Ljubeljščica in Triangel (1704), 19.10.2013

Večina hribovskih fenov pozna Zelenico. Tudi smučarjem ni tuja, čeprav smučišče že nekaj časa (čudno, pri nas?) ne deluje. Lani je nehala voziti še sedežnica, tako da je vse skupaj zdaj »fusgengerzone«. Obiskana je poleti in pozimi, nova koča ponuja svoje prostore tudi gorniškim in drugim šolam. Čez Zelenico gremo npr. na Begunjščico, Vrtačo, Stol, Palec, Zelenjak, lahko kar samo do nje, ali pa čez v Žirovnico.

 

Na desni strani  predorske cevi stoji še ena kočica. Na samem starem Ljubeljskem prehodu. Do nje pridemo po stari makadamski cesti, ki je pozimi sankališče. Na mejo spominjata dva velika stebra, piramidi, postavljeni v spomin obiska cesarja Karla VI, davnega 1728. Takrat so podrli predor, ki je tam na vrhu obstajal (majčken) in zgradili cesto.

Večji predor, skozi katerega se sedaj peljemo v Avstrijo je bil prebit 1943, po Hitlerjevem ukazu, s francoskimi taboriščniki. Danes je pod Ljubeljem na mestu taborišča spomenik okostnjak s francoskim napisom »J'accuse« (obtožujem). André Lacaze je v delu Predor med drugim zapisal: »Nobena ječa na svetu ne bi mogla nuditi podobnih sten. Na severu, na jugu, na vzhodu in zahodu gora, in kakšna gora. Skale, špiki, zmožni, da preplašijo najbolj pogumne alpiniste.«  Teh nekaj stavkov le v opomin.

Da se vrnem nazaj. Obe koči se da lepo povezati. Po grebenu, ki pelje med eno in drugo in nosi ime Ljubeljščica. Po njem je potekala stara graničarska pot, ko smo »granice« in graničarje še imeli. Zdaj na mejo spomnijo le beli konfini, posejani po celem grebenu. Če se vam ljubi, ste lahko ves čas z eno nogo v Sloveniji, z drugo pa v Avstriji. Če se vam ne, bost pač nekaj časa tu, nekaj časa tam in kar je najbolj imenitno, nihče vas ne bo vprašal za dokumente. Včasih pa ni bilo tako.

Parkirava na velikem parkirišču pred predorom in najprej prečiva cesto. Kar takoj naju čakajo tablice z oznakami koče na Ljubelju in veliko opozorilo o nevarnosti plazov. Obljubiva, da bova pazila. Danes bo lažje, ker snega še ni. Prvih 40 minut je treba po cesti. Zaprti za promet, strmo speljani v okljukih do prehoda. Zdi se, da tudi sankanje tu ne more biti brezbrižno, saj je ponekod pod cesto kar precej zraka.  Nekje na sredi naju prehiti avto in upati je, da bo koča odprta in kava skuhana. Tako tudi je.

Pet minut pred kočo se pripodijo megle in zakrijejo vse razglede. Ker piha, je zavetje koče, v kateri je ravnokar zaplapolal ogenj v kaminu, prav prijetno. Tudi sama notranjost je taka. Lesena, klopce pokrite s toplimi ovčjimi kožami, cela koča pa spominska soba. Res prijetno. Stara puška nad menoj Branetu zbuja nekakšne skrbi, se mi zdi, da bi mu bilo udobneje, če bi se usedla kam drugam.

 

Kava je dolga ravno toliko, kolikor potrebuje megla, da se začne redčiti in spraviva se naprej. Za kočo na levo je treba, tja kaže domača puščica z napisom Povna peč. Čez pol ure se izkaže, da ima še eno ime. Na tablici na vrhu piše namreč Polna peč. A bere se ime tega 1503m visokega vrha pač enako. 

Izkaže se, da ni polna, čisto prazna je, nikogar ni na njej. Lahko bi bila tudi Votla peč, saj ravno pod vrhom menda vozijo avtomobili po predoru... Dostop je lahek, čeprav s poti zgleda, da je stena neosvojljiva. Po razgledovanju je počitka konec, v nadaljevanju pa se že vidi greben.

Za najinimi hrbti ostajata Košutica in Veliki vrh, pred nama pa se na levi dviga Begunjščica, desno pa greben na Možeh, Zgornji plot in Palec, za njimi pa Vrtača, skoraj kot eno zlita z ostalimi.  Do Povne peči in še malo naprej je pot lahka. Le mestoma je nekoliko ožja in je korak treba umiriti zaradi strmega gozda pod njo, a prav zahtevno ni.

Prvo zahtevnejše mesto nas čaka v nadaljevanju, ko je po sipki okrušeni  stezi treba obiti skalne stolpe. Stopov je le za podplat, iztek pa precej siten. Potem je spet nekaj časa udobneje, ko pa srečamo leseno tablico, na kateri nič ne piše (več), pa se začne bolj zares. Najprej je treba nekaj metrov čisto po vrhu grebena, kjer je potka široka le za korak, na obe strani pa grdo strmo padajo peščene stene. Miren korak pride prav, vrtoglavi bi imeli velike težave.

Naslednjo urico ali malo več telovadimo po grebenu, malo gor, malo dol in spet ponovimo. Nekje v sredi poti ni bilo več mogoče speljati ne ob, ne pod  in ne po grebenu, vsaj brez velike izgube višine ne. Zato so jo speljali čez skalni rogelj in ga zavarovali z ohlapno jeklenico. Prehod zahteva malo spretnosti in ravnotežja, zato pospraviva palice, potem  pa jih spet zvlečeva ven. Še en zanimivejši del sledi kmalu. Pot se spusti in preči melišče, potem pa se ob jeklenicah dvigne nazaj po žlebu. Pa spet dol in potem po melišču na drugi strani strmo navzgor.

Prav lep dan je. Skoraj vroče je na soncu, zato tudi malo posedava. Nikamor se ne mudi, škoda bi bilo biti doma že ob času za čestitke in pozdrave (ali pa pogrebne oglase).  Turo je treba okronati z vrhom, ki bo na koncu, ne vmes, tako kot je bila Povna peč. Ko se dvigneva na sedlo, s katerega se že vidi Zelenica, se namesto dol, obrneva v levo. Rahel dvig naju pripelje do vršička, na katerem stoji vremenska opazovalnica.

Z njega se potem spustiva in prečiva trave proti cilju, ki se lepo vidi pred nama. Nanj je na novo izsekana pot po levi strani. Tik pod vrhom odloživa palice in se po skalah povzpneva do križa. Za dva je že kar malo prostora, zato le skloniva nosove čez steno, da potrdiva že znano dejstvo, kako navpična je in se vrneva nazaj k palicam. Na tem vrhu najbrž nikoli ni gneče, njegova 90 metrska tena pa pritegne pogled, če sedimo pred kočo na Zelenici. Gneče  na celi poti ni bilo. Gre za neoznačene steze le streljaj od množično obiskane poti na Zelenico, kjer miru seveda ni.

Vrh ima blagozvočno ime Triangel, najbrž zaradi oblike, saj se mi ni zdelo, da bi kaj posebej zvenel. Ima pa še tudi drugo in tretje ime.  Vrh Ljubeljščice sem nekje zasledila, v vpisni knjigi pa piše Spodnji Plot. Tale zadnji se mi zdi čisto mimo. Le kako lahko daš gori ime Plot? Na ta plot ne moreš privezati konja, čez težko pogledaš, skočiš pa še manj...  Nisem pa uspela najti razlage za takšno pestrost imen. Striček Googl je največkrat izvrgel odgovor na temo skok čez plot, to pa me v iskanem kontekstu ni pretirano zanimalo.

Pred kočo na Zelenici sva si privoščila dolg počitek. Vmes sva malo opravljala (vsakega drugega, ki je prišel mimo), pojedla pehtrovko in spila čaj. Vrnila sva se po lovski stezi, ki vodi nad smučiščem. Od spodaj  poslušaš  vriskanje (prijazno povedano)  množic (pa še po hladni senci so hodili), midva pa sva samevala tu zgoraj na toplem soncu in jesenko obarvanih drevesih. Sem in tja naju je skozi krošnje dreves pozdravil še prehojeni greben s svojimi roglji.

 Evo, takole nama je uspelo dopoldne preživeti v celoti na neoznačenih poteh okrog Zelenice, pa še bi se dalo, še. Tja do Palca in Zelenjaka npr. Pa naj ostaneta za kdaj drugič. Od preveč dobrega lahko želodec boli (ali pa nogice, v tem primeru).
Za zaključek me je firbec vlekel v Duty free na Ljubelju. Edina stvar, ki je na platoju še odprta. In me je seveda zanimalo, kaj v njem prodajajo, da deluje, saj so vse restavracije okoli in hotel zaprte. Ponudba je še kar, a zapravljala nisem. Nimajo nič za v hribe.

Pa še nečesa se nisem mogla nagledati. Na izhodu iz tunela, pred Duty freejem je stal kombi s hitro hrano. Putke, kalamari in sardelice, kar takoj, tople... Kakšno predstavo neki dobi tujec o nas ob takem sprejemu? Restavracije zaprte, tole pa dela? In kar takoj za mejo si lahko privoščiš fajn mastno kuro na zadnjem sedežu avtomobila ali pa na koritu za rože, saj kakšne klopce blizu ni. Živel turizem. Saj ne da očitam kaj tistemu, ki se s tem preživlja in hvala bogu, če se. Na vse drugo letijo kritike. Kdor ne zna, pač ne zna.

Za tak dan je človek pač lahko le hvaležen: tistemu zgoraj, če je, sebi, ker se je spravil ven in svojemu dragemu, ki z mano dela spomine. Jaz jih pa še malo zapišem, da se bova spomnila, ko spomin ne bo več delal. A do takrat boš, dragi moj, pač še veliko hodil.

Tehnični podatki:

Izhodišče: Mejni prehod Ljubelj

Višina: Triangel 1704m
Višinska razlika: 884
Trajanje poti: 6 ur z obilnim zabušavanjem