Triglav čez Plemenice (2864m), 4.4. 2013

Triglav čez Plemenice (2864m), 4.9.2013

Poznam posameznike, ki menijo, da Triglav sploh ni lepa gora. In da nanj, itak, ne bodo več šli, ker so že bili in je bilo vse kar so videli, le gužva in turizem. In da so morali poslušati pijančevanje na Kredarici, pa dretje na vrhu in o groza, hoditi v koloni, se umikati in čakati. Nekaj resnice v tem sicer je. A le, če se na Triglav spravimo takrat kot vsi ostali, po isti poti kot vsi ostali ali bog ne daj brez kondicije.

 

Takrat kot vsi ostali pomeni v ozko odmerjenem času nekje v avgustu, ko se nanj, povsem legitimno seveda, vijejo različno tematsko obarvane množice:  vrh pod vrhom, vrh za vrhom, sto na njem, petdeset vodoravno,  družba s harmoniko, motorjem, žogo, harmonikaši, Čehi  na tekmovanju v šlapah in podobno. Na vršnem delu se v takih časih drenu težko izogneš, če dlje časa ne pada dež, je pot bogato obložena še s čem drugim... Ker je pot počiščena že skoraj še prahu, je tisti neprijetni kupček še pokriti težko, razen z robčkom, kar pa ne pomaga kaj dosti.

Vse tiste, ki tako mislijo imam na sumu, da so sodelovali v eni od takih prireditev, ali da so sledili večini, kot je pač najlažje. A tudi sredi sezone se na Triglav da drugače,  po kakšni manj obljudeni poti kot je iz Rudnega polja , ki pa je morda malce daljša ali bolj zahtevna. Ne bom vam zdaj predlagala ravno alpinističnega vzpona čez Steno (čeprav jo ponujam kot opcijo) a tudi čez Plemenice bo pot precej bolj samotna in tiha, kot po kakšni od triglavskih avtocest.

Letos je poletje minilo, kot bi ga brcnil v rit. Najprej sneg, ki se ni spravil s poti (in ga jaz na Triglavu ne obožujem, še), potem tisti dež, pa poletne nevihte... Saj nisva sedela doma, a kar naenkrat se zavem, da letos na Očaku pa še nisem bila.

 
Manjko gora skozi pretekli vikend je nemudoma imel posledico: na Triglav je treba. Takoj! Taki odločitvi mora slediti tudi vremenska, ki samo potrdi, da mislim prav. En dva tri je vse urejeno: kočo rezervira Mateja(prispevek k odpravi), Brane vpraša, če bo zmogel (itak, dragi, pa dvodnevna je, v četrtek bo tako rekoč počitek...)  in že se vozimo v Vrata, kjer nas bo počakal pridni konjiček. Za 3,5€ bo tudi on dva dni na svežem planinskem zraku z drugimi konjiči izmenjaval planinske izkušnje.

Ruzak je težek ko strela. Zanimivo je, da je vedno enako težek, če ne težji tudi na povratku. Pa ni notri tistega, kar je vmes potrošilo telo. In tudi prostora v njem je manj. Tule fizika deluje čisto po svojih zakonih. 

 
  

 
Pa ko bi se človek pri tlaki do Luknje vsaj zamotil lahko, npr. z razgledovanjem. Napoved je bila že lepa, a napovedi za pot od Vrat do Luknje ni nikoli, in mi smo dve uri hodili po turški savni. Oblak ali megla, karkoli mokrega je že bilo, pa nič kaj pretirano mraz.  Za nami je ostajala mokra sled, mešanica soli in vode.  Par metrov pred Luknjo pa tisti fantastični prizori, ko imaš nos na soncu, rit pa v megli. Pa seveda veter, ki vleče iz Zadnjice (dolina, da ne bo pomote) navzgor, tako da v trenutku postane hladno. Iz ruzakov roma oprema za vlačenje po jeklenicah in proti udarcem v glavo, pa dolgi rokavi, menja se ruta na čelcu, ki je taka, kot da se nikoli več ne bo posušila, nataknemo rokavičke in v vrsto...

Neverjetno ponavljajoč vzorec je to. Med potjo te prehitijo trije ali štirje in ti prehitiš ravno toliko oseb. Ko je treba začeti zares, pa vsi stojimo en za drugim. In vseh 8 srečuješ cel dan. Ali ti prehitevaš njih, ali oni tebe, ampak vedno si komu ali imaš koga za ritjo. Dve uri prej in dve uri kasneje ni nikogar več.  Saj v resnici  ni bilo tako hudo.  Na koncu smo si že skoraj menjali naslove, pa dajali za rundo, na vrhu pa smo bili v razmiku pol ure vsi.

Meni je pot čez Plemenice lepa. Nič se mi ne vleče, čeprav je do vrha iz Vrat markirana kar 7 ur. Če se po vrhovih in med njimi podijo meglice, je ves čas kaj novega. Steno se čuti,  ne le vidi, izpostavljenost je nekajkrat izjemna. Če premikaš noge in greš, se ni bati, da ne bi prišel. In če si vzameš malo več časa za opazovanje, ali kaj pogledaš dvakrat, trikrat, tudi ne škodi.

 Kar prehitro je mimo zavarovani del, ta petič (petnajstič?) sedemo in se odpočijemo, ter na Zahodni Triglavski planoti spet razvlečemo palice. Letos je sneg tu ostal, ne veliko, nekaj pa ga je še. Trije Poljaki, ki so enkrat spredaj enkrat zadaj, si tu osvežijo zaloge vode, mi pa na pol v transu (eni) nadaljujemo do vstopa  v vršno glavo Triglava, ki najprej pripelje do Triglavske škrbine.

 Zdaj je vzpenjanje spet bolj zanimivo. Moja sopotnika vzameta ta del že kot pripravo na Nanga Parbat. Do potankosti sta osvojila zmerno vzpenjanje, ki zaradi velikega pomanjkanja kisika ne more preseči deset krakov v paketu. Tehnika se izkaže za uspešno, saj ravno zahvaljujoč njej dosežemo vrh še za časa dneva. No, še kar precej dneva je bilo, pa pustimo malenkosti.

Pet minut moram bit tiho. Da se sapa poleže, da mišice ugotovijo, da jim ni treba več lazit in da možgani dobijo signal, da smo na vrhu. Potem družba okrog mene postane spet primerna za razgovor in manj sovražno razpoložena. Še pet minut in ob bureku debatiramo o smiselnosti vlačenja še enega stolpa na vrh Triglava, kar se je očitno že zgodilo.

Kamere tečejo, nekdo bolj zase razlaga zgodovino Aljaževega stolpa in še kaj, kar se ne sliši dobro. Le krik »Akcija!« je razpoznavno slišen in takrat je promet okoli kamere zaustavljen. Branetu predlagam, da vsake toliko časa vpade v kader z burekom, pa ni za noben štos. Se mi pa vseeno zdi, da je bil spikerju ves čas kulisa pri snemanju. Bodoča zvezda je rojena. Burek v roki gor ali dol. Bo zdaj Brane Kita, zvani Burek, samo da stvar pride na ekrane.

Po daljšem postanku se spravimo proti Kredarici, glavna utrujenost je minila in najpomembnejše, točka pivo-kava-mehurčki se neustavljivo bliža. Drena prav pretirano pri povratku ni. Sama sebi se nasmiham. Opremljena ko robocop s samovarovanjem in čelado (lažje nosit na sebi ko v ruzaku, brez mi pa ne pustijo...) hodim za čredico petih žena in enega petelina.  Vsi brez vsega, slednji na štriku pelje svojo ovčico. Za moralno podporo je bil dober. Vsaj trem pa bi moje samovarovanje prišlo zeloooo prav, vsaj na smrt strah bi jih ne bilo. A, vsak ve zase, dol smo prišli vsi, celi zdravi veseli in žejni. Zelo žejni.

Na Kredarici nič novega. Sekret še vedno smrdi, vode zunaj ni, kar je očitno problem vseh naših koč, teče pa pivo. Kar enim tudi čisto paše. Huje bi bilo najbrž obratno. Mi se na Kredarici ne mudimo predolgo, še kakšna urica nas čaka do soban za spanje na Staniču. Nekaj prav lepih fotk nastane na poti čez (ali pod) Ržjo, saj se meglice še kar igrajo, še glorija se hoče delat. Pol sedmih je, ko priplužimo do Staničeve koče in devet, ko smo v posteljah, za koče grofovsko sami v sobi. Placa za prodajat!

Vmes si privoščimo bogato večerjo. Nov trio je na Staničevi koči. Okretna oskrbnica srednjih let in njena sestra, pa še ena gospa, pridno in prijazno delajo, Ta glavna se sploh ne ustavi. Ne z nogami in ne z jezikom. Z vsakim klepeta, če ta le hoče. In tako izveš sto stvari: da jo je v začetku bilo kar strah kasirat, ker imajo tako drago (pir 3,9, radenska 2,5, hrana od 7,5 na gor, v €), ampak so pa zdaj porcije velike, kar potrjujem s sliko. Tudi ponudba je širša (gobova juha, makaron flajš, štrudl). Okusno, dobro veliko. Drago.

 

No, pa izvemo vse o gostih, pa da 22. zapirajo, pa da se jajce v trdo kuha 40 minut in čebula tensta 8 ur, da stane poleno 3 €, če ga pripelje helikopter, cela tura pa 700€, da vode v koči ni, zato je wc samo zunaj, da rade zjutraj malo poležijo in se kuhinja odpira ob 7, da pretiravajo, da je do Cmira 2 ure, ker je manj in da so gori lepe planike in kozorogi z mladiči, pa še kaj je nadrobila. Kar tako mimogrede.

Imajo tudi dober čaj, Brane pa nov žulj zaradi njega. Naročila sem ga in Brane me prijazno vpraša, kakšnega bom. Gospa pa mu pravi: O, vi pa niste veliko v hribih, ko take sprašujete. V očeh mojega dragega sem videla dvigajočo paro, z levo nogo je že kopal pod mizo, lasje na glavi pa so se prav občutno dvignili pokonci. Do incidenta potem po srečnih okoliščinah le ni prišlo, da pa veliko hodi v gore, je pa povedal. A da pije pir, ne čaja. Kar je vse seveda čisto res.

Spali smo lepo in dolgo, z izjemo kratkih vložkov lovljenja sape, duše ali nečesa podobnega s sosednjega pograda, celo mirno. Zvečer ni bilo še nič ogledanega za naslednji dan. Skupna je
bila le ugotovitev, da samo dol pa res ne moremo.

 
 

 Če smo že tako visoko in na tak lep dan, bi bil to skoraj kriminal.  Je bilo pa skoraj na dlani. Na Rjavino (Mateja ji pravi khm od lani): ne. Na Vrbanove: ne, avto je drugje. Na Begunjski vrh? Hmmm, samo? Ostane še Cmir. In bolj ko se je zjutraj svetlilo, bolj je bilo meni jasno, kam gremo. Itak moramo proti tja, če se hočemo potem za Cmirom spustit v Vrata.  Cmir naj bo.

No, to bo pa potem že druga zgodba.