Monte Coglians, 2780m, 22.9.2013

Ob 6.22 (ne pol sedmih, bog ne daj) se brez opozorila prižgejo luči. Zunaj je še tema, čez 4 minute in pol so že prvi na hodniku.  Čez 6 minut pa zunaj, ker je hodnik poln... V jedilnico se do 7. ne da, zato ta prvi do takrat ugotavljajo, da zunaj sploh ni tako mraz, kot bi si človek misli. Meni v postelji tudi ne. Preden se ne sprazni soba, tako nima smisla delat dodatnega drena. Potem je pa tudi še čisto ok. Polpenzionisti imajo še zajtrk, zato se nič ne mudi.  Midva pojeva pršutov sendvič, spijeva kavo, ki jo pritovori ta hitra Mateja in še je 8,45 minute je  časa do odhoda. Štiri minute do pol osmih stopi v akcijo Miro, da bi kdo ne zamudil in njegovi zavzetosti se je zahvaliti, da pol minute do pol nihče ne manjka, polno opremljeni, z navdušenjem nad novim dnevom v očeh in visoko dvignjeno gorniško glavo. (hmmm). Ja no, red je pač red.

  Po že od včeraj znani potki krenemo proti našemu današnjemu vrhu. Na robu jezera se z njim pozdravimo. Kakšna kičasta slika: gore v zarji se gledajo v jezero, nad njim kočica ... Nič, če čemo kam prit, je treba it. V eni uri se dvignemo do melišča, v besedi in sliki osvojenega že včeraj. Na najožjem delu (itak) spravimo palice in nase navlečemo pol ruzaka potrebne opreme.

Sledi obrazložitev poteka poti (da nas malo rata strah), potem pa začnemo zares. Gre za različico poti  po severni steni Hohe Warteja, ki je bila nadelana med 1. svetovno vojno. Ime ima Prunner – Koban Weg, ona druga, novejša, menda šele iz leta 2000 pa pot 26. (bataljona).  Obe poti se nad zgornjim meliščem stakneta in naprej vodi ena.

Videno je bilo dugačno od pričakovanega, kar le potrjuje, da besede nimajo prave moči. Najprej smo prečili v levo. Varoval tu praktično nekaj časa ni, sem in tja se pojavi kak meter ali dva jeklenice (zares nujne) sicer pa gre za poplezavnaje, precej izpostavljeno, včasih stopov  ali oprimkov ni čisto v izobilju, pa kakšen šoder malo ponagaja. Težko je najti primerjavo v naših gorah. Dominu se je zdelo malo zahtevneše od Mrzle gore, meni je bilo podobno recimo začetnemu vzponu na Rjavino, le mnogo, mnogo daljše, z manj stopi, pa morda bolj kompaktno skalo.

Malo pod meliščem se je začel na poti pojavljati še sneg. Točno natančno le na na poti, na srečo pa ne pomrznjen. Sitno rata, ker postne moker še podplat, kar zahteva večjo pazljivost. Tik pred zgornjim meliščem se to začne poznati tudi na poti, ta je vedno bolj šodrasta. O, pa nam je šlo kar lepo. Celo zelo lepo.

 Ker Domin po ravnem prečenju melišča obljublja jeklenico do vrha, je vsak meter lažji. Na začetku »ravnega« prečenja malo podihamo in ko se naslednjič obrnem in iščem družbo v višini oči (vodoravno), jih ni nikjer. Tisto ravno prečenje se najprej začne s 50  metrov višincev, potem pa gre res malo bolj povprek. Še dobro, ker je snega skoraj za gazit.

Varno prispemo do jeklenic in ko se že zdi, da smo bolj na ziher, jih spet zmanjka. No, pa se potem kmalu spet pojavijo in res trajajo. Nekajkrat se je sicer treba malo bolj potegnit ali bolj natančno pogledati, kaj pride v pošev (movža, špaga ali ritno gvozdenje), ampak kar gre. En sam res siten detajl je še vmes, ki je siten zaradi snega in dveh metrov manjkajoče zajle, a tudi tam smo hitro čez. Kakšne pol ure pred vrhom stopimo na greben, pogled navzdol je res veličasten. Miro pravi, da se tam še drek v dim spremni na poti navzdol. Nismo preverjali.

 

 Na severni steni pihlja, na južni je prav toplo. Ko po slabih 4 urah stopimo na vrh in pocinglajmo za.. (karkoli že), smo zadovoljni. Vsaj jaz. Pa vidim, da kdo drug tudi še. Še Mateji se je malo pred vrhom spet razvezal jezik in komadira Jankota, kam naj stopi.  

Domin nam, vidno zadovoljen čestita, lepa navada je to. Mi pa se oziramo naokrog, dan je skoraj jasen in umit, tistih nekaj megel, ki se preganja naokrog je bolj za okras kot v napoto. Tudi očaka se vidi tam daleč, pa vrsto vrhov, katerih imen ne poznam, kakšnega že izluščim sem in tja. Meni slabo poznani lepotci, svet, ki ga je težko opisat. Zato ga tudi ne bom. Treba je tja gor, sesti in le piti vse naokrog. Mene, priznam, takrat bučna okolica moti. A zmetat dol vseh takrat res ne gre, a ne? Torej vzamem, kolikor morem, malo porinem na poličke spomina, pa potem poberem ven, ko je čas.

Posedimo slabo urico. Zdaj se bomo vračali z druge gore. No, ime ima na južni strani drugo. Monte Coglians bo, prvak Karnijcev, dol pa jo mahnemo po južni poti. Mi mislimo, da ima Špik zoprno melišče? Sestavite Špikovo mel v pet štukov, pa imate melišče Cogliansa. Menda se je za ustrelit, če v vročini gor tam lezeš. Še dobro, da si je Domin premisli, ker bi sicer tudi mi tu lezli. Hvala, Domin za pametno(in priznam, korajžno) odločitev. 

 Varovanje tu ni več potrebno, čelada še. Po kakšni dobri urici tlaka mine, spust pa tudi. Glej ga zlomka, nazaj v breg rine. Pod čelado postane spet vroče, nujno nujen je odmor, sicer se zna pamet sesiriti. Klanec se hitro umiri, prečimo nekakšne zelene grebenčke, še čisto malo dviga, pod vrhcem, ki mu ne vem imena (moda je Pic Chiadin), potem pa spust po velikem, strmem travniku do koče Marinelli. Tu utrip pove, da civilizacija ni daleč.

 Terasa in notranjost je polna,  mize so obložene s hrano in pijačo in ja, tudi nam osvežitev prija. Čukci pazijo Kočo, kdove zakaj. Nekaj čukov poseda pa naokoli, to pa je tudi res. Ne zadržimo se zelo veliko, čaka nas še ura in pol do avtobusa. Nejc nas zapusti že malo prej, da pripravi kočijo in kočijaža za pot domov. Spust je zelen, po travnikih, ki jih najprej začnejo krasiti macesni, borovnice, brusnice in krave, mimo Planine Morareet, kje prodajajo sir, pa se je mi v velikem loku izognemo, pa na cesto in potem po lepih bližnjicah ob potoku direktno v avtobus. Mimogrede pozdravimo še zavetnika planincev Sv. Bernarda, ki nas pozdravlja s freske ob cesti. Ni torej naključje, da je tudi tudi pasma najboljšega gorskega pasjega prijatelja, ki nosi sodček z rumom, bernardinec...

Tokrat po preoblačenju za en pir posedimo pri koči Tolazzi.  Izkaže se, da pir teče hitreje kot kava. Mateja zadnje pol šalice vlije vase, ker se tako mudi. In že se spet gugamo v avtobusu po isti poti, po kateri smo prišli. Polni vtisov, samih lepih. Nejc nas z obveznim postankom pri Aljažu pripelje domov varno in udobno.

Tura, ki bo ostala zabeležena v spominu, tura kjer bo ostala želja po vrnitvi. Želje so zato, da se izpolnijo, mar ne?