Koča v Grohotu (1460m), 1.9.2013

Koča v Gohotu, (1460 m), 1.9.2013

Kadar boš v naslovu med poletjem v tem blogu opazil takšen cilj, potem je šlo nekaj navzkriž. Ali je višja sila pripeljala vmes kaj izrednega ali pa je noga v mavcu (bog ne daj).

Včeraj je izbruhnil skoraj družinski prepir, ker sva z Boštjanom študirala vse vrste vremenskih kart in se nikakor nisva strinjala v katero smer jo mahnit. Meni se je zdelo, da Julijci sploh ne, njemu pa da ravno tja.  Skušam priklicat dežurne vremenarje, pa niti telefonska številka proti plačilu ne pomaga. Zvoni v prazno. Že vedo zakaj. Potem le pade odločitev, Lanež. A? No, kdo ve, kje je Lanež. Ne doseže 2000, nekje ob kraju stoji in redko se kdo spravi nanj, sploh iz Ljubljane ne. Pa vendar skriva pot, ki jo noben od nas do danes ni prehodil (in je tako tudi danes ostalo). Gre za staro, opuščeno Hojnikovo pot na Lanež. 

A ja, kje je ta vrh? Poleg Raduhe stoji, levo ali desno, odvisno s katere koče ga gledate. Ker smo šli mi danes preko Grohota, je stal na levi. Plan je bil ravno za tako vrsto vemena, ko ne veš točno kaj bo. Mogoče je na Lanež, pa preko Durc (sedlo) na Raduho po navadni ali plezalni poti, ali pa kar nazaj v dolino. Da se tudi le do Koče na Grohotu, kar se je danes tudi zgodilo. Pravzaprav bi se lahko glede na vreme obrnili kar v Lučah, saj je že tam padal dež, ki nas je pridno spremljal ves čas.

Mislim, da nihče od družbe jutri ne bo razlagal, da je vstal že ob štirih… Ampak, po napovedi naj bi do enajstih vreme vsaj gor držalo, zato je treba zgodaj začeti. Do šestih se skoraj še nič ne vidi, ko pa se je začelo jasniti je bilo že več ali manj jasno, da jasno ni. Malo pred Lučami je že škropilo (le kje vraga je bil ta dež, ko je pred kratkim gorel Rogatec???), zato gremo na prvo kafe. Da bo nehalo padat. Gazdarica nam pove, da je šele začelo.

Odločimo se, da se zapeljemo do Bukovnika, najvišje ležeče izletniške kmetije, ki je hkrati tudi izhodišče. Do tja je še vsaj debele pol ure, gotovo bo tole nehalo.

Ja, pa ni… A ko smo že tam, gremo do Koče. Tiste pol ure nas ne bo konec, lije pa tudi ne. Od par kapelj ne bo nihče zbolel. Naj tu omenim, da pretirana lojalnost eni firmi škodi.V prtljažniku je 8 čevljev iste znamke. Še »dišijo« podobno in barve so iste. Le eno srečo imamo, da so različnih velikosti. Po začetnih menjavah čevljev in ko Boštjan ugotovi, da gre brez palic , ker njegove nočejo zraven, se spravimo v breg. Opisovat ni kaj. Pol ure prijazne stezice po gozdu in preden opraviš vse, kar je na začetku treba (slačenje, počepovanje zaradi višji poteb, oblačenje ruzakov…), smo že pred Kočo v Grohotu.

Da zdaj ne bo prepirov. Sem si šla ogledat, zakaj se meni vedno piše Grohot, na portalu hribi.net pa piše Grohat. Menda gre za eno od tistih znanih slovenskih težav, ko se prikradejo napačna poimenovanja na zemljevide in atlase in tam ostanejo. Po zatrjevanju in priprošnjah  domačina in planinca, naslovljenih na PZS je pravilno ime, ki ga uporabljajo Solčavci Planina v Grohotu, torej stoji tudi Koča v Grohotu. Pa naj bo tako. Meni se sliši čisto dobro.

 

 

Pred Kočo stoji le dolgin, ki vleče cigareto in naš razgovor na ušesa. Težke odločitve o pijači padajo, preden se spravimo na suho. Dolgin poseže v pogovor, skoraj se zdi, da nas malo nadira. No, izkaže se, da je oskrbnik koče, čisto prijazen in čvekljiv. Ob odhodu se najprej opraviči, ker da je radoveden, a ga zanima, če gremo naprej. Pove, da nas imajo radi ob takem vremenu malo »na broju«, da koga ne bi potem predolgo iskali. Pove nam tudi, da je dež bil za danes napovedan (a, ja?) in da bo tako cel dan. To nam samo podčrta odločitev, da je hribov za danes dovolj in da gremo nazaj.

  Navlečemo si pelerine, saj se je dež vmes okrepil in jo po cesti lepo odhlačamo nazaj do Bukovnika. Pravzaprav ni slabe volje nihče. Vreme je pač vreme, menda le vse matra firbec, kaj bi bilo, če bi šli v Julijce. Kratka pot seveda ni bila ovira, da ne bi bilo vse na nas vlažno in blatno. 

 

Napolnimo prtljažnik, kar mimogrede v mojem avtu ni noben problem, in se odločimo, da gremo nazaj po drugih ovinkih. Iz Ljubljane preko Luč in Solčave je kakšnih 90 kilometrov ovinkov, zato gremo prevozit ravno toliko ovinkov preko Pavličevega sedla in Jezerskega.

Do Pavličevega sedla pelje po imenu lepa Panoramska cesta. No, cesta ni preveč lepa, ima pa lepe razglede. In glej ga zlomka, vedno lepši so bili. Oblaki so se dvignili višje, čeprav so bili še sivi in prav lep pogled na Kamniško Savinjske se je ponudil. Tudi padati je jenjalo. Ko se čez Pavličevo sedlo spustimo v Avstrijo, je tam nebo že precej plavo, oblački pa precej redki in beli, bele megle se vlačijo iz dolin nazaj na nebo. Nič ne komentiramo. Že je, kar je.

Na Jezerskem ni običajne gneče. Vsi vedo za slabo vreme, še sirarjev ni na položajih, le moje flafy ovčke še vedno čakajo v trafiki, uboge, same, samcate,da nekdo pride, in vsaj eno kupi. In jo da meni. Da bo moja, moja. Pa nič. Brane mi še vedno noče kupit ovčke, tudi povšterček na katerem sta dve ovčki in piše I love you ostane tam. Nič, bo treba še na Jezersko in sitnarit tako dolgo, da me vzamejo zares. Še Mateja je dobila svojo panakoto, moje ovčke so pa še kar tam….

 

Mimogrede, vreme sploh ni več slabo. Prav prijetno je posedeti zunaj in ura je končno toliko spodobna, da si moški del lahko privošči pir. Ja, po taki naporni turi se res prileže. Midve žuliva tretjo kavo, ura je za kosilo prezgodnja. Posedimo, dokler se nam da, potem pa se spravimo domov, še pravi čas, da bi se lahko pridružili Slovencem in Slovenkam, ki zaradi velike krize oblegajo šoping centre v predmestju Kranja. Polna parkirišča in ceste, ki vodjo do tja. Ja, seveda, kriza, nikoli ne veš, kdaj bo vsega zmanjkalo. Ali kaj?

 

 

Prehodili nismo kaj dosti, smo pa zato prevozili rekordno število ovinkov, tri do štiri slovenske pokrajine, če ne več, si ogledali Kamniško Savinjske Alpe, pa še kakšen del Karavank  z vseh koncev, to pa tudi ni kar tako. Saj je šele 1. september in tole menda ne bo prešlo v navado.

 

 

 

 

Tehnični podatki:

Veliko vožnje in malo hoje. Najvišja točka je navedena v naslovu. Najnižja je 130m nižje.