnje piškote, s katerimi nas cel dan futra Tatjana (tudi njej je uspelo s paketkom piškotov nahraniti krdelo), potem pa nas čaka še slabo urico spusta po občasno mastni markirani poti do planine Ravne. Za spremembo od zjutraj je zdajle kar bučna, dogaja se kostanjev piknik pred eno od koč, vmes pa pridno pocingljavajo zvončki na vratovih konjev, ki se pasejo na travniku. Jaz bi menda tolkla s kopiti, če bi mi dali zvonček za vrat, ta živinčeta pa to kar prenašajo.

No, saj tudi človeška živinčeta marsikaj prenašajo, pa nič ne brcajo. Bi bilo včasih dobro, da bi. Če se vam bo dalo, preberite tale članek. Skoraj strašljivo opisuje naravo našega plemena. Pa fenomen slovenske matere in hlapčevstva. Marsikaj se posveti ob branju. Brrr. http://www.siol.net/priloge/kolumne/miha_mazzini/2011/09/slovenska_mama.aspx

Ja, tudi brrrr današnjega dne je popoldan popustil. Sonce je tu prijetneje grelo kot zjutraj, pihalo je manj in zadovoljni smo se po sedmih urah luftanja spravili v avte. Brane malo hitreje, ker mu je zmanjkalo čikov in vsi smo po svoje držali fige, da bi jih imeli na Kranjskem raku v gostilni. Čeprav noben ne mara, da kadi , ker ga imamo radi in bi ga še dolgo radi matrali po napornih gorskih potkah. Je pomagalo. Čike je dobil, Laško tudi in ker je imel še mene zraven, je bila njegova sreča popolna. A ne, dragi? J