Cmir (2393m), 5.9.2013

Cmir naj bo! Z aklamacijo sprejeta jutranja odločitev, potem ko smo popili pripadajoči dve kavi in so nekateri (ena, konkretno) odlepili oči. Obilno nas potolaži oskrbnica na Staniču, ki pove, »da so se pa tako užgali« pri oznakah na smernih tablah, da se bolj ne bi mogli. Dve uri je do Cmira in nazaj, ne le v eno smer. Poleg tega je Cmir le 60 višincev višji od naše današnje spalnice, tako da vse kaže, da se zmatral ne bo nihče. Ahm.

Bučno se poslovimo z oskrbnicami, ki menda že odštevajo do odhoda v dolino. Poslavljanje odloži odhod za 20 minut, ampak gospe enostavno ne moreš seč v besedo. Ala ji vera, da se ji po dveh mesecih in tolikemu ljudstvu še ljubi. Doma je pa človek ne bi imel.

Začne se obetavno, čisto zložno tja proti Begunjskemu vrhu, zelo hitro je odcep na desno, potem pa se nenadoma vse skupaj zoži in sledi kratek prehod po pobočjih nekakšnega kotla. Mimogrede  smo na zelenem sedelcu, do katerega se bomo z vrha vrnili, potem pa ravno tam zavili po brezpotju v krnico. Kot stezosledci oprezamo za morebitnimi znaki prehodov, na koncu se izkaže, da jih je na izvoli veliko.

Ker je na razpolago cel dan, smo že na pavzi. Brane ugotovi, da pa danes ni dan za dolge hlače in se slači sredi divjine,  za ta čas in uro je prav vroče. Takoj v nadaljevanju sledi prav zanimiv prehod po gladki strmi skali. Nič niso komplicirali, napeljali so zajlo in nabili skobe, pa se gre lepo čez.  Z rahlo previdnostjo, ki takemu prehodu dotiče.

S te točke zgleda Cmir čisto blizu. Po pravici povedano daleč tudi ni. No, a zgleda bistveno bližje. S tega mesta se ne vidi, da gre potka ves čas malo gor in malo dol, da jo vmes nenadoma zmanjka in ko pogledaš, kam je izginila, je pod teboj precej globok kamin v dveh delih.  

Na poti do Cmira je treba čez Rjavčeve glave, ozke ošiljene grebene, porasle s travo (ali pa tudi ne), na eni strani padajoče v krnico, na drugi pa direktno v Vrata.  Nič ni za zjat preveč okol, je treba kar pod noge gledat.

Poleg iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii razgledov najdemo tudi iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii planike. Vse polno jih je, res pa počasi odcvetajo. Kaj se če, jesen prihaja. Le kozoroge pogrešamo, ko sem bila prvič tu, so se nosili po Cmirovih platkah kot ladje. Zdelo se je, da se mi posmihajo, ko kot po jajcih stopicam navzdol in pazim, da me ne bi kje odneslo. Kot bi rekli: kaj pa laziš tam, če ne znaš.

Po slabih dveh uricah (pol ure je trajalo prepričevanje, da se je Tejka izvolila spustiti po kaminu, ker se ji ni zdel dovolj nobel) smo na vrhu.  Razgledi kot po naročilu, danes tudi vse naokoli jasno.  Visoko nad Vrati, pljunek bi priletel direktno v pivo pri Aljaževem domu… Posedimo na toplem,  sami samcati daleč okrog, malo pokukamo, kdo vse se je v zadnjem času vpisal v knjigo, potem pa se odločimo, da opravimo zahtevni del še nazaj, pa bomo potem sedeli. Tu težko rečeš, da smo šli dol, ker greš v bistvu ravno toliko dol ko gor, tudi na povratku. Vse drsalnice, travce, kamin in skobe so hitro za nami, potem pa spet poležavanje na travnatem sedlu.

Če je bil kakšne pomislek za orientacijo po krnici ali Dolini (zdaj res ne vem, kaj je prav) za Cmirom, le ta izgine po prvih 50 metrih, ko iz skoraj neviden stezice preide  na skoraj avtocesto (no, ja, figurativno), pojavijo se možici, ki si sledijo na par metrov in ostane nam le,da jim sledimo. Vmes si »natočimo«  snega. O kako paše ohlajena pijača z meha v tej vročini… Za popolno sliko na zelenicah na dnu krnice opazimo še trop gamsov in debelega svizca, ki teče v zaklon.

 Zdajle se živalcam še dobro godi, še malo, pa bo ves ta špeh prav prišel. Malo drugače so narejene od nas, nam se samo nabira, skurit se pa hudiča nikakor ne da… Morda bo treba past v zimsko spanje? Ena dolga hibernacija? Saj ne bomo edini. Eni imajo zimsko spanje in pomladansko utrujenost ves čas.

Ko se teren na dnu Krnice spet začne dvigati se mi zdi, da možici kažejo drugam, v tisto nezaželeno tudi možno pot po levi strani krnice, zato zavijemo v desno. Brez večjih težav se skozi malce več zelenja na drugi strani priključimo na veliko melišče, tam pa je potka spet lepo vidna. Brez problemov do sedaj. Matr sem dobr, bi rekel moj brat.

Melišče je najbolj prijeten sestop na svetu. Če je ta pravo. In tole pod Vrbanovimi špicami je.  Postaviš se na pete in  samo dvigaš noge, vse ostalo gre samo od sebe.  Prehitro ga je konec , zmanjka pa tudi možicev. Ker gremo dol, gremo pač v desno in dol. Malce smo se tam lovili, šli verjetno prav (za kakšno drugo varijanto) pa se vnili nazaj, ko smo višje na drugi strani spet  ugledali stezico. Meni je kar prijetno iskat poti, sploh če vem, da je težko čisto sfalit. Ob taki vidljivosti kot je bila včeraj in če veš smer, kam je treba, ni težko biti pameten.  Kar pa itak smo, a ne?

Sledilo je kar dolgo prečenje spet nazaj pod Cmirom proti dolini. Veliko peščevja, na srečo še kar znosnega, a vseeno je bilo prijetno po kakih debelih dveh, če ne treh urah stopiti  na mehka gozdna tla. Smo ugotavljali, da je potka  v nasprotno smer prav hinavska. Najprej te prav nežno po gozdu in zelenih, mehkih potkah zvabi navzgor, potem pa te izvrže na tista melišča… Morajo bit za gor muka. Ne bom probala.

Malo čez dve smo na parkirišču, petnajstič prešvicani in veseli, da smo našli zvesti avtek. Božanski občutek je z nog sneti vroče težke čevlje. Noga kar vdahne. Samo prav blizu drugih ni za spuščat. Olajševalna okoliščina je, da vsi smrdimo približno enako in zato šok ni prevelik. Ker hoje še ni bilo dovolj, se sprehodimo še do Aljaževega doma na kofetek in pivo, potem pa domov.  Na klobase in jajca, taka brez holesterolska seveda.

Je treba oprat, nova tura je že v soboto.