»Štumfe maš še v čevljih,« mi pove moj dragi na obhodu po
atriju. A dej? Jaz pa ravno zadnjo rundo planinskih cunj v pralnem stroju. Oh,
in meh je še na pol prazen v ruzaku. Madona, pa blog tudi še stoji! Pri mojih
letih se lahko zgodi, da pozabim, kje sem predvčerajšnjim hodila. Da bi
pozabila s kom, se ne bo zgodilo. Še.
Torej, štumfi se namakajo, da preprečim vsaj kakšno rast gob
v toplem, vlažnem in temnem okolju gojzarjev, jaz pa tudi brskam po spominu, da
napišem obnovo. Meh je še tam, kjer je bil.
Kam smo šli? Na kegljanje. Tudi. V bistvu na kegljanje prej
in na kegljanje potem, le da noben od nas ni kegljal. Ker pa imamo včasih tudi
službeno tako obveznost, da je lepo, če smo zraven, ko se drugi npr.
pripogibajo in skušajo podreti čim več kegljev, dati čim več golov, uiti skozi
kole na smučeh ali se preprosto posvečati družabnosti do sosedov in pira, smo šli
najprej na kegljanje. Pozdravim se z vsemi, ki so tam, tudi kava že paše, saj Ptuj ni čisto čez cesto, malo poklepetamo, zavpijem op op tistim, ki se že merijo s keglji in odpravimo se malo manjkat.
Na www.hribi.net se najde
marsikaj. Če veš, kam bi šel, je velika verjetnost, da najdeš opis. Včasih ne
iščeš opisa, pa ti pred nos priplava kaj zanimivega. Ni dolgo nazaj je v oko
padla Ravna gora. Za hrib, ki ne seže čez 700 in se nahaja daleč od doma je že moralo pisati, to si morete mislit, res kaj zanimivega.Ne samo, da gre za goro, ki je ravna.
Najprej sem morala petkrat prebrati dostop, saj opis in
kraji, skozi katere se pelješ, niso priklicali prav nobene slike in nobenega
spomina. Nič, niente, nada… Običajno je že to zanimivo. Iti, kjer še nisi bil. Edini
znani kraj v daljni okolici je bil Ptuj in edini zemljepisni pojem Haloze. Ne
bi dobila 5, če bi morala o teh krajih povedat kaj več kot to, da jih imam
zapisane kot revne, po obliki pa oble, hribčkaste in posejane z vinogradi. Da
tu bolje teče vino od vode, se mi tudi zdi.
Druga stvar, ki je padla v oči, so bile Velike Pečine, z
nečem ferati podobnim. Tistih par sličic je zbujalo radovednost. Pa je bil hrib
namalan na papir in je v vrsti čakal, da se zgodi še kaj več kot objava na
forumu.
No, potem so si naši omislili kegljaško prvenstvo v Ptuju. Ena plus ena
je dve. Med začetkom tekmovanja in koncem je predvidenih 5 ur, kar je ravno
prav, da se gremo na lice mesta prepričat, ali je res na tem svetu kraj z
imenom Cvetlin in ali se na Ravno goro res pride navpično. Tako ubijemo dve
muhi na mah: ne tvegamo kapi zaradi žara borbe in še pljuča si napolnimo s svežim
zrakom za končno navijanje.
Prva zadrega je običajno dostop. Če ne veš točno, kje si in
ob smerokazih, ki so v križiščih postavljeni tako, da jih vidiš nazaj, je to še
malo težje. Po navodilih domorodca iz centra Ptuja zavijemo nazaj čez Puhov
most na avtocesto proti Zagrebu. Avoceste je tu takoj tudi konec. Cesti nato
sledimo do odcepa za Videm in se usmerimo tja. V Vidmu nato sledimo oznakam za
Leskovec in to je to. Ni velika umetnost, ko si tam.
Mejo prestopimo na nostalgičen način. Hrvaški policaj ima še
rampo, ki jo premika na roko. Je pa bil zelo prijazen. Verjetno pokopališče
poleg meje na levi strani ni rezultat neprijaznosti na meji ali opozorilo
morebitnim vstopajočim. Slikovito pa je. Cesta nas nato pripelje v Cvetlin,
bolj vasico kot mestece. 
Tu je naslednja uganka. Vsaj zdaj ni nobenih oznak za Ravno
goro, tudi markacij ne. Ko v Cvetlinu pripeljete na prvo konkretno križišče,
boste na drugi strani opazili Gostišče Cvetlin. Tu zapeljete čez cesto in lahko
parkirate. Po cesti naravnost v breg začenja pot na Ravno goro.
Tudi tistim, ki
radi hodite z nižjih izhodišč predlagam, da si tale uvod prihranite. Raje se zapeljite
v breg po tisti ozki cesti, ki je sicer asfaltirana. Zapeljite se (skoraj!) do
konca, kjer je šupa in znak za parkirišče. Malo višje je kmetija Švec. Hvaležni
si boste. In ne pozabite biti hvaležni meni, ker sem vam to prišepnila. Tista
dva ali koliko asfaltnih strmih kilometrov je čisto odveč.
Na parkirišču se lepo pretegnite, za vami bo že kakšna ura
do tri vožnje, odvisno od kod ste. Iz Ptuja je nekaj več kot 20 km in ravno
nekaj takega minut.
Tudi tu nič ne piše, zakaj ste parkirali. Tako da mi lahko
še nekaj časa verjamete le na besedo. Kar korajžno, preobujte se in naprej. Najprej
do Šveca. Tri precej stare hiške, na kupu, med njimi gredo še zadnji metri
asfalta in potem se z avtom ne da več. Tudi če bi hoteli ne. Takoj za zadnjo
hiško (na desni je osir in ptičja hiška postavljena na stebru) se ustavite. 
Takoj, sem rekla, kaj zdaj hodite nazaj! Tu se je treba
odločiti. Lahko greste naprej in boste 10 minut tolkli kolovoz, nato pa prišli
do nekakšnega razcepa. Lepše pa bo, če se usmerite levo mimo hiše navzdol po
ozki potki, ki gre najprej mimo betoniranega vodnega zajetja, preči nekakšen
travnik ali zaraslo njivo in se zgubi v gozdu. To je pot, ki vodi pod Velik Pečine,
ki jih vidite nad gozdom. To je tisti del, ki je privlekel pozornost.
Če boste zdaj odvili v levo, do vstopa v gozd še vedno ne
boste prepričani, če vas nisem peljala kar nekam. Ko pa je že vse jasno, ko ste
v gozdičku na edini potki, ki je mogoča, boste opazili markacije. Bravo.
Spremljale vas bodo vse do vrha in naprej, čeprav tam, naprej naprej (ko boste
že iz Pečin nekam proti vrhu) ne boste vedeli kam vas peljejo.
Tu, v Pečinah, pa je dobro označeno in pot zvesto sledi
edini potki in kasneje zajli, s katere, če bi tudi hoteli, nimate kam drugam
stopiti.
Kar takoj se gozdna pot postavi pokonci in že lezete po
nekakšnem debelem ozkem melišču. Par metrov in ste pod skokom. Hm. Konkretnim
skokom. Noben povedal, da je tako zelo konkreten. Navlečemo si rokavice (še
sreča, da so se ene vrtnarske našle v avtu) in na delo. 
Skok je, »od oka« visok recimo 4-5 m, tisti, čisto navpični
del. Za popestritev je malo nagnjen ven in običajno kline nabijejo tako, da
lahko še malo motoviliš. Hitro lahko povzroči težave, posebej ker je jeklenica
tista fina, tanka in ohlapna. Nad jeklenico je svet lažji, čeprav še vedno
izpostavljen in nepriporočljiv v mokrem. Potka nas pripelje na nekakšno sedelce
med skalovjem, pod vami pa je recimo 10 m precej zračnega sveta. Vse skupaj vam vzame 10 minut, če čakate, kakšno več.
Na sedelcu se lahko obrnete levo in ste v 9 korakih in pol
(morda 10?) ob jeklenici na razgledniku. Tudi izpostavljeno, zahteva kakšen
razkorak nad udobnim občutkom, a gre. Ko se naužijete razgledov po Halozah s
pogledom na Donačko in Boč, se vrnete nazaj po isti jeklenici do sedla.
Sedlo je domoljubno, zato je na skali velik grb, s šahovnico,
de ne pozabimo, kje smo. Sledi še kakšnih 15 minut prav prijetnega poplezovanja,
malo s pomočjo klinov, malo jeklenic, pot pa je lepo speljana po naravnih
prehodih. Čisto prehitro skalovja zmanjka in pozdravi nas Jezus v svoji
standardi pozi (pribit na križ). Fant ima okus, razgledi so odlični.
Z vrha Peči nadaljujemo pot proti vrhu, pravzaprav proti
domu. Ker sta tam gori dva, boste enega zagotovo našli, če boste sledili
markacijam. Na izbiro imate Filićev dom ali Dom Pusti duh. Mi do konca nismo
vedeli, katerega bomo našli. In na poti nam niso čisto nič pomagali, ker v to
smer nič ne piše.
Ko se spustite s križa (imate srečo, Jezusu to ni dano), po
nekaj minutah pridete do kolovoza, po katerem bi lahko naravnost prišli gor (če
vas jaz ne bi vmes peljala v skale). Nadaljujete in sledite le še markacijam.
To smo delali tudi mi. Budno oko sokolovo je čez čas zaznalo
poleg običajnih markacij še bele. Tako zgledajo, kot bi jim zmanjkalo rdeče
barve. In lepo peljejo prečno po pobočjih, v kombinaciji z normalnimi markacijami.
Precej v levo. V nekem trenutku se nam zazdi, da bi šla pot lahko tudi desno
strmo navzgor, a sledimo tisti poti, ki je očitno bolje označena.
Na koncu se vse pojasni. Tista pot, ki nas je tudi malo
vabila, pa ne zvabila, je direktna do Pustega duha in po njej smo se vrnili (z
vrha je označena lepo). Le tu je bila prva markacija dosti više in skrita očem.
Tako smo koračili po poti, ki je precej manj uhojena a zelo dobro označena. Brez
da bi točno vedeli kam. A šla je gor, kar je običajno dobro znamenje.
Potem se je začela spuščat dol. Pa še malo dol. In ko je
ravno hotela zelo zaviti v levo in dol, smo na desni opazili markacije. Pripeljale
so nas na sedlo med kapelo na levi in Pustim duhom (domom) na desni. Najprej
smo si ogledali kapelo Sv. Treh kraljev (če je to kapela, potem ne vem, kaj je
cerkev), potem smo se pa vrnili dobrih 200 metrov po cesti nazaj do Pustega
duha.
Kot običajno stvari na mestu samem postajajo bolj jasne. Pri
kapeli je smerokaz za Filićev dom, povedali so nam kasneje pri domu, da je do
njega malo, vsega nekaj minut. Tam je tudi vzletišče za jadralne padalce in
učna steza imenovan Balkon. Ker časa nismo imeli, je ta del še na dolgu.
Dom je bil odprt, jemali so €, same dobre novice. Slaba za
Braneta je bila, da nimajo piva, samo radler. Je povedal, da tja ne gre več.
Sploh. Ljudi ni bilo, dva para, ki sta se ustavila tam, pa sta bila tudi slovenske
gore listje. Popili smo kavo in radler (bljak je rekel, ko si je tlači v usta
bonbonček) in se spustili po že omenjeni označeni poti od doma navzdol.
V Cvetlinu je bila delovna akcija, postavljali so kres. Če
bo prvomajski, potem bo visok, saj imajo še kakšen vikend ali dva, da ga
zgradijo do konca. Menili smo se, da bi bilo treba sedaj pogledat še Filićev
dom, pa njegovo okolico in morda še Trakoščan, ki se nahaja v bližini. Potem pa
gre lahko še PD tja, ne? 
Spet en nov konček naše bližnje okolice, čeprav ne čisto na
naših tleh, pa tudi preveč daleč od njega ne. Aja, osebne imejte s seboj, na
lep pogled ali zdravstveno vas ne spustijo čez mejo.
Za vas smo se trudili Brane, Mateja, jaz pa se še kar, ko
moram vse zapisati. Težka je tale umetniška.
Tehnični
podatki:
Višina: 672
Višinskih: 339
Trajanje: 2,15
Km: 4,5
Ni komentarjev:
Objavite komentar