Vodiška planina, 1108m, 26.4.2014

Nad vremenom se tako ni kaj pritoževati. Je, kakršno je. Sreča samo, da včasih ni tako, kot naj bi bilo. Moj dragi je v sladkih spominih na Ferrarija zaspal že ob šestih zvečer in po delih odspal do zjutraj, jaz pa sem se šla vremenkota in mešala vreme. Če ne veste, kako se dela vreme, recept: greš od doma.

 
Zjutraj poleg zajtrka serviram tudi predlog. Vodiška planina. Zazre se skozi okno in pribije: »Kak bova mokra!« Dobro, da ne ve nič o medvedih tam okoli. Zvedel je od Heidi, kot se kliče novejša oskrbnica Partizanskega doma na Vodiški planini.

Včasih preveč  razlaganja škodi, treba je premagati fazo od oblačenja do avta, potem je že vse ok. Velja za marsikaj. Za ne čisto prostovoljno udeležbo pri kolenogrizenju, pa tudi za tistega črnega hudička z rdečim repkom, ki včasih hudobno šepeta za ušesi in prepričuje, da bi pa lahko kakšen dan pasli lenobo.  Če ima človek izkušnjo, da je prazen dan veliko bolj grozen kot malo napora v klancih, potem hudiček hitro ostane brez dela.

Mene sta danes nadlegovala oba. Brane z dežjem in predavanji o tem, da naj raje nesem gleženj pokazat k zdravniku in oni drugi, ta črni, ki me je prepričeval, da bo itak dež in je brez veze. Pa sem zatisnila ušesa, naredila šobo in ruzake in sva šla. Pika.
 

Nekaj časa se je izza volana še pobliskovalo in godrnjalo, je pa že pri Brniku zmanjkalo argumentov. Delal se je prav lep dan,meglice so se dvigale, kazalo se je modro nebo in tam od Kranja naprej je že vse razganjalo od sonca.

Plan je bil najprej prit v Kropo. Potem pa od tam na Vodiško planino. Pot je po www.hribi.net označena, davno nazaj sem po njej že enkrat šla, na dan, ko je bila napoved obratna. Naj bi držalo, pa ni. Tudi sicer sem v Kropi bila že večkrat, bolj službeno kot ne. Majhen, zelo slikovit kraj, po katerem bi se verjetno tudi lahko cel dan potikal. Stkan iz železja. Kraj, kjer še vedno obstaja umetno kovaštvo in kjer imajo najbrž še krtačke za zobe izdelane iz železa.

V osnovi je izhodišče pri cerkvi sv. Lenarta, ki stoji na desni stran doline. Druga cerkev je na levi in tista ni prava. Razen, če greste na Vodiško preko Jamnika, potem pa je.  Do cerkve se pride tudi z avtom. Na začetku Krope je znak za pokopališče, ki mu sledite.

Je pa vedno kakšen ampak. Tokrat je to po celem prekopana glavna cesta v Kropo, ki spremeni marsikaj. Med ostalim je bilo vse zaparkirano križem in se tega smerokaza ni videlo. Nič zato, zapeljala sva do spomenika v sredini Krope, malo pred mostičkom, kjer se tudi da parkirati. Morda še boljše, tako vidite nekaj prav lepih kovaških izdelkov mesteca, ki je sicer celo kulturni spomenik od leta 1953 dalje.

V Kropi imajo štacuno, kjer is lahko nabavite vse, kar vas železnega zanima, pa muzej, ki ga lahko obiščete, pa tudi vsak, ki ga srečate se mi zdi, vam rad kaj pove. Nama je naproti kar takoj prihitela mamca, za katero se je najprej zdelo, da je malo posebna in naju leti pozdravit, potem pa se je pokazalo, da posebnica sicer je, ampak da fehta denar.

Preobujeva se, za začetek poči vezalka na desnem gojzarju. Tistem, ki bi moral malo bolj izdatno objemati moj otekli gleženjček. Vezalka se za dve vrvici sicer še drži skupaj in močno upam, da bo tako tudi ostalo. Potem zavijeva čez most, najprej narediva nekaj korakov desno, da se lahko vrneva nazaj. Iščeva pot do cerkve.

Na levo je treba in potem po strmi asfaltni ozki cesti do cerkve. Nisem opazila, a zdi se mi, da cerkev ni bila opasana z verigo. Če se prav spomnim, je bil Sv. Lenart zavetnik ujetnikov (ena od služb), zato so njegove cerkve opasane z verigo. Pa seveda kovačev, koga pa tule.  Tudi odprta kapela pred cerkvijo je ovešena z železnim velikim lustrom. Bog ne daj, da na glavo pade, kdo bi ga pa potem dvignil?

 

 Takoj pri cerkvi je britof in so smerokazi. Kjer ni druge kot v levo. Piše. Izbira sicer običajno obstaja, ker desno pelje lahka pot. So jo pa danes za Braneta zaprli, ker vedo, da ima rad strme. Ni čisto tako. Posledice žleda so vidne tudi v teh koncih in desna, lahka pot, je neprehodna. Puščica ukaže desno, na strmo pot.

Itak, na kratko doda Brane in slači, kar ima na sebi. Res se pot takoj ustrmi in z izjemo nekaj bolj udobnih metrov strmina kar drži. Ni preveč razgledna,saj gre po gozdu. Je pa lepo uhojena. V prvi polovici so za prehod uporabili grapo, zato naletiva celo na zajle, take kroparske. Železo, ki se daje v armiran beton so verjetno porabili. V suhem so le za okras, v mokrem ali ledenem pa gotovo pridejo prav.

 

Mimogrede si najdeva še pot za povratek, da ne bo treba po isti. Nekje na dveh tretjinah se odcepi pot z zanimivim opisom: izvir Kroparice. Fajn, bo malo bolj zanimivo.

Po slabi urici in pol se pred nama razsvetli, pokaže se čudovito zelen travnik in najprej lovska koča, potem pa še dom. Partizanski dom na Vodiški planini stoji na obronkih Jelovice, kjer je bilo partizanstva veliko. Na zunanji steni doma boste našli zemljevid z pomembnimi spomeniki in ni jih malo.

Prazno je. Le mladec, ki naju je dvakrat prehitel na poti navzgor (nobene sramote nisva delala, le poba je tekač) je počival in klepetal z oskrbnico. Pozneje v vpisni knjigi vidim, da je bil letos gor že skromnih 170 krat. Na hitro, dvakrat na dan.  No comment.

Tako toplo je, da so še kratki rokavi preveč. In čisto jasno. Prazno, mirno, okolica je balzam za oči. Naročiva kavo in se prepričava, da so slavni štruklji, za katere vem iz fb že kuhani. Bova? Ja menda, pa če me raznese.

Vam povem, niso slabi. Sploh niso slabi. In probala sva vse: skutne, orehove, malinove, borovničeve, gozdne sadeže in bananine. Le čokoladni so falili. V bistvu niti niso, ker je bilo ostalih dovolj.

Potem sva pasla lenobo in zibala trebuščke.  Prav nikamor se nama ni mudilo. Poklepetala sva z oskrbnico (po  vpisni knjigi se res kliče Heidi), malo o miru in štrukljih, malo o medijih, ki tudi hlačajo tam okoli. Pa pravi, da se jih nič ne boji, da pač spadajo tja. 

Počasi se le pobereva, še vedno v soncu. Pot  bi sicer lahko od tu nadaljevala do Jamnika (uro in pol) in nato od tam v Kropo (še kakšno uro), a kdaj drugič se bomo lotili še tega. Vodiška planina je tako lepa, da se bo treba tja še vrniti. Krasi jo ogromna lipa, stara več kot 400 let. Ta pa je že videla marsikaj, dobro, da ne govori.

Pot je tudi na dol strma, tudi tisti del, ki pelje do Kroparice, se kar strmo spušča v dolino. Malo ljudi srečava, za tako lep dan, pravzaprav. Verjetno pa je marsikdo glede na napoved obsedel doma.  Od izvira kaj dosti nisva videla, morda bi morala še po stezici ob reki navzgor, a nisva raziskovala. Doma po zemljevidu izgleda, kot da je še dobršen konec do izvira, če pa je pot, pa ne vem.

Dol prideva na cesto, ki iz Krope vodi na Jamnik. Ob poti si ogledujeva zgodovino: talilno peč- plavž, ki ima ime tudi Slovenska peč in je iz XIV. stoletja, pa kamne, ki zgledajo kot mlinski a verjetno niso, pa izdelke kovačev skoraj na vsaki hiši. Sva si kar vzela čas.  Hiše so obnovljene, večina tudi zaradi hudih poplav pred nekaj leti, ko je Kroparica čisto ponorela. Reka mislim, ne domačinka.

Nazaj grede se ustaviva še pri koscu Boštjanu, ki se je odločil povrtnariti. Kaj pa mu ostane, če ga je pošlatal virus in je moral kašljati. Naj se le hitro pozdravi, da bo spet lahko globoko dihal v klance. Po dveh ta grenkih je začel moški del sumljivo glasno razpravljati. Pa še pire sta mešala.

Včasih je treba poseči v moške pogovore, zato sva šla domov. Še vedno ni deževalo. In včeraj ni deževalo sploh!  Pa četudi bi, bi se midva imela lepo.

 

 

Tehnični podatki:

Višina: 1108

Višinskih:603
Čas: 3,3 (s štruklji vred)
Kilometrov: 6,3