Mrzli vrh, 1359m, 1.5.2014

Priprave so bile temeljite. Google ve kar nekaj, nekaj se najde na www.hribi.net, knjižnica doma ponudi vodnik, v katerem je vsaj 10 listov na iskano temo, zemljevid je doma že od lanskega leta. Vse skupaj trikrat preberem in dvakrat skopiram, da ne bom sama kriva, če se zgubimo.

 

Kaj? Treba je bit natančen in pripravljen, če greš na novo turo. Vi ne? A zakaj je treba take priprave za Mrzli vrh? Ja takih pa res ni treba. Ampak niso bile za Mrzli vrh. Bile so za Nacionalni park Severni Velebit, kamor nismo šli.

Do torka so potekala huda pogajanja v zvezi s pohajanji med prazniki. Izkazalo se je, da bomo glave še rabili in da ni treba z njimi skozi zid. Če zdaj pogledam spletno kamero na Zavižanu, smo naredili prav. Notri lahko sedim doma, ni nujno, da se peljem ko sosedom.Tako smo pletli varianto B. Da smo aktualni, kot naša politika. Samo da se mi malo hitreje odločimo in tudi naredimo, kar rečemo. Res pa je, da smo samo štirje, pa še mi imamo isti interes: ven, na sonce, v gore!  Bila je snežna ponudba in bila je kopna ponudba. Kaj bi več?  Določila sem kopno. Ker je bila moja.

Mrzli vrh se mi je prikazoval takole dva meseca. Kar naprej je hodil pred oči: slikica tu, omemba tam. To pomeni, da je treba pogledat. Gora kliče!!!

Ni čisto nepoznan. Nasprotno, tam »že bla«. Nekega poletja, ko je Planinsko društvo organiziralo dvodnevno turo na Krn. Se sliši razmetavanje časa, ne? Pa ni bilo. Skoraj nam ga je zmanjkalo. Itak, če gre PD, ni to »samo« Krn.

Prvi dan nas je avtobus odložil kakšno uro in pol pod Planino Kuhinja. Šli smo mimo skalne gobe in sedeč na prijaznem popoldanskem soncu na travah pred kočo so idejni  vodje razglabljali, da je škoda še tiste ure do dveh dneva. Zakaj bi posedali, če lahko še kam gremo?

Andreji  je bila prepričana, da bi pred večerjo bilo ravno prav skočiti na »sosednji« Mrzli vrh, da stegnemo noge. In smo jih debele tri ure res stegovali, ker čisto blizu pa tudi ni. Pa kaj, če se je že delala tema, ko smo prišli nazaj. Glede na to, da je koča pokala po šivih in od vonjav, je bilo kar prav, da smo bili malo bolj utrujeni. Nekateri so bili do polnoči še dodatno utrujeni. Ne bom povedala kdo, a dva sta imela dialog (vsak s seboj) čez polnoč.

Naslednji dan je bil še malo daljši. Posebej za tista dva z dialogom.Najprej smo se s Krna podali še na Batognico. Tam je ovca Marjanu ukradla palico. Pa potem do jezera v Lužnici, pa potem (itak)  na Rdeči rob. Spomnim se pogačic, ki so popolnoma okupirale vrh. Pa potem z Rdečega roba po neoznačenih poteh do izvira Tolminke.  Po podrtih grapah, ki so bile precej nevarne. Tam je Peter razložil, kako obrnejo krave, ki ne morejo čez do zgornjih planin. Odpreš ji gobec, sežeš do repa in ga primeš, ter potegneš skozi gobec. Kot štumf. 

Na pol skuhani od poletnih vročin in žeje smo po 10 urah hoje  izvedli 2. Tolminski punt. Do zadnjega smo zignorirali vodnika, se brez komande sezuli in noge namočili v izvire. Mislim, da voda še vedno ni pitna. Spomnim se še adrenalinske vožnje z avtobusom s planine Polog. Na tisti strani, kjer je rob ceste je bilo prav strašljivo sedeti.  Razmišljala sem, da je pravzaprav narobe, ker ne znam nobene molitvice. S tisto o nebesih, po katerih se vozi na štirih kolesih, tam gori ne bi bili ravno zadovoljni.

Na ta Mrzli vrh je padla izbira. A tokrat ravno s Planine Polog. Pa še nekaj je vleklo: Javorca. Tolikokrat sem že videla tisto cerkvico na sliki, da je bil čas za ogled v živo.

Razmišljam, da bi se preselila nekam na tiste konce. Take lepe gore imajo, pa tako so daleč. Po kilometrih ne, po vožnji pa. Vlekli smo se dve uri tistih 80km, preden se je avto končno ustavil na parkirišču malo nad planino Polog.  Mene je že tretjič to jutro pognalo za skalo delat olajšan obraz. Želodec pa je tudi že bil v fazi priprav na slabost. Še pol ure potem, ko smo že hodili, sem se jaz še vozila.

  

V manj kot 20 minutah smo bili pri cerkvi na Javorci. Res je zanimiva. Zgrajena med 1. svetovno vojno, gradil jo je na podlagi načrta Avstrijca Madžar, spodaj iz kamna, zgoraj lesena, z grbi 20 Avstroogrskih držav (tolk da jih je blo???).  Zaklenjena, a v notranjost se vidi.

Ja pa odprta med prazniki in vikendi od 10. do 17.00 (tako nekako) proti vstopnini dveh evrčkov. Kar pomeni, da je bila nazaj grede odprta. In polna planinskih vriskačev. Niti niso bili planinski, dolinski so bili. Najbrž cel avtobus (če ne dva), vseh generacij in spolov. Tako da sem videla isto kot zjutraj, le hitreje sem si ogledala. Res postaneš ljudomrzen po nekaj urah samote tam višje.

Motiv cerkve je poslikan z vseh kotov in položajev, tako da dolgo ne bo treba tja. Pa je vredno. Zadaj se dvigajo gore Krnskega pogorja (s tega konca se vidi le Stador), na desni so Bohinjske gore, ki jih nismo določil do konca. So pa gotovo Kuki in Migovci in Mahavščki  in take. Lepe, špičaste, po vrhu še zasnežene, tako kot se za na razglednico spodobi.

In nad njimi tisto sveže modro nebo, brez oblačka, ki ni kazalo niti najmanjše želje po oblačenju ali bog ne daj, nevihtah.  Zanesi se na napovedi, če se moreš.

Celotna pot je zelo udobna. Več ali manj poteka po starih kolovozih, ki niso tiste sitne, kamnite sorte, ampak so bolj travnati ko ne. Včasih se malo zožijo in gredo v gozd, enkrat se pot odloči zaviti strmo navzgor ob pašni ograji in vztraja, dokler ne pride na planino Laška seč. Malo pred njo je tudi korito  s tekočo vodo.

 Najprej pa prečimo potok  s tolmuni in po opisu slapom, »ki ga slišimo spodaj«. Mi ga nismo, iskali pa tudi ne.  Tak potok bi si želel človek poleti, za kopanje ob povratku. Takrat ga verjetno ni, vsaj takega ne.

Po kakšni urici stopimo na planino Črča. Tri hiške, pot že pred njimi zavije ostro levo (v tisti omenjeni breg). Prazna je in takšne so bile vse tri planine, ki smo jih prehodili vmes do zadnje, planine Pretovč.  Travnički, rožice, ki niso več samo ta nizke in ta bele, ampak so (navajam našo floristko): še ta vijolčne, ta votlostebelne, pa travniški avrikelj (tu je specializirala floristiko) in seveda flider. Saj veste, flider je vse, kar je vijolično  in ni trobentica. Sicer pa imajo v Zasavju za flider španski bezeg.

Nekaj več kot dve uri smo hodili gor, da smo šli potem lahko malo dol. S Planine Medrje (le zakaj ne Nederje), smo se spustili za dobrih 50 m do planine Pretovč.  Malo nad njo so lovci v lovski koči slavili 1. maj (ugibam) in kuhali volilni golaž (tudi ugibam), na planini so pa imeli generalko. Vsi piskri so bili razpostavljeni naokrog, neko živinče je že godrnjalo v štali. Počasi se bo delal sir in kislo mleko. Mislim, da lovci in planina glede golaža niso bili v neposredni povezavi. No, upam, živali res ni bilo videti nobene.

Planina Pretovč je točno na vznožju Mrzlega vrha. Tu je treba spet strmo navzgor, na oznakah piše, da je še 45 minut.  Nekje v drugi polovici naletimo na muzej na prostem. Prva svetovna, seveda, po celotnem Posočju označena pot  kot Pot miru, teče tudi tu.

Od muzeja gremo desno, ob stenah, v katerih je polno kavern. Še zadnji klanec in na grebenu smo, nekaj minut od vrha, ki ga označuje križ. Razglednik je pa lep, tale Mrzli vrh. Z višino nekaj čez 1350 m ni med velikani, a seže jim ravno toliko visoko, da jih lepo gleda. Ja zadnji  preden se svet strmo spusti do Soče, zato Sočo z njega gledamo kot z aviona. Ali padala, s katerim se pod in nad nami vozijo jadralni padalci. Bohinjskim goram se zdaj na levi priključi celo Krnsko pogorje s Krnom vred, zadaj Kaninske gore, pred nami je Kolovrat (čez en teden na svidenje), pa zraven znana Cima del Flider (po naše Matajur).  Na levo Tolmin, od koder smo prišli, pa Kobilja glava tam zadaj nad njim, pa …. Za sendvič razgledov in še bi lahko sedeli, pa ja zamočil bratec. Preoblekel se je namreč v kratke hlače in sonce je nemudoma zginilo za oblak, pa še zapihalo je.

In smo šli dol. Malo po drugi poti, tako da smo z vrha do muzeja prišli z druge strani, potem pa brez ustavljanja do podna. Skoraj, postali smo za točenje vode pri koritu od zjutraj. Ja, ni slabo, če si pri koritu. Tudi zato smo se ustavili dvakrat.

Meni je bilo vse tako všeč, da sem se dol grede še malo bolj obirala kot gor grede. Če pa me je zaneslo, da bi stopila hitreje, me je spomnil gleženj, da si moram vzeti čas za razgledovanje.  Pa tako lepo sem ga zavezala z novimi vezalkami v gojzar, da bi se ja lepo obnašal. Morda pa se je, pa jaz ne vem za to?

Po šestih uricah smo nazaj pri avtu. Vreme je zdržalo, videlo pa se, da v naslednjih nekaj urah ne bo. A to nas posebej ne zanima več. Še s tisto vratolomno cesto opravimo in že, tokrat čez Baško grapo, ovinkarimo spet domov.

Kaj sem se danes naučila? Da se planincem reče planinci zato, ker hodijo po planinah. Mi smo jih danes videli  10. Pet gor in pet dol. Naj jim bo, imajo svoj čar. Iamjo tudi korita in biti pri koritu je cilj vsakega (pujsa), kajne?

 

Ja, pa še to: ne jejte preveč fižola pred turami. Zna biti, da imate od tega le turbo pogon in da se od vas širijo goste vonjave. Zna biti pa tudi, da boste vadili počepe, kot stranske učinke sicer pekipevajoče zdravega fižola.  V družbi posebej zabavno.  Menda je bilo na fb 200 lajkov preden smo prišli domov….

 

Tehnični podatki:

Višina: 1359m
Višinskih: 1059m
Trajanje: 6 ur
Kilometrov: 17