Kolovrat, 1243m, 11.5.2014

 


Najprej igra asociacij: Kolovrat?


Kolovratenje. Včerajšnji dejavnosti najprimernejši približek.

Pripomoček za predenje. Tu se takoj pojavi Trnjulčica. Pravljice so fajn. In da se jih da z razmišljanjem fino pokvarit. Npr.:

»Kolovrat igra pomembno, celo usodno vlogo v vsaj dveh pravljicah: Trnuljčica in Špicparkeljc. Pri Trnuljčici je prerokovano, da se bo pri petnajstih zbodla in umrla (zaspala).Pri Špicparkeljcu mora mlinarjeva hči iz slame napresti zlato, sicer bo umrla.
Obakrat s kolovratom.

Že ti dve pravljici nam dajeta misliti, da so kolovrati, vretena in predenje povezani s smrtjo. Še več - povezujejo življenje in smrt. V pletenju in predenju je bilo že od nekdaj nekaj skrivnostnega, magičnega, praviloma pa je bilo povezano z ženskami. Zanimivo je, da gre pri tem za dejavnost, ki je bila tradicionalno primerna za ženske iz vseh družbenih slojev, kar prav tako daje vretenu nekakšno povezovano vlogo.

 
Poleg tega nekateri razumejo vreteno kot simbol premoči moškega nad žensko, kar ponazarja tudi sicer že opuščeni običaj prenašanja vretena na čelu poročne procesije v nekaterih krajih po svetu. Vreteno pa ni le simbol ukročene žensk (povezava prebadanja prsta pri Trnuljčici s spolnim odnosom je Freudu samoumevna), ampak tudi ustvarjalnosti in fantazije, saj z vretenom lahko 'napletemo' nekaj novega, neko novo resničnost. Tudi pri nas poznamo izraz, da je nekdo 'napletal in napletal'ali 'kar nekaj pleteničil', ki ga uporabljamo, če hočemo povedati, da si je nekaj izmišljeval.

V Špicparkeljcu je to povsem očitno. Dekle je tisto, ki si z vretenom ustvarja novo življenje (čeprav ob tem nenehno tvega svoje in kasneje otrokovo življenje), Špicparkeljc je zgolj posrednik. Ko se ga znebi, je svobodna in v svojem življenju lahko tudi zares uživa.

Zato nikoli in nikdar ne podcenjujmo moči, ki jo daje kolovrat. » (iz bloga Pravljice in njeni simboli).

 

Pa še ena pokvarjena pravljica, kot kaže. Sneguljčica. Nima veze s Kolovratom, ampak s tem, v kaj preveč razmišljanja (ali česa drugega), privede:

Glavko, Srečko, Kihec, Pikec, Godrnjavko, Tepko in Zaspanko. To je sedem palčkov, junakov knjige in istoimenske risanke Sneguljčica in sedem palčkov. Nova študija je pokazala, da naj bi palčki predstavljali  vsak po en stranski učinek kokaina. Vsak od ime palčkov je en simbol posledice snifanja (tisti kihec takoj skoči v oči).

Hja no, pa zdaj to razloži otrokom. Naj kar ostane pri lepi speči Trnjulčici in enako lepi Sneguljčici, jaz pa vas peljem na Kolovrat, ki je tudi povezan s smrtjo. A drugače. Tam se niso zbadali z vreteni ali iglami, tam so se pokali med prvo svetovno vojno.

Kolovrat je masiv nad Tolminom, poleg Matajurja, nasproti Mrzlega vrha, na eni strani smo mi, na drugi pa Italijani. Je del poti Miru, ki poteka v spomin Soške fronte, začne se v Logu pod Mangartom in konča v Mengorah (pod vznožjem Kolovrata). Kolovratov greben je bil dolgo mejni, na njem so postavili sistem 3. obrambne črte soške fronte, na vojno pa spominja muzej na prostem z obnovljenimi strelskimi linijami in položaji. Še je mejni, le meja ni več pomembna.

Kadar vreme kaže tako, kot je kazalo za včeraj, sem vedno vesela, če kakšen drug premišljuje o tem, ali se na izlet gre ali ne. Tokrat je bila odgovornost na vodnikih PD Medvode in kot vedno, so se odločili prav. Čisto po nobenem ključu včeraj ne bi smeli večinoma hoditi po suhem, pa smo. Če ne bi na poti obračali vsakega kamna in se spodobno obirali, bi ostali celo suhi.

Odhod je bil zgodnji. Mateja je ugotovila, da se moraš najprej navaditi vstajanja ob štirih, šele potem se lahko kvalificiraš za izlet s PD Medvode. Potem se moraš navaditi le še, da se izletu vedno doda še kakšna točka (če se le da vrh) ali se ga posebej začini. Ko si tega navajen šele lahko začneš delo na kondiciji, ker ti bo prišla (večinoma) zelo prav.

Pot je šla čisto enako, kot prejšnji teden: Medvode- Škofja Loka- Kladje- Cerkno- Most na Soči – Tmin (po domače, knjižno Tolmin)– pa tam kmalu smerokaz za Kolovrat oziroma sedlo Solarji. Potem se po cesti do Solarjev dvigneš skoraj na vrh.

V resnici je med štartnim mestom in najvišjim vrhom Kukom le nekaj manj kot 300 višinskih metrov. Z umazano podrobnostjo. Vmes so vsaj trije vrhovi, kar pomeni, da je treba najmanj trikrat dol. In se jih na koncu nabere okrog 500. Tudi to ni kaj posebnega, za dobro uhojenega popotnika pravi sprehod.

Je pa dolžine nekaj več, posebej brez udobja, ki ga zagotavlja avtobus. V eno smer je dobrih 7 kilometrov, na povratku bi se jih nabralo 14 in če prištejemo še klance na povratku, se rodi že simpatična tura. Lahko pa se vrneš tudi po cesti, kar je običajno dolgčas. Nam se ni bilo treba, ker smo na drugo stran poslali Nejca z avtobusom.

Dve uri smo se vlačili po naših lepih, na pol zaprtih ovinkastih cestah, preden je bilo mogoče prvič skočiti v grmovje na zasluženo odlivanje. Vsi zbrani pred planinskimi oznakami potem družno ugotavljamo, da nas  morda čaka nenadejana pustolovščina. Pod tablicami je namreč obvestilo o zaprti poti. Khm. Ja no. Smo gledali preč.

S seboj imamo vse planinske enote: od pohodniških do gozdarskih in izvidniških, celo sanitetna enota pod vodstvom Andreje je danes v polni sestavi. Bomo že kos izzivu, pravijo. In gremo.

 Žled je kosil tudi v teh krajih. Gozdovi ob cesti, po kateri smo se pripeljali do Solarjev so žalostni na pogled. Ogromna površina pobočij je povsem uničena in to na težko dostopnih krajih. Takšen delček je tudi začetek poti s sedla, ki pa je že v glavnem počiščen in prehoden brez težav. Malo smo pa pomagali tudi mi. Saj veste, če vsak od 31 samo eno vejico premakne, se pozna. Vmes smo pohodili, brez da bi vedli, vrh z imenom Platene.

Temu delu bi se lahko izognili tudi, če bi se iz avtobusa spravili nekaj sto metrov višje, tam, kjer planinska pot ponovno preči cesto. Od tam dalje je pot brez posebnosti.

Na Gradu je prvi vrh, ki ga okupiramo danes. Pol urice od začetka do tja je, povsem udobne nič prestrme poti. Vrh je razglednik, na njem je žig, lepo zelen je in kraljuje nad muzejem na prostem. Seveda se kar za začetek na njem malo pomudimo, doseči vrh pač ni kar tako. Je čisto vseeno katerega. Pa treba je štempljat. Nekateri so se tozadevno včeraj nagarali. Gotovo so domov prišli z novim polnim listom žigov.

Skoraj urico nam je pobralo potepanje po Muzeju na prostem.  Če bi bil iz druge svetovne vojne, bi se ga kdo od naših udeležencev morda še medlo spomnil... Vam hočem pohvalit ekipo, prosim! Včerajšnja zasedba je bila okrašena kar z nekaj »mladci in mladenkami«, ki bi lahko bili živ dokaz, da hoja v hribe dobro dene. Za izgled in za sposobnost.

Sem bila pa po krivici kregana. Rekla sem namreč, da je izlet primeren tudi za upokojence (pri čemer sem imela v mislih recimo Branetovo 85 letno mamo in tudi menila sem se z njim), pa so me popadli prisotni, da naj bom kar tiho: da so oni (ona) že s fitnesa, ko se jaz šele privlečem v službo.... Ja no, take mamo.

Je pa res, kar sem povedala. Muzej na prostem si je mogoče ogledati brez da bi se prej pol ure potili v klanec. Morda pa se kdo več ne more.Čisto zraven je cesta, kjer je mogoče parkirati in si brez muke ogledati rove, kaverne in se vzpeti na vrh Na Gradu.

Pot gre od tu ves čas lepo po grebenu, gori doli. Med rožicami, v tem letnem času cvetijo in dehtijo šmarnice, razcvetajo se pogačice in kukavice in vse je zelo, zelo zeleno. Razen neba nad nami, ki bi praviloma lahko bilo modro, s kakšnim zasanjanim belim oblačkom. Ni bilo. Komaj še je viselo nad nami, z odločno temno črto, za hrbtom pa so se že vlekle značilne zavesice, ki povedo, da pada dež. In ni se odmikalo.

V tem kolovratenju pridemo najprej do Trinškega vrha, gremo mimo bivaka Zanuso (odprt a neoskrbovan), pa do predvrha in vrha Nagnoja, potem pa je še kakšne pol ure do najvišjega z imenom Kuk. Nič lep v bistvu, kazi ga oddajnik.

Na predzadnjem vrhu, Nagnoj po imenu, je Miro stoično ugotovil, da dežju pač ne bomo ušli. In da je vseeno, če si pavzo vzamemo tu, saj na zadnjem, najvišjem in končnem Kuku ne bo kaj videt. Zagrnil ga je namreč že oblak.

Pa smo sedeli. Žvečili vsak svoje (ali sosedovo) in s povešenimi ušesi čakali, da nas zmoči.  Po tisoče prehojenih poteh že veš, kdaj je treba pelerine, marele in podoben pribor pripraviti v naprej. Da se potem samo prime. Eni so si zvlekli kar nase, drugi so si marele stlačili v žep. Tretji so upali, da ne bo nič. Ker so oboje pozabili doma. Ne, saj se hecam, takega med nami pa ni bilo.

Še kar po suhem, a v vedno bolj vetrovnem in meglenem se vzpnemo na Kuk. Z razgledi okoli 0. Pa se nam še vedno nič ne mudi. Šele ko padejo prve kaplje se nam zdi, da bi bilo morda pa vseeno bolje počasi zaključevati z izletom.

Kar naprej gremo, po utrjeni lepi in neoznačeni potki, ki se kmalu začne strmo spuščati po pobočju. Dežek špricne pa spet poneha. Tako malo gre, da nas smerokaz za Nebesa seveda potegne v nebesa. Kljub temu, da se 100m proč po nas pelje  avtobus.

Ne, itak. Bo že avtobus  prišel drugam, v nebesa in to peš, pa se ne da vsak dan. In da to ni tako enostavno nam pokaže tudi vreme, ki se nas končno naveliča. V nalivu, med grmenjem in skoraj sodro nas končno povsem mokre spodi na avtobus. Na srečo (in po pameti Zvonetovi) nas Nejc že čaka z odprtimi vrati. Lepo oprani posedemo v avtobus, ki v trenutku dobi stekla kot tista zjutraj v kopalnici.

Od Nebes je bilo le grmenje, objekt pa smo videli od zunaj. Saj izgleda lepo, kot za pol milijona vložka že mora. Pogled pa je z vrha Kolovrata menda lepši in širši. Pa tudi stane precej manj. A je res, da se je zanj treba potruditi, do tu pa se pride po cesti z avtom.

Pir v Tminu je odpadel, ker smo se morali najprej posušiti. In zato je vožnja do Podbrda, z občasno vklopljenim pihanjem klime, povsem primerna. Pa še planincem na Podbrdu smo naredili promet.

Če bi iskali bolj primerno turo za včerajšnji dan, je ne bi našli. Vse se je lepo sešlo. Od dveh obljubljenih suhih ur smo imeli tri, napasli smo zijala v muzeju in dušo na rožicah, pa še stuširani smo se vrnili domov. Moji nogici pa je bolj izi tura tudi prijala. Mogoče niti ortoped ne bi zavijal z očmi?

Tehnične podrobnosti:

Višina: 1243

Višinskih: 496
Čas: 3,40 (na komot)
Km: 7,2