Črna gora, september 2013

Sem razmišljala, če je res naključje, da sva se sredi septembra znašla v Črni gori. Deželi prislovično lenih prebivalcev, vojščakov, deželi patriarhata, ki ga je menda opaziti na prvi pogled. Morda je naključje, morda tudi ni. Je pa dejstvo, da je šlo za izbor brez pregovarjanja.

 Ima vse, kar imajo veliki: morje, toplo še daleč v jesen, gore, ki izgledajo prav spodobno, a bodo najbrž prišle pod drobnogled kdaj drugič. Državica je res majhna, a je zavita, s cestami, ki so zelo ovinkaste in brez silne avtocestne infrastrukture, ki bi omogočala hitre premike z enega na drug konec. Pa en teden tudi ni tako veliko, da bi omogočal videti čisto vse. To je kot s črevi. Ne zgleda jih veliko, ko pa jih začneš ravnati, jih pa ni konec….

Morje je imel v dobrem Brane, zato je bil tudi predlog njegov. Odlično, še nosu nisem zavihala. Da bo mir, je sam predlagal, da vrževa v prtljažnik še pohodniško opremo, tako, za vsak slučaj. Ker sva z gora v nedeljo prišla precej pozno, se nisva utrujala še s pakiranjem za morje. Bova že jutri.

V ponedeljek sva se spravila prav počasi. Kot se rado zgodi, se je na mrtvo ulilo točno takrat, ko je Brane nosil prtljago v avto. Sreča je, da ima Alfa prtljažnik velik in druga, da noben od naju ne seli stanovanja, kadar je treba na morje. Greva, do koder greva, ne mudi se nikamor. Morda pa bi lahko spala v Neumu, preroško reče. Do Novega mesta temeljito opere avto, na trenutke je curek z neba enak tistemu v avtopralnici. Potem neha in pot postane bolj prijetna.

Menda že četrtič ali petič v kratkem ubirava isto pot po avtocesti: najprej do Zagreba, pa potem po avtocesti, do kamor gre. Gre pa do skoraj do velikega Neretvanskega polja, nekaj pred Metkovići se konča (odšteješ skoraj 30€). Vožnja med in  nad polji je eno samo občudovanje narave. Zdajle zori grozdje, pa fige, polno je sliv, lubenic, jabolk in mandarin. Mogoče je v raju izgledalo nekako tako. Ob cesti se vrstijo stojnice, kjer prodajajo domače pridelke in ustaviva se, da kupiva fige. Kilo svežih, zavojček suhih in naprej. Pol svežih pomlativa kar takoj, odlične so, sladke, zrele. Mnajmsi. 




Stara Jadranska magistrala potem vijuga ob morju in ura je nekje okrog petih, ko prestopiva Hrvaško – Bosanko mejo. Tudi tu gre z osebno. Še malo pa sva v Neumu, kjer zgrešiva odcep do hotela, kjer sva se namenila ustaviti in verjetno prespati. Ustaviva se nekoliko višje, na kavi in glej ga zlomka. Če sva že midva hotela naprej, avto noče! Sveti lučka akumulatorja in ne neha. Dobro je, da je človek včasih radoveden, v Neumu sem namreč opazila mehanično delavnico in obrneva nazaj. Sama sreča naju je. Delavnica je odprta, mehanik ni zadnji šalabajzer, ugotovi, da z malo sreče lahko popravi alternator, sicer bi morala do Splita (če bi prišla). In je tudi pripravljen to narediti takoj. Čez cesto je še hotel, kamor neseva najnujnejše, dobiva sobo in stvar je rešena.

 Neum je edino pomorsko mesto BIH in to se mu tudi pozna. Popolnoma pozidan zaliv, namerila sva 100 višincev, ko sva se z obale vračala nazaj do sobe. Na sredini nekje stoji velika cerkev, sicer pa je vse podrejeno turizmu. Cene nizke, občutek je, da kot lastniki bifejčkov in restavracij ob obali prevladujejo Albanici. Že nazajgrede preveriva napredovanje popravila, mojster pove, da je uspelo in da po avto lahko prideva zjutraj.  Tako se tudi zgodi.

Velik lubi in voščilo me zbudi ob polnoči. Rojstni dan imam, danes bom princeska. Pa, saj sem kar naprej. Od kar imam princa, ves čas. Darilo nosim že nekaj dni na roki. Nova ura, za v hribe, z vsemi funkicjami, ki jih za kakih 10 športov rabiš ali pa tudi ne. Avijon med urami, na poskusni vožnji je bila v Julijcih dva dni. Preveliko darilo, a vseeno zadetek v polno.

Po zajtrku greva po avto in naprej. Greva pogledat Dubrovnik, se odločiva. Davno tega, kot otrok sem bila tam, pa potem še enkrat, menda 30 let nazaj. Se menda spodobi, če greva pa mimo.. Ah ja, nikoli me ne izuči. To niso lepi, samotni kotički, polni lepih stvari za uživanje. En sam dren je to, horde ljudi, ki se v kolonah pomikajo po ulicah, drug drugemu delajo napoto in nervozo. Povrh vsega je še soparno. Opraviva nujni ogled za par fotk in skupaj ugotoviva, da je Dubrovnika za naslednjih 30 let zadosti. Bejžva midva v mirne kraje.

Prestop meje med Hrvaško in Črno goro poteka v manirah, ki smo jih pozabili. Lepo, počasi. Tudi tu gre z osebno. Policaja odnese nekam ravno v trenutku, ko sva na vrsti in ga dolgo ni. Potem se meni z nama, da pa bi šel spet iz gajbice v kateri sedi, pa mu ni. Pa sva v Črni gori! V mojem spominu ima lepo mesto. Počasi voziva ob obali, skozi Herceg Novi do Kotorskega zaliva. Okoli slednjega ni nujno treba, ker na najožjem delu preko vozi pogosto majhen priročen trajekt, a odločiva se, da greva po ta daljši. Saj je res lepa.

 Nad zalivom se dvigajo relativno visoke gore, med njimi nekje je Orjen, nekaj pod 1900 ima, je pa višji od znane, bližnje gore Lovčen, znane tudi pod imenom Črna gora. Od tod ima država tudi ime. Zaliv krasita dva slikovita majhna otočka. Otok Sv. Đorđa, in drugi na katerem  je cerkvica imenovana Gospa od Škrpjela. Narediva si odmor za malico in opazujeva ladjico, ki ljudi vozi na otok. Lepa kulisa za sendvič. Ob navidezno čisti obali, le za rob se ne smeš stegniti. Tam je pa vse, kar človek ne rabi več.

Skozi Kotor se le peljeva. Utrip turizma je živ, kamorkoli pogledaš so nove stavbe, vse pa pomešano z arhitekturo zadnjega pol stoletja, za katero težko rečeš, da je lepa. Kako bi rekel človek? Ciganarija? 

Naslednje veliko mesto je že Budva, kjer bi se midva pravzaprav ustalila za nekaj dni. A ker je hotel, kjer se ustaviva poln, nadaljujeva do Petrovca. Tam ugotoviva, da je Črna gora polna,prebukirana, tako na prvi pogled. Odločiva se in se vrneva v Budvo, direktno v turistično agencijo, kjer prijazna uslužbenka takoj najde rešitev. Še malo,pa sva v apartmaju v starem mestu Budva, pri starejši gazdarici Olgici, ki oddaja le dva apartmaja in ima rada mirne goste. Prijeten, čist apartma s klimo, bingo! Tole starejše se po večernem pogovoru izkaže za relativno. Gospa že jamra na veliko, a stara je le malo več od Braneta. Pa on ni starejši gospod, sploh ne.

Zdaj človek že lahko strni prvi vtis. Zdi se, da želijo Črnogorci celo obalo spremeniti v hotele. Do Budve in še naprej, do Petrovca je vse pozidano, ali še v izgradnji. Vsak košček obale je zaseden s hoteli in plažami. Vmes so nepremičninske agencije. Dežnički, ležalniki, trgovinice, bifeji… en zraven drugega. Povsod urejena parkirišča, seveda plačljiva. Midva npr. sva se lahko pripeljala do stare Budve, potem sva imela kakšnih 200 m peš do vstopa v stari del in še malo do apartmaja. Parkirišče računajo, ne glede na to, ali si tam nastanjen ali le obiskovalec. Na dan se nabere za 15 do 20 € parkirnine.

Gostov tudi zdajle polno in vodenih izletov tudi. Klientela v glavnem ruska, tudi napisi na trgovinah in restavracijah kažejo na to. Evropejcev, razen Slovanov, skoraj nisva srečala. Tudi Slovencev ne. To sicer ne pomeni, da jih ni, a opaziti jih ni bilo. Cene različne. Tja 20 morda celo več % je ceneje, kar se hrane tiče. Že prvi dan sva našla hotelsko samopostrežno restavracijo čisto blizu najinemu bivališču, kjer sva se za 15 € na dan najedla oba, s pijačo vred. Pa dobre reči so kuhali, tudi domače specialitete, ribe, pečenje, kar si hotel v resnici.

Samo na drugi strani ulice je v hotelu višje kategorije to stalo krat 3. Verjemite, da tam gužve ni bilo. Tudi ob plaži se je dalo jesti na vsakem koraku. Čevapi npr. že od 3 € naprej,naceneješe pivo pa je bilo 1,5€ pa naprej, več kot 2 pa že težko. Razen v hotelu z veliko zvezdic, kamor pa naju tako ni vleklo. Ljudje so prijazni, tudi pregovorne lenobe ni opaziti. Je pa res, da npr. natakaric ni videti. So servirke, so za šanki, kelnerji pa so izključno moški. In občutek je, da vsi znajo rusko...

V sredo se odločiva za raziskovanje obale, tja do Albanske meje. Skozi Bar in Ulcinj, kar direktno do Ade Bojane, otoček, ki ga je naredila reka Bojana s svojima dvema krakoma, ki se izlivata v morje. Nanj se pride preko mostička, ki vodi čez Bojano in ob katerem so ena za drugo postavljene lesene koliščarske gostilne z domačimi specijalitetami. Tudi kakšna domača značilnost se najde, kot npr. podrtija z napisom izdaje se vikend u najam.
 

Naturistični camp reklamirajo na Adi, gre pa za naselje malih hišic, z lepo, mivkasto 2 kilometra dolgo nudistično plažo in slamnatimi dežnički. Plaža se začne že prej, long beach piše kar ves čas iz Ulcinja ven na vseh smerokazih. Na slepo zavijeva pogledat, kako izgleda kakšno tako kopališče in podobno je tistemu na Adi. Le zanemarjeno je bolj, kar je v tem delu itak nekoliko težava.


 Ob cesti proti Adi gledano je desna stran skoraj prazna, obsežna polja ali travniki se vrstijo en zraven drugega. Leva stran pa je popolnoma drugačna. Polno novogradenj, zlasti hotelov raste tu, brez reda, brez enotne oblike, kar tako tam v sredi. Med starimi dvorišči polnimi krame in starih bajt, rastejo hoteli, ki bi lahko bili tudi visoke kategorije. Menda bo čez 10 let to eno samo pozidano hotelsko naselje….

Na povratku se ustavljava večkrat. Poslikam most čez  Bojano in reko z restavracijami, pa prodajalno suvenirjev na vhodu na plažo, ribiške ladje malo pred Ulicnjem. Kar iz avta. Ustaviva se v Ulcinju, z željo, da pogledava mesto in tržnico. Epizoda v Ulcinju se konča z divjo vožnjo po strmih Ulcinjskih ulicah, bolj primestju pravzaprav. Ozke, viseče, strme uličice brez bankin, kjer je še za en avto komaj prostora,  mi poženejo švic na čelo. Takih cest pa tudi pri nas na najbolj zakotno gorsko izhodišče ni. Tista na Mangrtsko sedlo je prava avtocesta proti temule. Križ božji, bejžva od tu! Da bi se ustavila in si šla pogledat Bar, zato tudi na misel nikomur ne pride.

Gledano od Budve proti jugu se pozidavanje nekoliko umiri. Naraste pa zato neurejenost. Sutomora recimo v vodničku Lonely planet sploh ne boste našli (nič hudega, takole na prvi pogled iz avta) in ravno malo pred njim me je pritegnila tabla, ki kaže na biserno plažo ali pa pesek, saj ne vem točno. Kakšen kilometer z magistrale proti zalivu je treba zaviti in pripeljemo se do mesta Čanj. Manjše mestece, s tremi hoteli ob morju in poceni pivom, lepo plažo, neodkrit kraj, bolj kot ne, izgleda vsaj tako. Simpatičen mi je bil na prvi pogled.

Malo pred Sv. Štefanom, ki je v Črni gori tako znan otoček (če ne bolj) kot pri nas Blejski, greva pogledat camp Crvena glavica. Spomnim se, da je bilo včasih tu lepo kopališče, s pogledom prav na mondeni otoček, kjer prenočišče lako stane tudi več kot 1500€. Kot marsikje na tej obali se cesta strmo spusti proti obali in že sama cesta (bolj kolovoz) začne opozarjati na to, koliko in kaj bo videti.

Vhod v camp varujeta preperela hiška z rampo in črnogorec. Ko mu poveva, da bi si šla rada pogledat camp nama pravi. Idite, samo idite. Više no što gledate, manje čete vidit! Celoten pomen stavka je čisto jasen takoj. Camp je zanikrn, zanemarjen, občutek imam, da ga zapirajo in da bo že drugo leto tu raje stal hotel. Še en romantičen konček bo izginil v imenu profita. Škoda. Črnogorska obala s tem zgublja ravno tisto, kar je bilo na njej najlepše. Divjino, posebnost, lepoto narave.

Dovolj je bilo potepanja za ta dan. Vrneva se v domačo Budvo, na večerjo s polnjenimi pečenimi paprikami (polnjene s prebrancem in slanino) in dobrim, pečenim krompirjem.

Kljub grožnjam s slabim vremenom imava že cel teden srečo. Tudi v četrtek napovedujejo dež, a zunaj je zjutraj še kar napol ali čisto jasno. Vseeno se odločiva, da se kak dan ne voziva naokoli. Po parih dneh poiščeva wi-fi točko, v centru Budve je tega dostopa kar precej, brezplačnega, na ulici in po kafičih. Malo je pa le treba preveriti civilizacijo in kaj se dogaja v službi.

 Potem se odpraviva na sprehod po obali, do slovenske plaže in se odločiva za vožnjo z ladjico, ki naju v eni uri popelje do kraljičine in kraljevske plaže ob Sv. Štefanu, pa do otoka sv. Nikolaja, ki ga domačin poznajo kot Hawaii. Menda je to največji črnogorski otok, dolg dva kilometra. Tu lahko izstopiš in se kopaš, vrneš pa se s kakšno drugo ladjico, ki vozi vsako uro. Na nebu je vedno bolj temno, zato nič ne izstopiva, peljeva se kar lepo nazaj. Za kosilo je danes teletina izpod sača. Okusno in odmače.

Popoldan se je končno res ulilo. Pa sva to lepo izkoristila. Spala sva ko ubita in se pripravljala za večerno navijanje za naše košarkarje. Ja, tudi tv programe imajo skoraj vse, tudi slo1. Redkost sicer po drugih republikah bivše juge. Ko se je košarka začela, je zunaj spet vlivalo kot iz škafa.

Oh, toliko planov bi še bilo, še kopanje ni prišlo na vrsto. Brane pravi, da mu nekaj črnogorskih manir prav paše. Tista o polako, pa da morajo babe dat mir in o patriarhatu, celo zelo. Ga bom pustila v veri, da tak svet obstaja. Zaenkrat.

Kot bi mignil je petek. Ponoči je dodobra izpraznilo nebeške vodne rezerve, zjutraj je najbolj podobno pršenju z jasnega neba, a čisti se. Lovčen je še v planu, morda kot celodnevni izlet, povezan s Skadarskim jezerom. Po hribovski maniri se da delat krožno. Le ena težava je. Cesta na Lovčen slovi kot ena najbolj divjih ovinkastih voženj in misliva si, da bi bilo pametno, če ni povrhu še mokra. Pa od razgledov bi tudi kaj imela, ne le meglo. Zato se določiva, da greva do Skadarskega jezera, če bo kazalo, naprej do Cetinja in če bo še kazalo, na Lovčen.

Avto imava zdaj kakšen kilometer proč. Dlje ko je parkiran, cenejše je parkirišče. Kljub temu nama gospa na rampi, ki kasira, ponudi popust. Saj vama ne morem toliko računat, pravi. Ja, saj. 35€ bi zneslo za dan in pol, kolikor je stal avto tam. Da nama tretjino popusta, pa je še veliko, a nekaj pa tudi volja šteje.

 Po nekjakrat že preveženi cesti se zapeljeva do Petrovca, tam pa cesta zavije navzgor, proti Skadarskemu jezeru, Podgovrici in Virpazarju. Dvigneva se visoko nad morje in moje izkušeno oko na vrhu takoj opazi markacijo. Tudi ustaviva se pri planinkih tablicah, ki pa nama nič znanega ne povedo, začetek poti pa je silno neobetaven. Ena smer sicer vidna in markirana, za eno pa se je videlo, da že dolgo dolgo ni bila v uporabi. Pot se na nekašnem prelazu začne spuščati spet navzdol in prvi večji kraj je Virpazar. Majhno gnezdo, sestavljeno iz petih gostiln, pošte in turistične agencije z velikim spomenikom NOB na sredini. Nekakšna visoka skala z obeležjem na vrhu. Za ferato?

 Še ko Brane parkira imam že za vratom kapitana čolna, ki ponuja vožnjo po jezeru za 25€ na uro. Dam se poinformirat, potem greva na kavo. Iz vodnička izvem, da je Virpazan nekakšen vhod  v nacionalni park Skadarsko jezero, da se naprej 50 kilometrov s kolesom npr., peš tudi 4 ure do kraja z imenom Murići (najbrž tam rastejo Muriji?). Oglasiva se v turistični agenciji celo z voljo, da bi se peljala s turistično ladjico, a prijazni uslužbenec nama pove, da danes jo pa ni. Tudi z avtom bi se dalo do Murićev, ampak pove, da je cesta zelo ozka, dolga 20 km, pa nama ni dišalo. Odločiva se, da greva kar naprej, do Cetinja.

Cesta je kar lepa, najprej se peljeva čez most, ki na ožjem delu preči Skadarsko jezero in ponudi kar nekaj pogledov na to največje Balkansko jezero, ki je hkrati meja z Albanijo. Nekaj naju vleče v tole Albanijo, že drugič sva čisto zraven.  Hitro se mi zazdi, da bova šla v Cetinje očitno čez Podgorico, toliko občutka sem pa že dobila. Zato se ustaviva in Brane gre prodajalko ob cesti vprašat, kako in kaj, hkrati pa kupi še fige. Dekle ga pouči, da morava nazaj, če hočeva v Cetinje, ker bova tu prišla v Podgorico. In obrneva.

Za nekaj je bilo že dobro. Prvi odsek za Cetinje je bil namreč šele 5 km pred Budvo. Družno sva ugotovila, da dekle najbrž nikoli ne vozi naokrog, saj bil bila v najinem primeru pot čez Podgorico krajša, kot pa nazaj na izhodišče. Ko sva ugotovila, koliko je ura, sva se odločila, da je za danes storniran izlet v Cetinje in bova to naredila jutri, da pa se greva šminkirat na Sv. Štefan.

Le kdo še ni slišal za otoček Sv. Štefan v Črni gori? Morda le tisti, ki tudi za Črno goro ni slišal. Mondeni del že od nekdaj, kraljevske in filmske glave so se pasle po njem, drag kot pes, svetniki se gotovo križajo. In po novem »Private«. Na obalo se je mogoče še vedno pripeljati z avtom, tudi kopanje na celini je možno. Če gledate na otoček, je plaža razdeljena na dva dela. Levi, plebejski, je dostopen za 10e na glavo na dan. Desni (čudno, bil je prazen) je dostopen za 50€ na dan, s tem, da ni dovoljeno krniti plaže s svojimi ležalkami, bognedaj najbrž s kakim pisanim šlaufom. No, kakorkoli. Na sam otok navaden dežavljan ne more več. Že dostopno pot čuva varnsotnik, prijazen sicer, ampak tja se ne sme. Privat. Nisva spraševala več naprej, nekje v spominu pa imam, da so ga zakupili Rusi.

Sprehodiva se še malo naprej, do kraljičine plaže, potem pa naju ujame ploha. Umakneva se v restavracijo na obali in z zasnimanjem čakava račun za kavo in pivo. No ja, bil je malo višji kot bi bil za podobno stvar na Kredarici, le pir je bil mali. Iz previdnosti. Ker nama je mondenih dragih krajev dovolj, buši je pa že lačen, greva v domači kraj in na kosilo v najino zdaj že znano restavracijo v hotelu Mercur (Mogren tudi). Res je zanimiv njihov koncept. Hotel ima, seveda klasično ponudbo, kot vsak hote. Potem pa ima še poseben del, ki v svojem srcu skriva samopostrežno restavracijo, poceni in okusno, kjer papava midva. Na zunanjem delu je na eni strani nekakšen fast food s sendviči in picami, na drugi strani pa zvečer ribja restavracija, kjer si lahko sam izbereš ribo, kuharji pa kuhajo pred teboj. Nič od tega ni zasoljeno, tudi gostov imajo veliko. Le dva koraka čez je restavracija Hotela Astorija. Na proste, ogromna, prazna. In draga kot pes.

Pozno popoldan se spraviva na obhod obale, tako po občutku je tja in nazaj kar nekaj kilometrov. Na točki obrata se usedeva na pijačo in opravljanje, ves čas se menja ljudstvo pred očmi in je kaj početi. Še vedno opažam, da je Črna gora vsaj v tem delu pač Ruska. Težko pa bi Črnogorcem kaj očitala. Pridni so, ne prodajajo le morja in sonca, zdi se mi, da se pri prodajanju turistom znajdejo bolje od nas, podjetnih Slovencev. Khm. Tudi oni nas bojo prešišali, hitrje, kot si mislimo. Res jih tepe mentaliteta in velike razlike, ki so bile med nami, a veslajo hitreje kot mi. Tak je občutek, res pa se nisva z nikomer menila o teh rečeh, da bi slišala, kaj mislijo oni.  Na povratku se ustaviva na tržnici. Kupiva zelo dober narezan pršut, kajmak in kruh, pa orehove rogljičke, krhke in slastne. Lep je takole brez ihte in bezljanja uživati dni. Čeprav se kar ne znam otresti občutka, da se mudi in je kar treba nekaj migat. No, kopala se še vedno nisva, ravno zdaj bo potekla vstopnica, ker bova morala nazaj. Pa nihče ne pogreša tega, da ne bi kdo mislil.

V soboto je pravzaprav prvo, res jasno jutro. Do zdaj so bile napovedi slabe, a je vreme zdržalo, za danes je pa še napoved dobra. Zjutraj si privoščiva kajmak in pršut, ki sva ga včeraj kupila na tržnici.  Za moje pojme bogata tržnica. Ne sicer prevelika, a na njej najdeš marsikaj: pršut, kajmak, njihove domače sire, ki so podobni feti, nekateri mozareli, mlade in zorjene. Pa na kile suhih oreščkov, fig, sušenih gob, oliv… Tudi sušene jagode recimo, pa vloženo sadje, med, pa zelenjavo in sadje, itak. Za 10€ sva si privlekla 40 dkg pršuta in kaki dve veliki šefli kajmaka. Pa svež kruh in to je to.

Po zajtrku se počasi spraviva do avta, smer tokrat Kotor. Iščeva adrenalinsko pot proti Lovčenu in jo v prvem poskusu zgrešiva. Zamolčijo Lovčen, Smerokaz je za Cetinje, pa še to tako, da ne veva, kam točno zaviti. Pa se peljeva naprej v upanju, da naju bodo kje usmerile table za Nacionalni park Lovčen. Praviloma imajo še kar solidno označene te stvari. No, ta ni. Po kakih 10 km se ustaviva na bencinski in poba naju pošlje nazaj. Drugič ubodeva in že se ob pokanju bobničev strmo dvigava, Kotorski zaliv pa je vedno nižje. Tudi letališče v Tivtu je nekaj časa kot na dlani. Cesta je ozka, prepadna, dolga 17 km in ima 5 ostrejših ovinkov (kot Vršič J). Je ožja od Vršiške, morda je malo širša od Mangrtske, a od te daljša, pa veliko bolj razgledna. Daleč se vidi, seveda, saj ni postavljena med strme in visoke gore. Vesela (no, jaz že) da nisva na poti srečala kakega avtobusa ali podobne široke zverine, sva kmalu na razcepu za Lovčen. Tudi do tja ne vodi ravno avtocesta, a kot vedno, nekako se že izide. Če ne ob strani, pa v rikverc.

Že od daleč se vidi, da je spomenik v remontu. Tudi parkirišče je nižje, oba se spomniva, da se je dalo pripeljat do stopnic. Tako pa opraviva skoraj planinsko turo. S parkirišča po markacijah v strm breg, ki se potem izteče na novih betonskih stopnicah in pelje direktno v restavracijo: Začasno je kar skozi bife speljana pot do mavzoleja. In ker je to zelo udobno, sva kar takoj parkirala na teraso in spila kavo. Ob lepih razgledih naokoli in svežem sončnem dnevu ni bilo nobene sile.

Potem sva se počasi odpravila na vrh. Mavzolej res adaptirajo: tunel, kjer je klanec 35 stopinjski in premagaš v 80 m kar 90 višincev po štengah, je zaprt. Narejena je pot po vrhu, lepo poštengcana s kamni in polžasto zavita je za moj okus bolj prijetna kot tiste stopnice notri. Tudi mavzolej je ves v odrih in  v razbijanju. A ogled je mogoč, prijazni receptor nama posodi vodnik z podatki, da si prebereva, kaj gledava. Vstopnina vseeno je. Ne vem, koliko je sicer, zdaj je 3€.

T i stvari je za pogledat: spomenik Njegoša, razglednik in grobnico. Na razgledniku se iz vodnička poučiva o zgodovini in znamenitostih. Tako izveva, da je bil mavzolej zgrajen v 70 letih prejšnjega stoletja, tam okrog 1974, do takrat je bila gori kapela, Njegoševe kosti pa so iz različnih zgodovinskih razlogov selili iz Cetinja gor in dol. No, zdaj so v grobnici v kleti mavzoleja. Njegošev kip je seveda iz marmorja težak pa je, pozor!, 28 ton!!! A? Le kako so to spravili gor? Njegoše j umrl mlad, le 38 let je imel. Le kaj je bil razlog? In ne nazadnje, Lovčen je visok 1660m, z njega pa se vidi skoraj vsa Črna gora, tudi včeraj obiskano Skadarsko jezero, ki ga mirno lahko zamenjaš za morje. Pravzaprav mu je ime Črna gora in je država dobila po njem ime. Mavzolej je projektiral Meštrovič, zanimivo je tudi, da je pravzaprav skupni projekt vseh YU republik. No, še marsikaj piše o tem mavzoleju, kar se mene tiče, se ga splača obiskat. Morda je veliko lepši, kadar ni posejan z gradbenimi odri, odpaki in svinjarijo, a takega ga pa tudi ne moreš videti vsak dan in v vodnikih ga ni. Mogoče je bila tudi gužva za kak procent manjša zaradi tega.

Vrneva se do avta in nato naprej. Naslednji cilj so Njeguši, rojstna vas mladike Njegoša, kjer pa le stojnice s pršuti, siri in štrikarijo daj slutiti, za kateri kraj gre.

Nobene table ni, najdeva jo šele kakšnih 5 kilometrov po zadnji hiši, v obratni smeri namreč. No, ker pa imava dober nos, že prej obrneva in se parkirava v konobi. Poskusila bova Njeguški sir in pršut, svetovno znano specialiteto. Dober je, ravno prav ga je za malico. Ne odločiva se za nakup nič od domačega, tudi šrtikanih štumfov in puloverjev ne, pa tudi šajkače naju ne pritegnejo. Občudovat greva cesto naprej, proti Cetinjam, star Črnogorski prestolnici.

 Če bi imeli kakšno oznako več, in bi slučajno zavila v center, potem bi si najbrž še privoščila kak sprehod. Tako pa na slepo motava po ulicah in ker slepa kura zrno najde, najdeva cesto proti Budvi. Da bi ne izzivala več usode, ker jo drugič morda ne bi, z vožnjo nadaljujeva. Še lepa fotka Lovčena s te strani uspe, potem pa že vijugava navzdol proti morju, po cesti, ob kateri na vsakem kamnu vabi telefonska služba šlep službe. Da ne bi.

V primerjavi s cesto iz Kotorja je ta bistveno boljša in širša in kar kmalu sva spet na poznanih ovinkih pred Budvo. Lep izlet je tole bil, si poveva. In res se ga splača narediti, če je človek že ravno tu. Pa še tako vroče ni bilo danes. Temperatura je padla na prijetnih 23, višje gori je bila pod 20. No, v takem se pa že da dihat, pa tudi kakšen korak naredit, brez da bi teklo po hrbtu. Še danes prespiva, jutri bo pa že treba pokat. Hitro mineva, hitro.

Pred tekmo z Grki se greva še malo podpret. Nekaj dni že v brk tolče ponudba jastoga v restavraciji, kjer tudi sicer jeva. Le v zunanjem delu, na trgu. Saj naju menda ne bo konec, če greva probat. Tudi cena ne zgleda morilska. In ko pride krožnik, se Branetu kar oči zasvetijo in brke spodvihajo. Kar je res je res, odlično izgleda. Dva raka na morski rižoti, porcija kot se spodobi. Okusno, skratka, ne bi moglo biti boljše za zadnjo večerjo.

»Doma« naju čaka presenečenje: vrata hiše odprta na stežaj, od notri se sliši pleh muzika, ugotoviva, da tako proslavljajo prihod naraščaja v hišo. Že zjutraj nama je gazdarica vsa vzhičena povedala, da je prvič postala babica (v bistvu ugotoviva, da niti ni babica, saj je rodil nečak), a to je kot kaže vseeno. Zdaj teče v hiši slavje, žlahta prihaja in se zbira. Seveda morava zraven, preden kaj rečeva, naju že porinejo na stole, pred naju postavijo pršut in sir, strežejo pijačo in skratka…. Pa ravno danes, ko nama že vse iz ušes gleda. Posediva, kolikor je spodobno in se potem po prstih posloviva.

Prišel je zadnji dan. Zjutraj najdeva čisto »mamurno« gazdarico, slavje se je zavleklo v jutro. Popijemo kavico, poravnamo račune in že se peljeva proti domu. Pred odhodom obiščeva še tržnico. Brez pršuta in kajmaka ne greva domov. Nazaj v obrnjeni poti od prihoda. Spustiva vožnjo ob Kotorskem zalivu in se zapeljeva proti Tivatu, nato pa še malo naprej, v Lepetane, kjer vozi priročen trajekt, povezava med dvema bregovoma. Vse skupaj nama vzame 15 minut, pa sva čez. 


 Čez mejo s Hrvaško porabiva ravno nekaj takega, mimo Dubrovnika Brane doda gas, da naju ja ne bi spet zvlekel na ogled. V začetku imava še voljo, da bi se ustavila v Plitvicah, morda celo prenočila tam. A volja s kilometri puhti in oba sva zadovoljna z odločitvijo, da greva domov. Med vožnjo pospraviva fige, ki sva jih kupila tam nekje na Neretvanskem polju, menda gredo h kraju. In najino popotovanje tudi. V nši domovini si privoščiva še zgodnjo večerjo in ob pol osmih zvečer sva po 10 urah vožnje in kakšnih 800 kilometrih doma.

Za potepanje sem si pred odhodom kupila knjigo Lonely Planet Montenegro. Je sicer v angleščini in iz leta 2009 tako da mogoče čisto vse ne drži več, saj je napredek v Črni gori očiten, a je vseeno zelo koristna. Tako glede napotkov kot zgodbic, anekdot, posebnosti. Skratka, priporočam.

V knjigi je npr. opisana navada, ki so jo Črnogorci obdržali do prve svetovne vojne - rezanje glav. Menda so imeli vojščaki svoje privatne zbirke, ena takih morbidnih je bila v Cetinju. V 20. stoletju so to navado sicer omilil, in sicer tako, da so rezali nosove ali roke. No, vseeno krvoločno, se vam ne zdi? Ker so tudi Turki imeli podobno navado, so Črnogorci navadno tudi lastnim kolegom porezali glave, da ne bi prišle v roke sovražniku.

Še ena zgodba je luštna, nanjo sem se spomnila danes, ko sva bila povabljena k gazdarici: med navadami domačinov je našteto tudi prisilno hranjenje. Knjiga pravi, da Črnogorci stalno priganjajo k hranjenju in da hrane nikoli ne zmanjka; ko poješ eno, že je na vrsti druga. Priporočajo taktiko počasnega žvečenja, le tako se lahko zavarujete pred tem, da vas bo od hrane razgnalo.

 Lep dopust je bil. Lepo sva se imela. Brez pretiranega stika s civilizacijo, brez napornega ukvarjanja z vsakodnevnimi težavami, ugotoviva, da enkrat samkrat nisva slišala besede kriza. In lepo sva se imela drug z drugim, kar pa je tudi veliko vredno.