Dobrča, 1634m, 27.11.2013

Ruleta je nesrečna igra, sploh če je Ruska. Tam imaš srečo, če ti ostane glava cela. Tudi ruleta, a z malce manj tragičnimi izidi, je letos vreme. Bo, ne bo, booooo!!!, ne bo. Končno se je pokazalo na napovedi nekaj sončkov v vrsti. A niso bili sami. Družbo jim je delala puščica, na desni strani pa zoprno rdeče opozorilo za veter.

 Sva al nisva?  V sredo je mogoče ukomponirati  odsotnost z dela, malo mraza in vetra pa po dolgem času telescem že ne bo škodilo. Saj se je treba utrjevat, al kaj? Zdravje ne čaka, drugo bo že.
V takih razmerah kot so trenutno se vedno spomnim na Dobrčo. Taka hvaležna gora je. V kvizu bi obkrožila odgovor, da spada v Karavanke, pa pravijo da sploh ni res. Res se skoraj drži Begunjščice, ta pa Stola in ta dva sta v Karavankah,  ampak ne. Stvari ne morejo biti tako enostavne. Kljub temu, da jo do Storžiča loči dolina s Tržičem, spada, pravijo v Kamniške Alpe. Ima dostope za vsako vreme in za večino okusov. Razen alpinističnega in feratarskega ne poznam nobenega. 

Praviloma so vsi relativno bogati z višinci, tam okrog 1000 jih hitro namendraš. In ni predaleč. Pol urice pa že lahko pihaš v strmino. Meni je bil najbolj zanimiv iz Begunj, natančneje Drage, čez Luknjo (soteska, celo zavarovan del ima), pa čez Prevalo in potem do Koče na Dobrčo. Dolga, razgibana. Največkrat sem šla iz Brezij, ki je menda tudi najbolj poznana in ima izvedenke. Dobrča je vedno na razpolago, naj je mrzlo ali toplo. Nikoli povsem ne zapre vrat. Res pa je, da jo običajno poleti zanemarjam, ker je toliko izbire in se nanjo vračam, včasih tudi kadar ne vem kam.

Ziher je ziher, greva na Dobrčo. Ne po klasiki, greva ogledovat planine. Tri stojijo ena za drugo: Bistriška, Breška in Lešanska. Prvi dve sta malo bolj na kupu, do tretje je treba pretrpeti nekaj kolovoza. A danes je bil na zoprni podlagi od Breške planine naprej sneg. Po snegu pa se takoj lažje hodi.

V ruzakih je bilo vse potrebno za Aljasko. Za vsak slučaj. Na Kredarici je ja kot v Sibiriji, Dobrča pa ni preveč daleč a ne? Pa še veter. Vsaj orkanski bo, menda. Še štartava malo bolj pozno, da ja ta hujše odmrzne. Ni.

No, štart je obetaven, niti ni tako grozno, je pa res, da sva v gozdu in tam vedno manj piha. Lahko pa kaj na glavo pade. In danes sva videla kar nekaj dreves, ki so naju zgrešila za kak dan, dva ali tri. Veliko podrtega je, čisto na sveže. Ogromne smreke, izruvane ali zlomljene ležijo ob poti. Kakšna tudi čez. Veter se bolj sliši kot čuti. Občasno zahrumi čez vrhove in se odpravi strašit še kam drugam.Hitro sva na Lešanski planini.

 

Takoj, ko se gozd odpre je snega do kolen, veter pa občasno pometa, kar ni primrznilo na podlago. Lep sončen dopoldan je od snega, ki ga nosi veter kar bolj mehak. Stopinj ni nobenih, ljudi tudi ne. Prehitro se mi mudi navzgor, kar naju stane na koncu nekaj gaženja med drevjem v neznano, a saj je vseeno. Vem, da bova nekje tam gor prečila pot iz Brezij in koče, zato kar greva. Ni prestrmo in tudi ne pretežko, ugreza se pa nekje več nekje manj. In bi se tudi, če bi šla prav.

 

Težava je ista kot na vseh planinah. Nobene oznake kam. Poleti je tam kolovoz, zdajle pa ničesar. Spomin je pa puhel. Zdi se mu že, ampak kaj vse se mu zdi… No, dvom je ostal moj, vseeno pa sem bila vesela, ko se je izkazalo, da imam (spet, itak) prav. Ko je klanca zmanjkalo in se je na drugi strani obrnil na dol, sva stopila na markirano pot. Tudi ne preveč shojeno, a nedvomno pravo. Nekaj minutk sva še hodila po njej, da sva prišla do odcepa za kočo in še par da sva prišla do tam, kjer bi v osnovi morala. 

Smreka, kjer je bila tablica za planino je vodoravna. Izpuljena. Če veš, da se tam gre, nekako poiščeš tablico. Če ne veš, ne veš niti ko greš mimo. Nič ne kaže na odcep, tudi shojeno ni bilo. A s te strani sem bila že tolikokrat, ko je smreka še stala, da pač vem. 

Potka je bila danes precej bolj ovinkasta kot običajno. Na novo vije med podrtim drevjem, ki ga je tu na grebenu veliko. Tik pod vrhom srečava še živahno, malce starejšo gospo s pesekom, ki naju veselo pozdravi. »No, končno si je še nekdo upal gor!« pravi in že jo ni. 

Veter počasi pojema in na vrhu ne brije več. Ko počiva, je čisto prijetno toplo. Za zimo.  Malo postojiva, malo poslikam (ker itak sploh še ni nobene fotke s tu gor), potem pa se odpraviva iskanju prave poti naproti.

Do Lešanske planine se potem spustiva tam, kjer so že zdavnaj predvideli. Le da se zaradi napihanega snega malo bolj vdira, dvakrat pa morava poiskati obvoz mimo podrtega drevja. Enkrat po njim in malo okrog, drugič pa kar čez njega in večjih problemov je konec.

 

Na planini še kar vleče in ker nihče ne stoji s čajem ali pirom, greva naprej. V urici sva spet pri avtu. Ogledava si še Bistriško planino, malce bolj. Spomenik NOB stoji tam, malo naprej pa kot iz fovšije še križ s pribitim Jezusom… Kot kaže planina tudi obratuje, le da se ni dalo ugotoviti kdaj in kako. Zgleda kot koča, a bila je prazna, napisano pa tudi ni nič na njej. Planina je lepa in gotovo so okoličani velikokrat na njej.

 

 

Termometer v avtu kaže stopinjo manj kot zjutraj, ko sva prišla. Minus 2 je nameril. Še najslabše se je usesti v mrzel avto, potem ko se obuješ v mrzle čevlje. A sva pretrpela tudi to. Lep izlet je bil. Kakšen bacil sva pa le uničila. Zdajle lička žarijo od vetra in mraza, noge so na toplem, spomin na Dobrčo pa se spravlja v besede, da ne bo ubežal. 

Drobni trenutki, ki bogatijo življenje. V dvoje pač dve. J

Tehnični podatki:

Višina: 1634
Izhodišče: Bistriška planina
Višinska razlika: 655
Čas hoje: 3 ure