Rauchkofel (2460m), 21.9.2013

V skrivnost je bil obdan tale »izlet« s PD. Vedelo se je kdaj, vedelo se je, da je treba bit ob 6.00 v soboto na avtobusu in da doma pred nedeljo zvečer ne bomo. Vedelo se je tudi, da je glavni cilj Monte Coglians (kar je že pol resnica) in da je treba imet zeeeelo poln nahrbtnik težkih stvari, kot so samovarovalni komplet, čelada, spalna ali podobna vreča in planinska izkaznica. Drugo pa se ni čisto dobro vedelo.

Zato je bilo prvih 15 minut na avtobusu posvečeno medsebojnemu izmenjevanju neresnic, dokler ni besede povzel Domin in vzorno odrecitiral naš itinerar (besedo poznam iz križank, pomeni pa načrt poti).  V spodbudo nam je pojasnil, da nas bo Nejc najprej lepo vozil 200 kilometrov in da vmes ne bo nobenega postanka, razen, če kdo hoče tankat na Hrušici (no, ta del smo mu že prilagodili).

 

Iz avtobusa bomo morali vsi (tudi Nejc) malo nad Collino, na parkirišču pred kočo Tolazzi, kjer se začne »ta peš« del. Menda bomo čisto prehitro do koče, do katere je itak samo 600m, čeprav bomo nekje vmes prečili mejo in iz Italije prišli v Avstrijo. Od tam naprej imena ne bodo več blago zveneča italijanska ampak raskava nemška. Tako bomo od ene rifugio prišli v naslednjo hütte, namesto Monte in Cime bodo pa tam stali Kopfi, Kofli, Warteji in tako... Tudi prav.

Ker se bomo dobesedno zaleteli v našo hütte, se bomo tam razkomotili, odložili ta težko in nepotrebno kramo (med to posamezni udeleženci ne sodijo!) in da nam ne bo dolgčas, opravili še turico, dve ali več, če nam bo (predpostavka je, da nam bo).

Prvi dodatni cilj naj bi bil 2460m visoki Rauchkofel, ki je itak samo 2 uri od koče in zahteva zgolj dodatnih 500 višincev. Ker bo to najbrž že do poldneva opravljeno (najbrž), pa bi šli pogledat še pot, po kateri bi po prvotni varianti morali na prvaka Karnijcev.  Domin si je premislil, ker smo bili na Višu tako dobri in se odločil, da gremo po severni steni. No, ne bi šli ravno čisto na vrh Cogliansa, to bi bilo za en dan pa vseeno majčkeno preveč, pa še užitke vrha naslednji dan bi si pokvarili.

Drugi dan pa naj bi s petelini že stali v vrsti pred zaklenjeno jedilnico Wolayersee hütte (huta od tu naprej v primernih sklonih), ki jo odpirajo ob sedmih, minuto do pol osmih pa se od nas pričakuje, da stojimo v vrsti pri jezeru za pregled opreme, zunanjega videza in nohtov ter odhod na vrhunec ture. In tako je skoraj tudi bilo. No, odpadel je le dodatni poskus osvojitve vrha, ker se popoldan nikomur ni posebej šlo pogledat, kje ne bomo šli.

Potolaženi po detajlni obrazložitvi naše usode v naslednjih dveh dneh smo najprej ugotovili, da je pavz med potjo do parkirišča občutno premalo. Zato je Andreja kot kvalificirana medicinska pomočnica že kmalu najavila, da človeški (predvsem pa ženski) mehurji ne zdržijo triurnega potresavanja po cesti  in da človeški organizem ob osmih zjutraj ali malo čez nujno potrebuje kofe. In je bil postanek tudi v lepi vasici Ville Santine, kjer so imeli vse potrebno za naše potrebe, kavo pa sploh dobro. 

 

 Ker kava ni pir, se je pri odhodu mudilo bistveno bolj, kot bi se sicer in že smo brzeli skozi Forni Avolti, potem pa po ozki gorski cesti do Collinete in Colline, urejenih vasic, zlasti zadnja čepi kot gnezdo med vršaci. Vsaka hiška ima svojo fresko, zdi pa se, kot da jih je pol zaprtih ali jih čaka na prodajo. Naš avtobus, čeprav je majhen, zasede celo cesto, na srečo ni veliko srečevanja, Nejc pa itak, obvlada.

Evo nas. Na parkirišču. Kdor prakticira take izlete ve, da je to najbolj zoprn del ture. Treba je ven iz avtobusa, treba je nase navlečt čevlje, najti najprej ustrezno skrit kotiček, da odložiš, kar se je med potjo spet nabralo. Iz toplega v mrzlo, iz sedečega  v stoječe. Ampak, tule smo bili hitro budni. Kakšne gore! Kakšni razgledi... ahhhhh. Takoj smo nared, Domin stopi na gas in v breg. Usmerimo se mimo (mimo!!!) koče Tolazzi, najprej po cesti, potem pa oznake kmalu usmerijo  na gozdno pot, ki cestne okljuke pridno seka (zato tudi ni položna).

Ko pridemo iz gozda se vedno bolj odpira,  res je lepo. In povrh vsega je še vreme tako, da se vse vidi. Domin se prelevi v potrpežljivega ponavljalca. Menda ima kar srečo, da nas je z Nejcem vred samo 13. Ker mora ravno tolikokrat ponoviti prav vse, kakšno stvar še večkrat, saj se zgodi, da je prvi medtem že pozabil, da je že zvedel.  Do prelaza vsaj 4 x slišim, kje bi šli, če si ne bi premislil, kam pa zdaj gremo in kdaj kam gremo. Pa ne po njegovi krivdi, ponavljam. Pa niti z brkom ne migne (morda zato, ker jih nima?).  Levo od nas se markantno dviga ostenje Monte Volaie, desno predvrh Cogliansa, z gladko odsekano steno, podobno tisti na Velik Babi. Vmes je sedlo Volaia, kjer Passo neha biti Passo in postane Satel.  Kaj hitro zagledamo nekaj, kar mislimo da je že italijanska koča Lambertenghi- Romanin, pa ni. Menda so ostanki bolnišnice, tudi med skalami je vidno, da so se tukaj nekoč igrali s kamenčki in postavljali obzidja in utrdbe. Nekaj takega nas čaka tudi nad sedlom. Ni namenjeno dekoraciji, ostanki vojnih časov so.

Čeprav nas ostanki malo zavedejo je prava koča le streljaj naprej in tudi tukaj gremo, morete misli, mimo! Vseeno se malo že poznamo, zato vem, da mora, mora biti prekleto dober razlog. In tudi je. Samo da stopiš na sedlo, se odpre lep, res prelep pogled na, tokrat pa že Wolayer see, jezero, malce podobno naši ledvički, na njegovem bregu pa stoji lepa, ravnokar prenovljena Wolayer see hütte. Od vraga lep razgled. Na majhnem kuclju nad  kočo štrli ven na prvi pogled nekakšen dimnik, a je v resnici spomenik vojnim žrtvam. Prelepa kulisa in naša hute za danes. Tu bomo preživeli torej skopo odmerjeni prosti čas, če ga kaj bo.

Pot od sedla do Koče ni dalša od 5 minut, pa smo jo zmogli verjetno ravno v pol ure. Razgledi, okolica, jezero, gore: da stojiš in zijaš. Redko mi v gorah kaj ni všeč. Ampak takole všeč mi je pa tudi redko. Vmes je Domin že opravil formalnosti v koči, dobili smo skupno sobo in potem je sledilo naslednje pol ure, ko smo težko držali spodnjo čeljust tam, kjer bi morala biti. Take koče še nisem videla. Res da je nova, ok. Ampak, da je pa vse tako čisto, urejeno, svetlo... kaj takega pa še ne. Menda v koči še nisem slikala sekreta, ta si je pa to zaslužil. Miro je kaj kmalu ugotovil, da bo spal na wc-ju. Ker tako lepo diši notri.. Pa kopalnica, pa umivalnica, pa topla voda, pa tuši, pa sušilnica za gojzarje. Skratka, naslednje pol ure pa potem še vsake toliko časa, je debata tekla le o koči. Z veliko mero fovšije, ker pri nas še marsikateri motel ali restavracija ob cesti ni tako urejena.

Razložimo se, jaz celo preveč. Brane hoče nosit svoj ruzak in vse kar rabim jaz, zato mu ugodim. Da pa le ne bi nosil preveč, njegove stvari zložim ven. Pri tem sem bila zelo dosledna. Na vrhu se je namreč izkazalo, da sem mu ven dala vse, tudi njegov anorak in hrano. Nise nalašč, prisežem. Ja bilo pa res lažje za nosit potem, hrana ni bila nujno potrebna (smo jedli bombone od Mateje), za silo je bila pa tudi moja jopa dovolj, ker za kratke rokave cel čas res ni bilo.

 

Malo pred eno smo se spet zbrali na kupu in se ob jezeru odpravili proti Valentintörl, Valentinovim vratcem po naše. Ja, do jutri popoldan zdaj zginejo vsa itailjanska imena, koča je Avstrijska, vrhovi in imena tudi. Do tu bomo po isti poti rinili tudi jutri zjutraj. Na levi je veliko zelenih rožičkov, najvišji je Rauchkofel, na desno se vedno bolj odpira severna stena Hohe Warte, Visoke Preže, jutrišnji cilj. Pot zložno vodi po dolinici med njima in na vratcih smo v pol ure. Domin potem pokaže dobro vidne vstope v obe varovani zahtevni poti po severni steni, naša bo šla po melišču pa levo v steno, pot 26. bataljona, ki naj bi bila težja pa direktno gor. Pokaže jih tako, 13x  (razlog sem že povedala), pa še 2x za lastno veselje.

 Na vratcih se pot obrne v levo, sledi en kratek lahko prehoden žleb (z vrha katerega si še enkrat 13x ogledamo vstope in steno) in znajdemo se na Velem polju v malem, recimo. Zelenica, s potočkom, rožicami (kar jih še je) in luknjami svizcev, ki so trenutno na malici, ker ni nikogar doma. Nad to zelenico se pot v ključih dvigne pod vršni del Rauchkofla, sledi nekaj čisto malo izpostavljenega prečenja in že smo na vrhu. Ker je to v prevodu vrh iz katerega se kadi, je to takoj Branetov najljubši vrh in hitro prikuri cigaret, da se imenu ne bi izneverili.

Kar nekaj časa si vzamemo za posedanje. Toplo je, sonce sije, razgledi so navdušujoči, nič (skoraj) nam ne manjka. Do vrha smo porabili kakšni dve urici, morda kako minutko več, saj je vseeno. Vidi se toliko, da noben zemljevid, ki ga imamo s seboj ne pokaže vsega, zato lahko mirno lažemo en drugemu kaj se vidi. Pol Karnijcev gotovo, tja do Konjskega špika, pa pol Dolomitov, pa pol tistih hribov, ki so že fajn beli in so v Avstriji, menda je tudi Grossglockner vmes.

No, človek se vsega enkrat naveliča. Mi se razgledov sicer nismo, a plani so še obsežni (med ostalim najprej pivo) zato gremo nazaj. Delček do »Velega polja« se vrnemo nazaj, potem pa po drugi strani gore do koče, po še malo bolj udobni poti, kot smo prišli gor. Ko se večina spravi za rob, nas nekaj posede po travi in tiho čakamo. Je treba videt, kakšne mrcine začnejo lest iz lukenj. Tole pa niso več svizčki,  skoraj medvedi so že. Vidi se jim, da so obilno jedli celo poletje (in še vedno). Še hitri niso več, brente brentaste. Fletni so pa še vedno. Nekaj fotk, potem pa zapustimo njihov svet in jih pustimo v miru.

Ko smo spet pri koči je vsem jasno, kaj bomo še počeli. Nič. Najprej bomo jedli. Potem bomo podirali kupčke in šli spat. Nekateri se odločijo za polpenzion in so do sedmih lačni, nekateri jemo prej. Mateja in midva se počimo na teraso in si izberemo z menija meso. Domači hišni zrezek s krompirjem za babe, Brane je ziheraš z dunajcem in krompirjem.  Ne zgrešimo. Za solidno ceno 13€ so porcije čisto ok, najemo se in dobro je. No, mimogrede, tudi pivo ni drago kot smrtni greh, 3,5€ stane. Sistem jim laufa, hitri so. Ko človek takole kuka po mizah, vidi še kak šmorn strašno lep, ali pa tiste njihove nudelce, veliko ljudi je skratka jedlo in od nikogar hrana ni zgledala slabo. Spet se posvetimo modrovanju okrog tega, kako se tu vse da, pri nas pa nič. A tako pač je.

Zunaj je toplo, dokler sije sonce. Čim malo ugasne je mraz. Ko na teraso pade senca, se preselimo na notranjo teraso. Pokrito, toplo, nad jezerom.... Da je slika kot v okvirju se lahko pol ure zabavamo še z opazovanjem abzajla dveh alpinistov s stene na drugi strani jezera. Lepo je komentirat takole od mize, na ravnem in na toplem.

Čeprav človek misli, da dve urici brez tv, košarke, interneta in facebooka ne mineta nikoli, mineta hitro. Malo opravljamo, malo se menimo, ta čas povečerjajo še polpenzionisti (mišljeno je na hrano ne na pol penzije) in počasi začenjajo naše očke biti rdeče. Malo od zraka, malo od sonca, malo pa se v kosti plazi utrujenost. Nejc je v postelji menda že od šestih v upanju, da se bo naspal, dokler mi ne priropotamo  gor. Povem vam iz prve roke, da se je gotovo naspal. Ker je to, precej indiskretno, delal celo noč. In ne potiho. A to je čar skupnih ležišč.

 Moja soseda je bila tokrat absolutni poraženec, sploh ni prišla do izraza, ob posameznih poskusih pa sem ji spod lica zmaknila njeno roko in je bil takoj mir.  Če se vrnem samo malo nazaj. Spat smo šli čisto potiho. Potem pa smo nagnali galamo. Dve postelje sta vmes (očitno sicer z dovoljenjem, samo razumeli nismo) zasedla dva Italijana. Meni nič, tebi nič, sta zasedla postlano Koširjevo gnezdo in se sploh nista hotela zbudit, ko je okrog njiju kot huda ura krožila gospa Koširjeva, medtem ko je šel Koširjev stoično po novo posteljnino. Je pa nekaj dobrega udi v tem. Menda že dolgo nista spala tako blizu en drugega, kot je bilo to na eni postelji treba zdaj. Pa še pogradi so bili res udobni. Še meni je dvakrat ponoči čisto lepo uspelo zlesti z njih. Treba je bilo v tisti dišeči prostor. Dva litra malinovca pred spanjem imata čisto isti efekt kot dva litra piva. Kar je treba je treba.