Velika Bavha (M.Robon), 1980m, 26.10.2013

Izbiramo vrhove mi ali oni nas? Nas gora pokliče? Zakaj se ravno v nekem trenutku znajdemo ravno na tisti gori? Zakaj sprašujem take neumnosti? Ne vem. Prišlo mi je pač na misel.

Enkrat letos poleti je priletel pozdravček po MMS  z gora. Šlampasto sem prebrala Rombon in mi je bilo nenavadno, da se moj bratec potika tam okoli. Slikica na telefonu je majhna in bolj kot sem jo gledala, manj se mi je zdela rombonska. Saj ne, da sem kak poznavalec, slike me vedno varajo. Pa le še enkrat pogledam tekst in tam stoji Robon. M manjka, oziroma ne manjka, pred Robon stoji.

Kje hudiča je pa zdaj to goro našel? Striček računalnik vse ve in takoj postreže z odgovorom. Velika Bavha, tam v kaninskem gorovju nekje. Počakam še slikce in že sem čisto navdušena. Ker vem, da jutri takoj ne bo hotel spet nazaj, mu pustim nekaj časa. In v soboto je bilo čakanja dovolj. Sem mu povedala, da nam je obish Robona obljubil in smo šli.

Niti ne tako rano zjutraj se družba podaja spet v Zahodne Julijce, tja čez mejo. Moj avtek ima to ruto že v pominu, pazit moram le na gas, drugo opravi sam. Vremenska je taka, da ji vreme niti slučajno ne ustreza. Moralo bi biti megleno, oblačno in tako, bolj sitno, a je kristalno čisto, jasno, sončno in toplo. Tudi prav.

Napoved se izkaže za pravilno šele na Sedlu na Žlebeh (Nevejsko za smučarje), kjer je ob devetih točno tako,kot so rekli. Megla. Gosta. Tudi prav, saj nekaj časa bomo še rabili, da pridemo višje, ta čas bi se pa tudi moralo kaj zgoditi. Z vremenom, mislim.Ravno ta napoved je bila razlog, da smo šli kasneje od doma.

Parkiramo pri hotelu, ki kaže znake propadanja. Hudiča, saj nismo na naši strani? Ali je pač vpliv tako močan? Naokrog nove lepe apartmajske hišice, tudi na prodaj je kaj, ravno tako tudi hotel. Zaprto, seveda. Najprej se sprehodimo do Baite, še pred dvema letoma prijetne oštarije, ki je imela na sredini odprt kamin za pečenje pic. Prav domača je bila. Zdaj že nekaj časa žalostno stoji na pol zgorela hiša, brez strehe. Menda niti premaknili niso ničesar po tem, ko so gasilci odšli. Ja, včasih ostanejo pogorišča, tudi z ljudmi in spomini je tako...

Kar levo od nje je na travniku tablica in oznaka za Sella Robon, Sedlo vrh Laških brežičev po naše. In čisto nespodbudnih 3.30 ure. Bošti potolaži, da se malo lažejo, za cel krog je rabil samo 5 ur. Ahmmm. No, na koncu se izkaže, da smo jih mi dobrih 6, pa smo si kar vzeli časa za razglede.

Prvo uro in pol ni bilo kaj videti. Megla je vztrajno tiščala dol, pot pa gre skozi gozd (menda). Je pa res, da pot ni navadna. Mulatjera je. Vzeli so si čas in nekaj kilometrov lepo nadelali, naredili bankine in podporne zidove.. Sto let nazaj, pa še vse traja. Ko bi le naš SCT gradil tako kvalitetno. Časovno verjetno ne bi bilo veliko razlike. Ja, tudi to je bilo vojno področje, tudi tu se je marsikaj dogajalo in celotna pot, ki sicer nosi oznako 636 in kasneje 637 je en sam vojaški muzej. Po urici in pol Boštjan pove, da je bil tam včasih smerokaz za kasarno Poviz, pa ga (preverjeno) več ni, a malo odvijemo vseeno s poti in si ogledamo razvaline.

Dve veliki stavbi, vmes dvorišče in na koncu grd plastičen rezervoar, namenjen plinu za proženje plazov. Paše ko sedlo na kravo. Seveda pokvari okolico, a najbrž je mesto tako, da je bilo primerno. Italijani pač nimajo težav z civilnimi iniciativami, sicer to tam ne bi stalo. Malo višje opazovalcu ne bo ušla »pipa«, montirana na steni Pobiča, podaljšek te kante izpred kasarne, ali njen končni odjemalec. Teh »pip« najdemo v tem okolju precej, tudi npr. na Prestreljeniku. Najbrž tudi zaradi njih tu že dolgo ni bilo slišati, da bi koga pokopal plaz.

Vzamemo si malo predaha, a megla in veterc nas hitro preženeta naprej. Zlati macesni so vedno redkejši, še megla postaja modra in kmalu po tistem, ko stopimo iz gozda se za hrbtom posveti. Prestreljenik in okoliški vrhovi se pokažejo skozi megle, za njimi hitro prikuka pred nami levo ven Pobič, pa se za trenutek spet skrije. In ko meglo sonce končno prisili navzdol, se na drugi strani pokažejo prvaki Montaževe skupine.

Točno tako, kot so napovedali na il.meteo, portalu, kjer se za italijanske konce splača it gledat vreme. Skoraj do minute natančno se nam je pokazalo sonce. Smo na razcepu, kjer se na desno odcepi pot do Prevale, mi jo mahnemo levo. Sledi prečenje pod Lopo na desni in Pobičem ter Lopičem na levi, ki je skorajda po ravnem. Vso našo pozornost poberejo razgledi.

 

Uauuuu. Hrbtni del naših Julijcev pa vsi zahodni Julijci.  Vse kuka nad meglo, katere meja je, kot bi jo odrezal z rezilom. Jerebica in Rombon sta na dosegu roke, z vsakega bi lahko pisala spomine, pa Črnelske špice in Hudi vršič, na prvih smo bili s PD.Nedvomna zmagovalca spredaj sta Mangrt in Jalovec, večkrat že in še obiskana, na levi pa vsi Poliški špiki, obilo okrašeni s spomini. Že videni letos, pa še pogosto bodo. Ošlatani tudi.

Na tem delu so roke lahko v žepu (razen če kadiš ali slikaš), tako zložna je pot. In ko se zdi, da samo stopiš še na Bavho, se zaplete. Dol je treba. Dokler se ne navadiš, je to najbolj stresen del poti. Iti dol, ko greš gor!? Pa še v meglo nazaj je bilo treba. Rob je bil nekje na 1800m, zato smo se vanjo za nekaj minut spet potopili.

Višino smo zreducirali za 150m, pa jo hitro dobili nazaj in že stali na prijetnem Sedlu Vrh Laških brežičev, manj 100 m pod vrhom. Zanimivo sedlo. S klopco, informativno tablo, ki to ni (mene v italijanščini slabo informiraš, ker ne razumem), slik pa je malo.  Celo sedlo je bilo nekoč mala vas, kar pričajo ostanki zgradb. Niso pasli ovc, vojake so se šli.

 Naravnost bi prišli na Jerebico, čeprav ta pot ni ravno najboljši izbor. Treba je kar korenito v dolino in iz nje nazaj. Če že greste tja in lepo jo je obiskati, potem je boljše, če se jo lotite iz Jezerske doline. Tako in tako boste tudi po tej današnji poti, če boste šli, tam spet začeli... Na desno se pride po brezpotjih na Črnelsko špico, pravijo, no, na levo mimo prve podrtije pa smo šli mi.

Na njej piše celo bivacco. Morda, če bi bila res sila. Raje v rov zraven. Še boljše pa par korakov naprej v bivak Modonutti – Savoia, speleološko gnezdece rdeče barve, na prav lepem mestu, tik preden se začne pot strmeje dvigati proti vrhu.

Bivak stoji z razlogom. Speleologi tu imajo kaj početi. Ves čas sicer kratkega vzpona, kjer nam pomagajo možički je treba najbolj paziti prav na jame. Nekatere prav zlovešče zevajo pod nogami. Skoraj se človek ne more odločiti, ali je Bavha res gora, ali pa je velik gozd ojstric, ki so le še slučajno malo povezane med seboj. Več je luknje kot kamenja. Ajde, malo pretiravam. Tudi sicer so Kaninski podi poznani po jamah, zato tudi posebej nevarni v megli ali pozimi, a pozimi se tako bolj malo potikamo tam. Vsaj večina.

Na vrhu si privoščimo razgledovanje iz sedečega položaja. Toplo je, nikamor se ne mudi. Dohiti nas mlad pob, ki mu ni dolgo za posedanje med ragljami.  Nazaj se nekaj časa vračamo po isti poti. Tam, kjer smo pri vzponu nehali s spustom, se obrnemo desno v krnico.

Markirana pot 637 povede pod severno steno Bavhe (ima nekaj zahtevnih smeri, sem prebrala), potem pa sledi dolgo prečenje proti Sedlu na Žlebeh, občasno v tem letnem času prav zoprno. Mokra skala in listje, pa ozka stezica nad strmimi pobočji... No, sem kdaj videla že bolj prijetno pot. Med najbolj sitne pa tudi ne spada. Po dveh debelih uricah smo na najvišji točki ceste, ki pelje na sedlo, še 15 minut asfalta, pa smo pri avtu.

Ker je Mateja imela letos že drugič rojstni dan, nas je, lačne kot smo, peljala še na pozno kosilo. Zbirat nismo smeli (tako pač je, ko ona časti), na mizo smo dobili dva talarja mesa in skledo neokisane solate, a ker smo bili lačni, je bilo vse zelo dobro in je zginilo prej, kot je nad mizami zašlo sonce.

Tak dan je bil, da se je dalo jesti zunaj, še celo muhe so še letale, pa natakar, ki je delal že globoke nadure. Za sladico je moški del spil še vse poperitive (ne vem, kako se reče drugače tistemu šnopcu vijola barve, ki ti ga prinesejo na koncu na račun hiše, a aperitiv ni). 

Samo še domov je bilo treba. Že v temi, s petjem na zadnjem sedežu (ali vsaj blizu) smo zaključili lep dan. No, pa Tejka ni imela rojstnega dneva. Praznovali smo, ker jo je srečala pamet in je naredila faks. Kot kaže, srečanje ni bilo samo mimobežno. Zdaj me je pa strah, da se ne bo več kaj mela menit z nami. Hm.  Ja, nič. Bomo pa tiho na skupnih poteh.

Tehnični podatki:

Vrh: 1980

Začetek: Sedlo na Žlebeh (Nevejsko sedlo) 1198, pri hotelu, pot 636         
Višinska razlika: 1004
Trajanje: 6,30
Vračanje po poti 637