Pot stoletnice in Viš po A. Goitan (2666m), 7.in 8.9.2013

Vsako leto se s planinskim društvom spravimo na vsaj na en dvodnevni izlet. Letošnji izbran je bil po mojem okusu. Gore Zahodnih Julijcev so se mi usedle v srce in ravno na katerokoli in iz katerekoli strani grem rada. Bilo je leto, ko sem jih spoznala in praktično prehodila. Nekaj potk v Montaževi in Viševi skupini je sicer še ostalo, a še pridejo na vrsto.

 
Obe skupini sta relativno zahtevni, sem in tja so poti slabše varovane, ali raje, po italijansko varovane in zahtevajo posebno pazljivost, znamenite pa so tudi njihove «forčele«, škrbine, ki jim po krušljivosti in nagravžnosti pri nas ni najti primerjave. Tam, kjer se Italijanom zdi primerno narediti pot skozi »forčelo«, pri nas pot že zdavnaj zaprejo. Je pa res, da tam navadno na drugo stran ni najti druge poti, tako, da je treba tiščati, dokler le gre. Tudi če gre s šodrom in skalami vred.

Tri lepe poti povezujejo Viševo in Montaževo skupino. Gre za prečenja, ki ne pripeljejo na noben vrh, se pa držijo ena druge kot slončki za repek. Če začnemo pod Višem, na vzhodu, začnemo na poti Anita Goitan, ki preči pobočja Divje koze, Male špice in Gamsove matere, gre pod vrhom Viša  in se spusti na Škrbino zadnje špranje, tudi Mojzesovo imenovano.


Z nje se ponovno dvigne na Koštrunove špice, nekakšen vojaški poligon prve svetovne vojne (pot je že opisana v tem blogu). Z njih se spusti na naslednjo »forčelo« Prednje Špranje, kjer se Anitka konča. S te špranje je mogoč spust v dolino Zajezere mimo bivaka Mazeni, ali v Jezersko dolino. Ko se Anita konča, se takoj začne Ceria Merlone (opis je na tem blogu), nekateri ji pravijo najlepše prečenje v Julijcih in kar nekako strinjam se z njimi. Nekaj uric pohajkovanja gori doli, po policah in izpostavljenih poteh, lepo zavarovano in razgledno vas čaka. Še »forčele« tu niso hudobne.  Na Špiku nad Nosom stoji nov bivak. Ceria se konča na poti, ki vodi na Špik hude police, tik pod njegovim vrhom. In da ne bi bilo prehitro konec, zapustimo prvo polico Špikov in se prekobalimo na pot »Leva«, tretjo v nizu, ki nas na koncu izvrže na markirano via normale na Montaž. Sliši se hitro, a celotno prečenje bi tako čez prst potrajalo kakšnih 10-12 ur, ob ne preveč zabušavanja. Če vse skupaj razdelimo na tri ture, je ravno prav, pa še luštno dlje traja.

Mi smo naše potepanje tokrat začeli še pred začetkom Anite Goitan. Avtobus nas je zložil v Jezerski dolini, kakšna 2 kilometra za Rabeljskim jezerom, na parkirišču, ki je izhodišče za mariskaj. Na primer za Jerebico, ki se dviga ravno na nasprotni strani Jezerske doline in gleda navzdol v Rabeljsko jezero.

Za smerokazi naše poti je treba malo pogledati naokoli, skrivajo se na ovinku v gozdičku, tam, kjer se izteka v dolino Beli potok. Za dve koči nas obvestijo, kje sta in kdaj jih bomo našli (Brruner in Corsi) in za bivaka Gorizia, ki nam bosta tudi prečkala pot. Skupina 18 zagnanih se kar takoj spravi v račji red in Miro jo ucvre navzgor po dolini, kot da nam je ravnokar zmanjkalo časa. Ni ga in ga tudi ne bo, a radovednost pred neznanin in oddaljenost piva pač narekujeta hitri tempo. Dobro, da imamo tudi protiutež: sparino, ki tolče nekje z napol pokritega neba in ruzake, ki tovorijo kramo za dva dni, vključno s povštri , pižamami, rjuhami, zobnimi krtačkami, feni in podobnimi rečmi, ki so nujno potrebne za dvodnevno bivanje v gorah. No, nekaj od tega ni nujno potrebno in v ruzakih tudi ni bilo, pa so bili vseeno težji kot po navadi.

 

Pri Brrunerju smo v slabi urici, vodje odločijo, da je treba počit. Se mi je zdelo, da le od mene teče, pa ne. Za četico se skoraj vleče mokra sled, vlage v zraku je toliko, da bi jo kar pil. Koča je zaklenjena, ima pa pipico z vodo, kar pride prav. Da je pavza lahko daljša, modrujemo okoli zemljevidov, kažemo s prsti na okoliške vršace in pomembno prikimavamo. Tudi to ugotovimo, da je pot Saškega kralja, ki se odcepi od koče levo, zaprta (pomemben del je podrl podor kaki dve leti nazaj) in neprehodna, na Lepo Glavo, ki se dviga tik nad Brunerjem pa ne gremo, ker za to ni nikakršnega interesa.

Odpravimo se naprej po dolini, ki se ves čas dviga in vedno bolj odpira. Najprej se pokaže Rogljiček (Pan di Zuccero), ošiljen zobek, na katerega je celo mogoče z nekaj težavami v obliki dvojke zlesti in pod katerim sva nekoč z Matejo pritavali iz druge doline, Mrzle vode. Potem pa se dolina obrne v levo in ahhh, odpre se en lepših pogledov na gore, ki so večinoma dostopne le alpinistom. Visoka Bela špica, Lojtrice, Krniška Trbiška špica… Spodaj med njimi pa krnica, v kateri ležita bivaka Gorizia, dve kanti, ena rdeča, ena siva, varno bivališče za primer sile, ali pa kar tako.

 

In vmes nepomemben grebenček, na katerega bo danes stopila človeška noga. Ne ena, 18 parov jih bo. Od Visoke Bele špice na desno proti Trbiški Krniški špici, ali pa od leve do desne »forčele«, lahko pa tudi obratno, kakor vam drago, je speljana Pot stoletnice, zavarovana zahtevna pot, nadelana po (kje drugje) starih vojaških poteh in enem rovu. 

Tak ambient naravnost zahteva počitek, in ker je od doma minil že lep konec dneva, parkiramo ekspedicijo in izvlečemo kosilo. Vsak po svoje in na svojem žveči svoj meni, vsi pa se oziramo vsakič v isto smer. Najprej ogled »forčel«, ki je sprva zaradi megle zgolj opisen. Ko se meglice  dvignejo, se dvignejo v isto smer tudi vse glave. Potem ogled plezalcev v Beli špici. Ko je opažen (če se nebi drl, bi ne bil) prvi, se vsi vratovi stegnejo v tisto smer. Priznam, pomaga pri požiranju.

Komanda spet pade in zagrizemo melišče pod škrbino. Kar čakam, kdaj se bo spremenilo v moro, ko gre bolj dol ko gor, pa se na srečo ni. Letos je bila celo potka vidna, in še kar vhojena, po slabe pol urice spet odpiramo nahrbtnike. Tokrat ne za hranjenje, pač pa je treba nase navleči opremo. Pasovi, čelade, rokavičke… Varnost je pa varnost.

Potem se četica prav nežno spravi v skale in pridno napredujemo navzgor, na greben Malih špic nad Belim potokom, tam vmes nekje je tudi vrh s tem imenom. Pohvalit nas je treba, prav lepo hodimo, noben kamen ne pade, nobena noga ne udari na nos soseda spodaj, prav po mačje napredujemo. Le tiho smo malo bolj. Razen Mirota. Ta spredaj komandira, kot da je še vedno prva svetovna vojna.
 
 Sem in tja se kolona ustavi in si ogledujemo malo skalovje, malo drug drugega, kar je pač bolj zanimivo. Zastoj običajno pomeni težavo in na tem prečenju so bili kakšni trije ali štirje. Včasih je skala v napoto, včasih se je treba kljub vzponu spustit prav nič usmiljeno globoko dol (kar ni konec, ker je treba potem ravno tako neusmiljeno nazaj gor).  Pot je sestavljena iz veliko običajne visokogorske ozke potke po grebenu, dveh ali treh zavarovanih dvigov čez pragove, ene ostre škrbine, v katero se spustiš po jeklenici in ven zlezeš po lojtri in enega tunela, ki je v začetku zelo strm, na koncu pa moraš z omejeno hitrostjo na plano, da te ne vrže čez steno.

 

Kar prehitro smo čez, meni se je prvič zdela ta pot precej daljša. Ker se pot konča na Krniški škrbini od katere je le še urico do našega prenočišča, ura pa je šele dve popoldan, se nam več ne mudi. Do prvih trav se spravimo, razmečemo ko gnoj po njivi in eni dlje drugi malo manj poležavamo, opazujemo gamse in oblake nad nami in poglodamo še kakšen košček s seboj privlečene hrane.

Prvi omagajo tisti, ki imajo najraje, ve se, zlate napitke. In tisti, ki so lačni in morajo to opravit v koči.Zato se razdelimo v dve skupini in prva žejno odtava do Corsija, drugi pa ostanemo na toplem soncu. Vreme je muhasto, precej oblakov je na nebu, nič čudnega ne bi bilo, če bi se kaj vsulo. Viš nad nami se skriva, sem in tja se odpirajo sosednji stolpi raznih Mater in Koz, pa Koštrunovih špic. Nekaterim je to čisto novo in so očarani. Jaz sem očarana, čeprav sem bila očarana že enkrat pred dvemi leti in od takrat vsakič sproti.

Lepo gor ali dol, treba je do koče, uredit podrobnosti glede spanja in hrane. Z oskrbnikom se pozdraviva, ko da sem vsak teden tam. Cristiano je faca, kljub živce parajoči gužvi in gostom, ki so občasno kot mali otroci, vedno nasmejan, nič se ne mudi in vse se zrihta. Tudi tokrat se je vse uredilo. Dobimo sobo, v katero gremo vsi, pa še ene 20 zraven, le večerja ni, da bi jo opisoval. Zdi se, da manjka kakšen kos personala, trije fantje pač vsega niso mogli postoriti kot bi bilo minimalno treba, nekateri so na hrano čakali vsaj debelo uro in pol. Zmešali so naročila, o porcijah pa.. Ne bi. Pri nas bi se znašli na forumu hribi.net pod ostro kritiko… Priporočam vam, da jeste klobaso ali kremenateljc s polento, tu za 9€ dobite vsaj za silo porcijo. Makaroni in mineštra pa sta predjed, po količini, čeprav po ceni ne (6€). Tudi Laško imajo, 5€ vas bo stala steklenica. Mene to ni skrbelo, moja voda teče zunaj, iz petih pip simultano. Mrzla, sveža, gorska voda.

Zjutraj je bilo kot v vojski: vstajanje ob 6, odhod 7 (nula, nula, brez odloga) in spet Miro z močnim odrivom in poskusi šprinta prvih sto metrov. Mateja je odločila, da ustvari svojo skupino, ki je prostovoljna, a po njenem tempu. Pohvale vredna odločitev. Med potjo so bili tudi prebegi očitni. Prva skupina je bila vedno manjša, za Matejo pa  vedno daljši rep. Po slabi urici se pot spremeni v zahtevnejšo in malo pred vstopom v Anito Goitan se spet opremimo.

Prva ura ali dve poti sta najbolj zahtevni. Naš najšibkejši člen Mirko parkrat naveže na štrik, zaradi občutka vsaj. To sicer povzroča zastoje, a kaj zato. A kapo dol sotrpinki. Ne dolgo nazaj tudi mrtva ne bi šla na to pot, zdaj pa premaguje sebe in svoje strahove z veliko žlico. Drugi se s težavami ubadamo uspešno vsak s svojim stilom. Še najbolj tečna je škrbina, spust z Male špice. Tudi sama zijam pod noge in zahtevam asistenco, pa ne grem prvič tule.

V gorah čas mineva brez občutka, nikoli pa se ne vleče. Na vrhu smo okoli enajstih. Matejina skupina zmaga. Ta hitri na vrhu sfalijo odcep in za glavnino pricapljajo malo kasneje. Izkaže se, da je imel Kristus prav, ko je rekel: In zadnji bodo prvi! Nič prijazno ni gori, piha, megleno, mrzlo, precej drugače, kot je bilo ko sva se z gospodom Višem spoznala. Pa saj je vseeno, še bo prilika. Objamem Braneta, všeč mi je, ker sva skupaj tu gori. Pred dvema letoma je bila to prva gora, s katere je dobil pozdravčke po MMS. Takrat sem gori prilezla po Goli NE.

Kmalu se zmigamo dol, kosilo bo kje nižje, na manj prepišnem mestu, izkaže se, da je to škrbina Zadnje špranje, tudi Mojzes imenovana (Mose po sosedsko). Priznam, umetnost mi ne gre najboljše, zato morda tudi ne vidim čisto nobene podrobnosti med skulpturo na škrbini in Mojzesom. No, morda pa bom kdaj doživela razodetje. Do takrat pa: skulptura je zanimiva, velika, nenavadna, a Mojzesu ni prav nič podobna. Z nobenega konca.

Na škrbini stečejo pogajanja. Omenim, da imamo do Pecola še kar lep kos poti, če hitro stopimo, nam 5 ur ne uide. Ura pa je dve. Miro misli, da imamo tri dovolj. Nekateri Koštrunovih špic ne bi spustili, večini je dovolj in bi šli v dolino. Je pa čisto udobno, če se ni treba odločit za vse. Za to imamo vodnike. In ko glavna stakneta glave je odločitev sprejeta. Dol, do Corsija in v Jezersko dolino. Kak kisel obraz ali dva, ostali pa soglasni, da je to čisto pametno. Tudi jaz vem, da je bilo. Iz več vidikov: časa, varnosti, vremena… Pa še kofe je bil na poti, ki ga sicer ne bi bilo. Da o Laškem ne zgubljam besed. Slednji je bil ulitmativni argument, ki je odgnal še zadnjo senco dvoma še zadnjim dvomljivcem.

Že predlani sva z Matejo prišli nazaj na Corsija, čeprav sva se že bučno poslovili. No, zdaj se je zgodba ponovila. Od Corsija navzdol vodita dve možnosti, začetek  je isti. Kmalu se na desno odcepi pot čez Viško planino, tja nismo šli. Sledili smo poti Saškega kralja, ki nas je malo gori, malo doli, v prvi polovici vodila po ozkih stezah mimo vrste tolmunov, na koncu pa se pot spremeni v udobno gozdno stezo, ki prija utrujenim tačkam. Mehka pot se zaključi na asfaltu ceste, ki pelje na Nevejsko sedlo (Sedlo v Žlebeh) in kjer nas čaka Nejc za avtobusom. Naj zgolj omenim, da na koncu Matejina skupina po številu občutno preseže Mirotovo. Še malo bi trajalo, pa bi verjetno še Miro hodil za njo.

Ah, ko bi človek znal opisati vse spomine, ki nastajajo na takih poteh. Ki življenje delajo polno, včasih kar prenapolnjeno za en sam dan. Včasih bi se človek vsedel, molčal in podoživel vse, kar je bilo tu lepega. Zato tudi naj ostane kaj zapisanega, kaj poslikanega, kaj pa vseeno le zaklenjenega v srce.