Raduha, 2062 m, 23.3.2014

Če je Peca ta zadnja Karavanka na vzhodu, potem v Kamniško –Savinjskih Alpah to mesto menda pritiče Raduhi, vsaj kar se vrhov nad 2000 tiče. Včasih se mi porajajo taka nenavadna, običajno težko odgovorljiva vprašanja. Kot zdajle na primer: zakaj se Raduhi reče točno tako? Ime na nič ne spominja, nekaj smisla bi imelo, če bi se ji reklo Naduha. Ker sope se tja gor. In veste kaj sem ugotovila? Da nič nikjer ne piše.

Ideja je bila od žlahte, že prejšnji teden se mu je zdelo, da bi šli lahko v to smer. Nič narobe s to idejo. Raduha je za zimske vzpone prav primeren dvatisočak, s strani, s katere smo šli, precej bolj priporočljiva pozimi kot poleti. Ker takrat močno sveti sonce. In tam o kakšni senci, sploh nad kočo na Loki, ni veliko govora.  S te strani je to pohlevna gora, nobenega adrenalina ne ponuja. Morda ščepec pozimi, če je ledeno. Poleti pa se da gor tudi z marelo. Preverjeno.

Tokratno izhodišče je bil Radušnik. Kmetija, ki ima zagotovo kakšno zvezo z Raduho, že po imenu sodeč. Če nič drugega, stoji 1000 višinskih metrov pod njenim vrhom. In je običajno zimsko izhodišče. Ki ga je treba najprej najti. Pomaga opis na www.hribi.net. Pa malo kasneje kaj več.

Meni najljubši dostop je z druge strani Raduhe. Ki ne kaže tako pohlevnega ksihta. Nasprotno, tam so tudi plezalne smeri in strme stene, take zelo skalnate in zobate . Od Bukovnika, spet kmeta in to najvišje ležečega v Sloveniji, kjer parkiramo, gremo do Koče na Grohatu. Tam je mogoče dokaj udobno, čez Durce na vrh, manj udobno, pa seveda mnogo lepše pa po plezalni poti, ki izstopi skoraj na vrhu Raduhe. V tem primeru se vrnemo  krožno čez Durce nazaj.

Pa pojdimo spet nazaj na južno stran. Najbolj komoten dostop je od Koče na Loki. Skoraj na dvorišče te koče se lahko pripeljemo, v letnem času seveda. No, 10 minut je le treba peš s parkirišča, a to po dolgi vožnji paše. Potem je do vrha Raduhe še urico in pol. Pozimi se tako visoko ne da. Če boste že tam in ker je hoje relativno malo vam predlagam obisk snežne jame. Ta je odprta od junija do septembra, več boste našli na www.snezna-jama.com. Čisto nekaj posebnega je, ogled se res splača.

Pred par leti smo si izbrali še en, čisto nič komoten dostop. Da ni bilo treba z avtom po ozkih hribovskih poteh, smo šli peš kar iz Luč. Ja, 1600 višincev se je nabralo tisti dan, polovico poti je bil sneg in ja, bilo je malce bolj naporno,kot le od koče na Loki. Se je pa vsaj splačalo peljat do tja. 

Te, sicer lepe gore, imajo le to težavo, da za vožnjo potrebuješ z našega konca več časa kot za hojo, če se je ne lotiš iz podna. Ni toliko kilometrov, kot je ovinkov. Skozi Kamnik do Črnivca, pa na Kranjski rak in z njega dol v Luče, pa s tam spet kam gor…. Vožnjo moraš dobro prenašat ali pa vozit, druge ni.

Včasih se pohod začne čudno. Ta dan se je pri zobarju. Moja šestica se je namreč odločila, da hoče ven. In je to tudi pokazala. Zrasel mi je še en liček, kar ni bilo na pogled nič obetavno, bolelo niti ni, ni pa kazalo, da bo nehalo rasti. In je korajžno dekle sredi tedna držalo usta široko odprta, da so lahko malo rezali po dlesni, potem pa je bilo treba menjat trak, ki je prijazen in ublaži oteklino in odžene vnetje.

 

No in zjutraj v soboto je bilo treba najprej k zobarju po nov trak. Pa še trije z menoj. Dobro, da niso hoteli vsi v čakalnico, bi čudno zgledalo.Bila sem gotova preden so zunaj spili kofe in že smo brzeli proti Koroški, kamor Raduha spada. 

Tisto o napovedih in lepem dopoldnevu naj zapišem kar tu. Ja, bila je solidna napoved in ne, ni bila prava. Na izhodišču je kapljalo. Tudi prav.

Prijazna gospodinja nam pokaže, kje lahko pustimo avto. Pri Radušniku bi bili lahko sitni enako, kot marsikje, kjer planinci v tropih hodimo mimo, pa niso. Zadnja kmetija na robu gozda je to in od nje naprej gredo le še gozdne poti in vlake. In mi. Za začetek po napačni vlaki.

Kmalu ugotovimo, da bo danes vzpon potekal po nemarkirani poti, z malo sreče ne brezpotju. A ko je človek na vlaki, se pač vlake drži, kaj pa če? Sploh, ko se ta že nekajkrat nemarno strmo vzpne in ni nikomur več do tega, da bi hodil nazaj. Sicer pa, vlake gredo strmo gor, in mi smo namenjeni gor. Nekam že pridemo.

Po približno pol ure pridemo tja, kamor bi morali tudi sicer priti. Priključimo se, z nekoliko druge smeri, markirani poti. In potem ni več težav, kar se markacij tiče. Sem in tja je kakšna druga, taka gorska. Sapa, recimo.

 

V slabi urici smo najprej na letnem parkirišču pod kočo, kjer preberemo, kaj vse se v koči dobrega dobi in navodilo za dostop do snežne jame, v 10 minutah pa smo že pri koči. Tokrat od obljubljene ponudbe ni nič. Jama zaprta, koča pa tudi. Itak, kdo pa bo za štiri osamelce bajto kuril? In res smo sami, nikjer nikogar.

Spravimo se v zavetje koče, na terasi precej vleče. Spodobi se na slabe pol poti (kar koča v tem primeru je), malo počivati. Okrog in okrog se podijo megle, včasih pa se celo pokaže sonce. Tako na hitro. Od lepega pomladnega dneva, ki se je obetal in kakršni so bili zadnjih 14 dni, nobene sledi. Trak v moji dlesni zoprno utripa, če ga preveč obletava mrzla sapa. Saj bi najbrž zob tudi, pa je umrl že zdavnaj enkrat nazaj v ordinaciji.

Od koče naprej je še kar nekaj brega. Najprej strmo navzgor, potem se malo poravna, potem pa spet strmo navzgor. Ta mlada spustiva naprej, odločim se, da ne bom rinila v veter, če mi ne bo delo dobro. Še ene glave jutri res ne rabim.

Še zadnja strmina in potem se pokaže celo pobočje Raduhe, skupaj z vrhom. Drevje se umakne v celoti in mrzlo zapiha. Navlečem si ruto in kapuco, pa mi ni prijetno. Vrh je čisto bel, snega je še veliko. Pomaham mu in obrneva.

Kljub plusu je sneg kar ok, ne predira se pretirano. Le nazaj grede je treba malo lažje stopat, sploh tam, kjer je pod podlago ruševje. Nič prijetno ni, ko ti cela noga do riti izgine v snegu in jo potem komaj najdeš. Na celi poti srečamo tri, ki se vračajo, eden od njih smuča in tri, ki se vzpenjajo. Pri koči pa samega gospoda Stritarja, ki piše fajne hribovske opise in tovori s seboj krplje. Žena, predvidevam, mu je že zdavnaj naprej ušla s smučmi.

Spet malo posedimo pred zaprto kočo, potem pa dol. Tokrat markacijam sledimo ves čas, pri Radušniku počohamo mladega kužija in se spravimo v avto tik po tistem, ko se ulije dež. Prav spodobno ploho dočakamo, tisto, ki jo ne bi smelo biti. Je pa zato bilo v Planici lepše, čeprav bi ta dež moral padati tam. Naj jim bo, našim junakom, ko imamo toliko veselja z njimi.

Pa še eno zgodbico o Raduhi: Zgodba pravi, da je na njej živel velikan. Ko mu je njegova žena Velebaba (!) prala hlače, je Savinja tri dni blatna tekla skozi Luče. V mrzli zimi si je zaželel srajce, a je žena ni mogla sešiti, ker ni imela igle. Zato je velikan stopil na vrh Raduhe, odtrgal skalo in jo oglodal, da je postala ostra kot igla. Velikan je odšel na lov, Velebaba pa je na trati šivala srajco. Takrat se je z vrha odtrgala skala in jo ubila. Ko se je velikan vrnil z lova in našel ženo mrtvo, je jezen zalučal iglo v dolino. Kje še vedno stoji, ob cesti, če se spomnite tam okoli Solčave nekje.

No, pa naj bo ta zgodbica za konec. Raduha ima kaj povedati. Glede na čveket celega dneva, mi4 tudi.

Tehnične podrobnosti:

Višina: 2062

Višinskih: 1040

Trajanje: 5 ur

Km:11