»Jest pjelem!!!!« vpije še preden ve, kam. Pol pa pel! In se
peljemo, mi štirje. To je avto! Niti kubičnega centimetra ni neizrabljenega, ko
smo noter vsi in vsa oprema. Še dobro, da nihče ne kadi, ker kam bi vžigalnik
dali, mi ni povsem jasno.
Do roba polni, skratka,
v športni različici Twinga (to zato, ker je bil tako pri tleh) gremo mi
malo proti morju. O ne plavat, ne, tudi na plažo ne. Jes'ha najdeta hribe tudi
na morju in ne samo hribe. Alpe celo
.
Malo čez mejo, nad Reko (Rijeko po sosedsko) je področje
Grobnika. Večina ga pozna, ker tam so in še vedno rohnijo motorji, dogajale so
se moto dirke na Grobniku. A to ni moje področje in ne poznam. Takoj za mejo s
sosedi (še vedno je treba osebno, mimogrede, na planinsko izkaznico ne gre čez)
se začne avtocesta. 
Mi, Slovenci je od Postojne do meje nismo zgradili. Nalašč,
najbrž. Takoj za mejo je tudi cestninska postaja, kjer poberejo le dober €
(vzamejo ves denar in vse kartice) in že se peljemo proti Reki. Treba je nad njo in malo še naprej, ven
pa na izvozu Čavle. Potem sledimo skozi Čavle smerokazu za Dražice, sredi
Dražic pa v slabo označenem križišču (tabel sicer polno, samo potrebnih ne)
zavijemo desno.
Iščemo Podkilavac, naslednjo vas, kjer nas na koncu čaka
prepoved vožnje in razstava rdečih tabel z oznakami poti.
 |
| Dodaj napis |
Že ko si obuvamo gojzarje nas prijazno ogovori mladenka s
kužijem. Pove, da »joj je drago«, da smo obiskali njene konce. No, nam tudi.
Midva z bratcem sva tu pred tremi leti že bila, pa imava luknjast spomin. Oba
veva, da je bilo fajn, kar pa ni dovolj, če hočeš sem pripeljati planince iz
PD. Je treba vedet kaj več. 
Izlet PD je pravzaprav razlog, da se v nedeljo štirje preobuvamo v Podkilavcu, za
katerega večina še slišala ni.
Namenjeni smo na Hahlić. Kje je to? Ja, nekje nad nami.
Sicer pa v Alpah, saj sem rekla. Ker so nad Grobnićkim poljem imajo seveda ime
Grobnićke Alpe. Kako pa drugače...
Ko se peljeta od Reke proti Čavlam, so prav izrazite. Bolj
zelene sicer, iz njih pa štrlijo posamezni vršički, eni bolj, drugi manj
kamniti, ki jih lahko tudi obiščete. Najvišji je Obruć, z 1377 m, pa Fratar, Pakleno, Sljeme, Suhi vrh, Štulac,
Dnić, Vidalj, Ćunina glava, celo Nebesa imajo, ki so bistveno nižje od tistih,
zaradi katerih nekateri celo življenje v cerkev hodijo. Na 1131m nadmorske
višine jih boste našli.
Pod njimi, na višini malo pod 1100 višine stoji z razgledom
na morje Planinski dom Hahlić, prav prijazna mala brunarica, ki celo ponuja
prenočišče za 50 planincev (pa ne zgleda tako velika) in je med vikendi odprt.
Zaenkrat. Za med tednom so rekli, da je treba poklicat predsednika PD Obruć in
se za skupino dogovorit z njim.
Za dostop iz Podkilavca je mogočih
več poti. Najkrajša traja
2 uri, malo daljša 15 minut več, no mi smo si izbrali tisto, ki traja 4 ure.
Itak. Je pa zato izbranka najbolj zanimiva. Pelje skozi kanjon Mudna dol, ki je
na trenutke precej ozek, če imate srečo je tudi suh, če jo nimate je bodisi
spolzek, ali pa skozenj najbrž ne morete.
V kanjonu je doma namreč potok Sušec,
ki ga že po imenu ni, najzahtevnejši deli pa so speljani prav po njegovi ozki
strugi, celo po steni, kjer teče slap. Kadar teče. Če teče kdaj sploh? Odgovora
na slednje nisem našla.
Takle opis sem našla v nekem blogu na internetu (saj vem, da
vsi razumete hrvaško).:
»Možda najbrutalnija i najmanje direktna varijanta na
Hahliće je legendarna staza kroz kanjon Mudna Dol. Zbog svojeg dugog
trajanja, a i činjenice da ćete morati iskoristiti i nešto penjačkog znanja,
posjećuje ju malo planinara, i to uglavnom sladokusci. U zadnjih 30 godina
moram priznati da sam ovuda išao samo triput, i da se svaki put najviše sjećam
njene duljine i napora. Po mojim maglovitim sjećanjima, klinovi su tamo
postavljeni negdje 80-ih, u isto vrijeme kad je otvorena i transverzala
Ljubljana-Rijeka. Ovu varijantu preporučujem samo mentalno jakim izletnicima.«
Res rabite
prevod? Na kratko: grozn! Zdaj bi bilo dovolj, da samo še nalepim fotke in
potem itak ne boste šli. Ne ne, ni tako zelo brutalno in ni tako zelo
ekskluzivno le za tiste z močnimi živci. Je pa lepo. In zanimivo, zelo.
Od začetka. Ker
ne kaže na kakšno hudo strmino, si Brane najprej vrže palico v suho strugo,
tako, za ogrevanje. Najprej res kaže, da obljubljenih 900 višincev, kolikor jih
je približno od izhodišča do doma, brez da bi skakljali še po bližnjih
vršičkih, nikoli ne bomo prehodili. Ker gor prvih 4-5 kilometrov sploh ne gre.
Borih 100 jih naberemo v uri in pol, večinoma po travnikih v družbi konj. Kaže,
da so konji v modi tudi v teh predelih.
Označeno je
lepo, z rdečimi, popisanimi tablicami. Na nobeni ni samo en vrh, kar naprej je
mogoče kam odviti. V tej smeri boste najprej lahko ušli recimo na Platak, pa na
Klek, če že mislite kam bežat. Če pa boste lepo sledili tablicam za Mudna dol,
boste prišli skoraj po ravnem do vstopa v kanjon. Lesen napis vas bo na veliko
opozoril na to, da ste na pravem mestu, nič pa na to, da bo treba malo tudi
poplezat. To morate vedet, če greste tja. In ker berete tole, boste
pripravljeni na vse!
Če vas bo zadnji trenutek premagala želja, da vseeno ne greste skozi kanjon, imate točno pri isti tabli možnost vzporedne poti čez greben. Kar naravnost gor v skale, pa se vam ne bo treba plaziti po kamnih. Kako pot čez greben zgleda, ne vem, ker nismo šli, ni pa pričakovati kakšnih hudih podvigov, razen začetne strmine, ki je podvig za pljuča, sicer pa najbrž ne. Ista pot se na koncu, ko se kanjon umiri, spet pridruži poti, po kateri se bomo vlekli (včasih skoraj dobesedno) mi.
Mi smo korajžni
in nadaljujemo v kanjon. Le ta je dolg spet kakšne tri ali 4 kilometre in se v
2km dvigne za 400 višinskih metrov, v drugem pa še za kakšnih 200. Najprej je
vzpon zložen, po strugi. Nenadoma se pred nas postavi stena. Če tu ne bi bilo jeklenice in skob, bi šli lepo
pohlevno nazaj. Kakšnih 10 metrski skok, navpičen, premagamo z malo domišljije.
Jeklenica je,
predvidoma zaradi vode oblečena v plastično cev, kar nič ne pomaga k dobremu
oprijemu. Naj niti ne omenim, da je mlahava. Za dodatek manjka klin. No, ne
manjka, na dnu ga boste našli, s skalo vred, ki ga je držala. Prve tri metre je
zato treba malo spretnosti, potem gre lažje. Rokavice zelo koristijo, s potnimi
rokami po tisti plastiki ne gre najboljše.
Ko zlezemo iz uvoda,
se znajdemo v latvici, ki jo je izdolbla voda. Tu je prostor, da se malo
nadihamo, ker potem sledi naslednji skok. Ta je krajši, ga pa na vrhu zapira
okrogla skala, mimo katere je nekako treba zlezti. Najlažje je, če se narediš
malo kače in se zviješ po levi navzgor. Če te od spodaj lahko kdo malo porine
in od zgoraj malo potegne, gre vse skupaj bistveno lažje. Zasedba je ugotovila,
da bo za PD treba štrik. Za vsak slučaj.
Nadaljevanje je potem eno samo veselje. Malo
po strugi, malo ob njej, čez kamenčke, balvane in manjše skokce (dva med njimi
še posebej zanimiva) soncu naproti. V kanjonu je senca ki, priznam, paše.
Kaj se zna
pripetiti nepripravljenemu udeležencu podviga nam pokaže še skoraj uporabljiv
skelet ob poti. Uporabljiv mislim za kakšen golaž, npr., ne za nadomestne dele.
Pol mesa se še drži na njem, koža je ravno dobro slečena in temu primerno
dehti. Nismo se mogli povsem zediniti za vrsto živali, verjetno pa je bila
srna, ali nekaj podobnega. Ker se nihče ni javil za obiranje smo šli kar
naprej, v upanju, da ne srečamo kakšnega medveda, ki bi šel ravno na kosilo.
Težko bi se bilo umaknit.
Po debeli urici
z malo počitka smo na izhodu iz najbolj zanimivega dela kanjona, čeprav se sam
kanjon uradno še ne konča. Le razširi se, travnat postane, raztegne se v
dolinico, ki gre vedno višje in ki je vedno širša. In ko pridemo do ceste, se
uradno konča. Mogoče že kakšen meter prej. Tu gremo lahko levo ali desno, mi na
levo, proti Hahliću.
Ker ima mlajša
polovica ekipe energije, da prek teče (bi rekel Brane), si ta stare dva malo
oddahneva, mladina pa gre na Vidalj. Vršiček malo s poti, po pričevanju izjemno
strm, po dopolnilnem pričevanju pa niti ne tako, če greš po potki in ne direkt.
S poti je toliko, da sva jih midva slišala ves čas, nekaj časa bolj naglas,
potem malo manj, potem pa spet malo bolj.
Čaka nas še kakšne pol urice do doma.
Malo gor, malo dol (mladina še na Dnjić, ki je spet čisto ob poti in ki je
polno zaseden s kakšnimi 100 planinci, tako na oko) pa smo pri domu.
Malo smo se
bali, da bo zaprt, saj se je po forumu širil glas, da ne bo več planinski dom.
Pa je bil in imeli so vse pomembne stvari: kavo, jamnico in pir. Tega slednjega
je Brane pokupil v celoti, kar pomeni zadnje štiri, ki so jih še imeli. Na
srečo so bili mali, sicer bi moški del v spustu hodil objet in prepeval domače
viže.
Po postanku, ki
je bil tudi čas za hranjenje se odločimo, da gremo dol po drugi poti, kot sva
hodila pred leti midva. Namesto dol, kot vsi drugi, gremo v desno. In pridemo
čez 10 minut na isto pot, kot so šli vsi drugi. Nekje smo nekaj spregledali, pa
se nismo trudili preveč ugotavljati kje. Iščemo pot, ki se ji reče čez Kolce.
Takoj pod domom
so tri mlake, po Stritarju »izvirske«, jaz pa sem našla obrazložitev, da gre za
mlake, ki jim mi pravimo »kal« in ki nikoli ne presahnejo, od njih pa naj bi se
področje imenovalo Hahlić. Tu govorijo čakavski dialekt in potekalo naj bi
nekako takole: kal-kalić-hahlić.. Če prašate mene, mi razlaga ne zveni
prepričljivo.
Ker prvič nismo
uspešni iščemo novo pot še drugič. Takoj za mlakami gremo desno, čeprav nič ne
piše, kam to gre. Ta pametni gredo seveda levo. Pot se najprej zložno spet
vzpne pod pobočji Ćunine glave, potem pa se na drugo stran strmo spusti po
senožetih, kjer ni grmovja niti za počepnit in bi bilo čudovito za smučat. Če
bi bil sneg in če bi kdo od nas smučal.
Tako pa je le
strmo in po pobočjih se pasejo kače. Dve tudi srečamo in z enimi od njih,
modrasom, imamo foto sešn. Iz čistine pot ponikne v gozdič, kjer se po nekakšni
rami strmo spušča navzdol in nas dostavi na – cesto. Tam se smerokazi nehajo. V
celoti.
Najprej jo urno
ocvremo čez cesto in direktno naprej. Po nekaj minutah ugotovimo, da markacij
ni. In da jih verjetno tudi ne bo, čeprav je pot lepo uhojena in so na njej
tudi konjske fige. Po teoriji je treba torej nazaj. V drncu pridirkamo spet do
ceste in brez pomisleka na drugo stran, na novo potko. Ki, kot se izkaže, tudi
ni markirana.
Po parih
minutah začne delovati trma (oven spredaj in oven zadaj), zato naslednje pol
ure tečemo prečno, na skoraj isti višini. No, naj povem, da potem že drugič isto popoldne
pridemo na pot, ki jo nismo iskali. Čez »kolce« torej ne bo nič, gremo torej čez »čeko«. To je, naj
osvežim spomin, tista pot, po kateri se gre direktno dol od koče. Najkrajša,
itak.
Še nas čaka
kakšno slabo uro spusta, ki je tečen. Toplo je, pot pa je strma in posuta s
kamenjem, tako da je treba kar paziti. Po sedmih urah smo spet na ravnem in pri
avtu. Ko se vsak po svoje naslanjamo po ograji in hvalimo sezute noge, se nam v
klepetu pridruži domačin. Prav zanimivo narečje tolče, pa se vseeno sporazumemo.
Pove, da trenira gorski tek in da letos pride na Grintovec, tudi pozna nekaj
naših tekačev, takih, ki jih tudi mi zasledimo po forumih. Malo počvekamo, pove
nam, da bi na spornem delu morali dol po cesti in da nismo kaj dosti zamudili.
No zamudili res nismo nič, kvečjemu dodali. Kilometre in minute že sicer čisto
spodobni turi.
Sledi natančno
sortiranje, če hočemo vsi in vse v avto in vožnja domov. Tu psi in pešci nimajo
posebnih manir. Oboji so odvezani in noben ne pazi na promet. Ni pa bilo to zadnje
zlaganje danes v avto. Še dvakrat je bilo treba, ker imajo brati Hrvati čuden
pir, ki nič ne odžeja in je bilo treba dvakrat ustavit, da so bila suha usta
moškega dela družbe končno spet mokra in duša privezana. Sicer pa, skoraj 20 kilometrov kolikor smo jih potacali ta dan žejo povsem opravičuje.
S planinci bomo
očitno doma v zgodnjih jutranjih urah, se je treba kar pripravit na to.
Ni komentarjev:
Objavite komentar