Krniška glavica(Jof di Sompdogna), 1889m, 5.10.2013

Takoj v začetku vam povem naslednje: če še nikoli niste tavali po teh koncih, pojdite. Če nimate radi gora, jih boste vzljubili, če jih marate, se boste tja vedno vračali.

 

 Čez mejo je sicer res treba, ampak tako rekoč boste še vedno v domačih gorah, saj so tam posajeni ta lepši Julijci.  Če se le prebijete skozi Kranjsko goro in vas ne zvleče v Tamar, potem ste že čez mejo. Tam obstaja velika nevarnost, da vas premamijo Belopeška jezera (u, lepa, lepa), ali malo kasneje smerokaz za Nevejsko sedlo ali celo (bognedaj) Bovec.  Če vam tu odločenost ne popusti, ste skoraj na pravi poti. Grozi še ena velika nevarnost, ki ji večina Slovencev (sploh ženskega spola) brez odpora podleže in sicer šoping v Trbižu, a te Scile in Karibde se lahko z rano uro izognete. Kljub vsemu se trgovine ob 6 še ne odpirajo. Kasneje bo seveda težje.

Zapeljete se še mimo Višarij in jo po stari cesti uberete proti Udinam. Kaj kmalu ste v Ovčji vasi, ki se tu imenuje Val Bruna, tu pa smerokazom sledite v Val Saissero (Zajzera). Po lepi asfaltirani cesti je treba le še do zadnjega parkirišča, ki ga prepoznate tako, da naprej ne smete več. Tam je kapelica in na vsakem odcepu šopek planinskih tablic za kar kam. Za prvič se postavite h kapelici in medtem, ko si jo ogledujete, z desnim očesom pokukajte na desno. Takoj tam stoji tablica, za kočo Grego. Da se kočam tu reče Rifugio, pa že vemo.  

Meni so poti velikokrat izgovor, da še mimogrede kaj preberem o krajih, kamor grem ali kjer sem bila. Cesta,  s katere zavijemo v Ovčjo vas je cesta, ki pelje po Kanalski dolini. Včasih je bilo tu Slovencev precej, zdaj jih je malo. Iz Kanalske doline si kaj kmalu sledijo izvozi za Dunjo, Reklanco in Rezijo.

Če bi se peljali s Kanalske doline in  po Dunji navzgor, bi po 18 kilometrih obtičali na sedlu Rudni vrh (Sella di Sampdogna, znano ime?) in se lotili enake poti kot mi včeraj iz Zajzere.  Iz našega izhodišča pa si peš na istem sedlu mimo koče v debeli urici. Zanimivo je npr. tudi to, da je Kanalska dolina razvodišče: ena reka teče v Črno morje, druga v Jadran. Kdove, kakšna so pota teh voda.  V Dunji skoraj tudi ni več stalnih prebivalcev, nekaj vasi napolnijo le še občasni stanovalci ob vikendih in prostih dneh. Je pa Dunaj strašno lepa, lani smo se peljali s planinci po njej, ko smo šli na Dve špici. Divjina, tudi zelo, zelo malo opisov teh poti je zaslediti. Po njej teče pot Umberta Pacifica, z nje pa marsikaj. Tudi izhodišče poti Norina na Strmo peč je, npr. No, pojdimo mi nazaj na drugo stran hriba, v Zajzero.

 Še dve tri o imenu. Poznano je, da imajo gore tu vsaj dve, običajno tri imena. Dolgo mi ni šlo skupaj, kje so našli ime Krniška glavica, čeprav ima italijansko ime Jod di Sampdogna. Spodaj je sedlo s takim imenom – Sella Sampdogna, ki mu mi rečemo Rudni vrh. Prav logično bi bilo, da bi se tudi Krniški glavici reklo tako. A ne? Ne, ker je logika drugje. Ko od Koče Grego prečite vrh, se znajdete v Krnici (Carnizza) ina tam okoli ima vse tako ime. Krniška glavica je namreč repek Zmajevega Grebena (cresta dei Draghi), ki se spušča  z Montaža proti severu.

 Greben se začne na Pleču (Spalla Nord) na skoraj 2500 in se vleče čez več rogljev do stolpa Torre Amalia, potem pa strmo spusti v Montaževo škrbino (1900m). Nad škrbino se potem dvigne Torre Carnizza, v bistvu Krniški turn, en krak pa se spusti v Krniško škrbino in potem še malo dvigne na glavico. Drugi krak se neha na težko dostopnem stolpu Torre Alba. Odgovor je torej v tem koncu, saj je vse naokoli Krniško, zato je tudi glavica Krniška in ne Rudna…. Sem se podučila, kaj?

Jutranja vožnja po našem koncu je zbujala kaj mešane občutke. Megle so se vlačile skoraj po tleh in temno je bilo, pa ne le zaradi noči, ki se ni še poslovila, ampak zaradi oblakov. S približevanjem cilju je bilo vedno bolj hladno in vedno bolj svetlo in na koncu smo na parkirišču dregetali v povsem jasnem jutru. Ob napovedih v zadnjem času nikoli ne veš, kaj te čaka in tole je bilo prav spodbudno.  Brane je prvič v teh koncih, zato je deležen, če hoče ali ne predavanja. Po par minutah ugotovi, da je povsod že bil, ampak da Zajzere pa še nikoli ni od nikoder videl in tako smo z zemljepisom za zdaj opravili.

Spravimo se na potko, ki vodi do koče Grego in mene spominja na pot na Šmarno goro. Če se ne bi potka parkrat približala robu, bi človek še slutil ne, da pobočje spodjeda grda podrta grapa na desni strani. V tričetrt ure smo pri koči. Zagotovo ima koča najlepši pogled na Montaž.  Včasih ima tudi kofe, ampak danes je bila zaprta in brez obiska.  Družbo nam dela le mlajši fant s psom, ki je moker do kože in navdušeno teka po travniku pred kočo. Sledi prvi počitek na prijetno toplem soncu.

Hecno je tole vreme. V trenutku se čez vrhove Špikov začnejo vlačiti megle, v začetku take nežne, koprenaste, čez pet minut že čisto konkretno mastne.  Brane sicer protestira, ker mu ne uspe prižgati še petega čika, ampak vseeno gre za nama naprej, ko pade komanda.

Takoj za kočo se potka najprej vzpne (pa ne prehudobno), potem pa se čisto zravna in pripelje do ribnika, Il Laghetto mu rečejo domačini. Poleti sem jih tam srečala veliko, z odejami in košarami so prišli preživljat dan. Kako je ob taki mlaki poleti s komarji ne vem, a tudi če so se očitno Italijani ne dajo motiti. No, pa saj je lepo, takole v osrčju gozdov pod visokim gorami ležati in ne početi nič. Najbrž. Jaz še nisem. Okrog jezera se malo zamudimo, ker je Mateja našla jurčka in sva midva zelo zagnana, da bi ga midva tudi. Pa se je ednini nastavljal tam čisto ob poti. Jah, tako je, če si prvi, potem vse ta dobro pobereš.

Za jezercem se pot na razcepu usmeri v levo. Sledi prvi malo strmejši del, ki nas pripelje na majhno planino z ostanki stavb. Vejetno vojaški, prva svetovna vojna je tu pustila veliko ostankov. Kmalu zagledamo tudi naš vrh, počasi se mu po glavi podijo megle. Tudi drugje je precej zabasano,  hoje pa nič ne moti.

 Na višini kakšnih 1600m se že barvajo macesni. Jerebike so temno rdeče z zlatimi listi, na listavcih se še komaj drži pobarvano listje. Lepo je in megle le pripomorejo k temu. Do vrha sledita dve strmi »stopnici«, po kakšnih 50 višincev, sploh vzpon na vršno glavo je strm. Poteka po poseki med rušjem, sem in tja že precej zlizani.

Malo pred vrhom na desni je v bivak preurejena stara vojaška utrdba, takoj za ovinkom pa vrh s križem. Danes je to leteči cilj, na vrhu piha, megleno in mrzlo je. Sicer pa, Itaijani so ta vrh zavzeli že poleti 1915, z orožjem sicer, tako da od osvajanja tako ni nič.  In tja proti zahodu vse zapacano, grozeče sivo.

 Na vrhu nas dohiti Avstrijec (izvem pri bivaku iz vpisne knjige), mi pa se pod vrhom parkiramo v ostanke zgradbe, kje majčkeno manj piha. Mateja izvleče nekaj sladkega (polža iz pekarne), Brane vmes še pokadi dva do tri in že stopimo naprej. Nižje, v zavetju pobočij izgleda bolj prijazno.

Pot na to stran je prijaznejša kot tista, po kateri smo prišli gor. Najprej se spusti v krnico z imenom Carnizza, potem pa skoraj ravno preči pobočja pod Montažem do rdeče kante z imenom bivak Stuparich.  Slabo urico rabimo do tja. Vmes lomim vrat ob pogledih na ostenja Montaža, začetek Vie Amalie, kjer sva z Boštjanom enkrat že vandrala je tik nad nami. Prvi steber se še vidi, vse ostalo pa je v debeli megli. 

Mimo dveh razcepov gremo, na zadnjega bi se lahko tudi vrnili (in bi se, če bi jaz doma kaj brala). Zadnji je odcep za kočo Grego (krožna pot), s katerega se kasneje odcepi še pot v Zajzero. Piše pa ne, vsaj jaz nisem videla. Tablica je levo za bivak, desno pa za Jof, kam pa gre dol je pa stvar poznavanja narave in družbe…

Bivak si ogledamo (lepo urejen in čist je), v njem je 12 pogradov, pa vsega po malem za prvo silo. Pa slika od Malči, po kateri se očitno imenuje tista prelepa pot na Montaž, ki se začne ravno pri bivaku. Ob velikem balvanu, ki skriva velike tajne najinega  obiska te poti. Boštjan bo že vedel o čem je govora, časa je pa tudi toliko že minilo, da sledi tam okoli ni več. Na srečo. Verjetno pa je bila tam nekaj časa markacija za slepe, hahaha.

Izvlečem zemljevid, naš, uvidim, da sploh ni težav, ker je treba od bivaka še malo naprej po poti, ki pelje še na en bivak (Mazzeni) in zelo kmalu na levo dol. Ves čas sicer VEM, da sva midva prišla takrat na bivak po drugi strani, ampak ok, lahko se tudi motim, minilo je že precej časa. Oči na peclje in gremo od bivaka naprej.

 In če  bi ne bile na pecljih, bi ne opazile skromne steze na levo dol in ostankov, res zanikrnih, majhne bele tablice na tleh, kjer se komaj še da prebrati, da je nekaj govora o Saisseri.  Ajde gremo, nazaj gremo še vedno  lahko. Takoj ugotovimo, da je pot markirana, sicer s starimi markacijami ampak saj je vseeno. Da ni prav pogosto obiskana se tudi vidi, Brane je prepričan, da smo letos edini. No ja. Med najbolj uhojenimi ni, a je ves čas sledljiva, malo pomagajo možički, včasih je treba čez kako drevo, to je pa tudi vse. Na trenutke so še markacije čisto nove. Je pa strma. Precej. Pa spolzka. Tudi še kar. Po občasnem bobnenju za menoj enkrat zabobni  zelo odločno in Brane me gleda s tal, ne čisto zadovoljen. Polomljen pa tudi ne. Popihamo in se poberemo naprej.

Smo pa menda vsi zadovoljni, ko se pot neha in pridemo na velike obsežne prode doline Zajzere. Malo pred koncem nam pot polepša še slap, več slapičev  pravzaprav, ki v kaskadah tečejo po strmi steni nad katero smo nedolgo nazaj hodili tudi mi.  

Za spust bi bilo verjetno udobneje uporabiti pot, ki se odcepi od tiste za koče Grego, ali pa morda nadaljevati proti bivaku Mazzeni in se tam na prvem odcepu spustiti dol. A tudi tale ni bila tako hudo naporna, da bi bil potreben kakšen poseben jamr. Smo pa zato videli nekaj novega in to tudi šteje.

 

Tisti prodi se rahlo vlečejo, kar pa nič ne pomaga, do avta je treba. Spomnim se, kako so se mi vlekli pred dvema letoma, ko sem nanj prikrevsala z Viša. O ja, dolga je bila tista, najprej čez Golo Nord Est, pa potem do Corsija in nazaj med Koštrunovimi in Višem,čez Škrbino prednje špranje pa po tisti škrbini, ki se komaj skup drži in je strma ko hudič dol do Mazzenija. A vseeno, cele prode sem se vzhičena ozirala nazaj in lepo mi je bilo.

Kot danes, čeprav pokriti že z oblaki in meglo so ostenja pozdravljala in vabila nazaj.

Ja, pa še to. Tija mi je napisala SMS, da me je sanjala, kako rapam v reklami po TV (po moje je moralo biti impresivno). Se je izkazalo, da so bile sanje preroške. No, skoraj. Ko smo speljali s parkirišča je moje desno oko ujelo osamljen nahrbtnik, kako žalostno stoji ob cesti. S polnimi ust mi je uspelo nekaj rapanju podobnega (o, jo,jo,jo…..) , ko sem hotela doseči, da se avto  ustavi, tudi gibi roke so bili precej podobni. Moj (!) ruzak je bil, prav žalostno bi se mu skoraj zgodilo, da bi ostal sicer z lepimi pogledi a brez mene. No, saj bi tudi meni bilo hudo hudo žal. Pa se je za naju vse dobro končalo in spet čaka vdano doma na naslednjo lepo turo.

 

 

 

Tehnični podatki:

Višina: 1889
Vzpon: 2 in pol ure
Spust: 2 in pol ure
Višinska razlika: 996 m
Izhodišče in cilj: Zajzera, zadnje parkirišče
Opis najdete v knjigi Zahodni Julijci, Zemljevid pa je dober Tabacco,naš je pomanjkljiv