Na Primorskem so vinogradi, pa sadovnjaki in Nanos in Čaven.
Pa vino in oljke, kakšna brika s košaro breskev ali češenj, skratka vse milo in
toplo in nežno. Nič zobato. Le malo oglato.
Ko se prvič srečaš z Gradiško turo pade vilica s tečajev. Tista vilica, ki drži spodnjo čeljust. Kako vraga se je pa to skalovje tu znašlo? Pa ne le skalovje, železje na njem, na nekaterih mestih predrzno izpostavljeno in postavljeno navpik.
Na zavarovane poti nevajenega pohodnika bo pot naredila
silen vtis, še potem, ko jo bo, že prehojeno, pogledal s parkirišča. Nemogoče,
tam pa že nisem lezla, je enkrat rekla prijateljica Kim. In dodala: »Dobro, da
mi nisi tega pokazala preden smo šli gor. Ker ne bi šla.« In ker ni vedela, kam gre, je ni nič skrbelo,
razen, da bi jo morda kakšna burja odtrgala od jeklenice. Kar pa se tudi ni
zgodilo
.
Prvič sva ta svet raziskovala z bratcem, potem sem bila tu
še večkrat. Običajno vsaj dvakrat na leto, tudi ko se človeku zahoče malo skalc
takrat, ko je povsod drugje še sneg. Prvič sva junaka lezla brez samovarovanja,
pa tudi kadar sem šla sama je bilo vedno tako. Zdaj pa moram, da ne poslušam
predavanj, na sebi vlačit pač še tisti dve kili samovarovanja. No, za začetnike in prvič ga priporočam vsem.
Potem pa pač po želji in občutku.
A kje to je? Ime Gradiška tura izhaja iz vasi, nad katero je
izhodišče in se ji reče, morte mislit, Gradišče. Iz avtoceste Ljubljana Nova
Gorica zavijemo na izvozu Vipava, potem pa takoj na začetku Vipave zasledimo
smerokaz za Gradiško turo na desno. Samo še sledimo cesti, ki pelje v vas, se
vzpne in pripelje na veliko parkirišče poleg teniškega igrišča, bifeja in tudi
campa v poletnih mesecih.
Gradišče je tudi rojstni kraj moje (bivše) tašče, mimogrede.
Po moje ni in še vedno ne ve, kakšno pot imajo napeljano nad glavo. No, je pač
ni zanimalo. Se mi vse zdi. Ali pa je morda vedela, da tam nekje poteka Furlanova pot,
tako ji je namreč uradno ime, posvečena Fricu Furlanu, kot piše na tablici na
začetku.
Tole sem našla o Gradiški turi:
»Pobudo za postavitev plezalne poti na Turo je dal takratni
predsednik Planinskega društva Vipava Otmar Černilogar,
ki je bil tudi edini planinec v vipavskem društvu z alpinističnim znanjem. Skupaj s Tonetom
Sezanovim sta nekajkrat preplezala stene nad Gradiščem in določila
smer. Prvi poskus so opravili kar mladi navdušenci z vrvi, kmalu se jim je
pridružil Črnilogar, ki je že prvi dan, navezan s kobro,
začel vrtati luknje za
kline. Nekoč je dejal:
»Kline sem zabijal v razdalji, kakor je bila primerna za moje telo, zato me še
danes zmerjajo manjši ljudje, da se težko
popnejo od enega do drugega. Na vrhu zavarovane poti sem tudi v skalo zvrtal
luknjo, ki ji pravim daljnogled za Vipavo. Kdor skoznjo pogleda, natančno vidi razglednico Vipave. Vrtanje lukenj je trajalo več mesecev, nato so luknje s
klini zalili s cementom in napeljali vrv. Nadelava je zahtevala več kot 1200 ur dela, navrtanih
je bilo 77 lukenj in zabetoniranih prav toliko klinov. V te kline je bilo
napetih 170 m jeklene vrvi. Cela pot do vrha ture je tako trajala tri četrt ure. Na vrhu so
postavili skrinjico z vpisno knjigo in žigom.Plezalna
pot je bila 15. junija 1969 izročena
v uporabo planincem. Poimenovali so jo po Fricu Furlanu, velikemu ljubitelju
gora, ki se je 11.2.1952 ponesrečil
v stenah Ture.Ko je bila plezalna smer v Turi končana, je Černilogar predlagal izgradnjo panoramskega odra. Tako se je začelo. Temelje so betonirali, grmovje posekali, pustili pa so hrast. Železno konstrukcijo je pripravil Janez Žorž� iz Podrage. Most je bil zgrajen maja 1971. Most so poimenovali Gnezdo. Ime je prišlo nekega dne, ko je Tončka Polak med deli ogledovala okolico in iznenada vzkliknila: »Glejte, gnezdo«. To ime se je panoramskega mostu kar prijelo.
Poleg plezalne poti je čez
Turo tudi pohodniška pot, ki ni tako alpinistično
zahtevna, a je še vedno strma in neprestano ponuja pohodniku pogled na Zgornjo
Vipavsko dolino.« (s spletne strani Gradišče pri Vipavi)
Tako, zdaj bo to ostalo tu zapisano, da bomo vsi vedeli.
Še nekaj je prijaznega na tej turi. Potem, ko razmigaš
ramenski obroč in okrepiš roke ter, po vsakokrat krajšem delu, izplezaš na konec
zavarovane poti, čaka še kakšne po urice običajnega vzpona. Na vrhu ture je
vpisna skrinjica, žig in krasen razgled. 
Od tu naprej si prepuščen domišljiji. Lahko greš po isti
nazaj. Mi smo to naredili enkrat s celim PD. Ne kar tako, temveč za trening,
ker smo se spravljali na ferate v Brento. In tam je zaželeno, da znaš po
feratah tudi dol, ne le gor.
Lahko izbereš vzporedno pot, ki se odcepi pred začetkom na
zavarovani del. Še nisem šla, ni pa kaj posebnega pravijo, razen strmine.
Lahko greš naprej, do Abrama na primer, gledat ubogega
medija, ki ga imajo tam v kletki že dolgo časa. Pa od tam naprej kar na Nanos,
na Plešo. Dolga. Prisežem. Ne vem, če sem bila kdaj že tako crknjena kot
takrat, ko sva se z bratcem šla to romanje. Čeprav dopuščam možnost, da je bil
problem v glavi, ki je turo zaključila po plezalnem delu. A poti ni hotelo biti
konec. Sploh.
Lahko se na planoti, po kakšnih 15 minutah od vrha, obrnete
za tablico Plaz v levo. Lepa potke vas krožno pripelje nazaj na izhodišče. Ali
pa greste mimo tega smerokaza naprej, do ceste, potem pa skušate najti pot čez
Konja, ki vas ravno obratni smeri kot tista čez Plaz prav tako pripelje nazaj
na parking. Pa še cerkev Sv. Miklava (Miklavža) si lahko ogledate vmes.
Torej, hoje je točno za toliko, kot se vam ljubi hodit. Od
treh do šestih ali celo osmih ur dela imate tam okoli. No, lahko tudi več, če
se boste kje zgubili. Ali manj, če vas zaloti medo, potem se bo vaša potovalna
hitrost zagotovo povečala. In brundiji na Nanosu tudi so.
Ko toliko izveš o skalah okoli Gradišča, se ti že hodit ne da
več, ne? Bog ne daj, zamudili boste prav
lepo pohajkovanje. Tako kot bi ga mi, če se za 8. marca ne bi spravili ne te
konce. Tokrat je bil idejno vikend Matejin, da ne bo vedno predavanj o tem, da
njena nikoli ne obvelja. Obveljala je za dva dni celo, ne le za enega.
In bilo nas je za en avtobus. No, pravzaprav niti ne, ampak za
več kot en avto nas je pa bilo. Štiri deklice in dva dečka, različno govorečih (skoraj noben ni govoril slovensko, so se pa
zato mešali štajerščina z gorenjščino, čez vse pa je prevladovala zasavščina,
ali kako se že tistemu jeziku z mat kurba na začetku reče.
Štrije smo bili suvereni (ko mat kurba), dve pa zelene
(ravno tako kot ista mat od prej), saj sta se pripravljali, že od jutranjega
stranišča naprej, na krst po jeklenicah. Niti ni bilo prevelike panike, prav
gostobesedni pa tudi nista bili.
Dostop do začetka zavarovanega dela je relativno kratek in
nič naporen. Potem se pride do klopce in od tam naprej se svet postavi pokonci.
Za začetek se je treba opremit z vsem, kar je v ruzaku. Še dobro, da je zraven
Boštjan, sicer bi bili novinki kaj čudno zvezani. Še čelade na glavo,
postavitev formacije in ajde u skale.
Prvi metri Gradiške so za moj okus najbolj zahtevni, kar je
prav. Morda pa koga, ki bi sicer kasneje imel težave, odvrnejo. Boštjan spredaj
razlaga teorijo, za njim se vsak znajde, kakor se pač znajde s stopi,
oprijemki, prepenjanjem in podobnimi sitnostmi. Ko razlaga pravilo treh točk,
mi visimo na eni roki ali eni nogi, saj je vse drugo zasedeno. Kako pa se lahko
držiš z dvema rokama, če pa obe rabiš za prepenjanje tistih štorastih klem? No,
povejte, kako?
No, mentor ni videl o naših treh točkah nič kaj veliko, nam
pa je uspevalo lezti za njim brez posebnih sitnosti in čisto prehitro smo bili v
»Gnezdu«, razgledišču sredi stene. Vajenki Mojca in Sanda imata že tiste vročične
oči in velike nasmehe, značilne za prve ugotovitve, da je tovrstna telovadba
silno zanimiva in fajn, drugim pa tudi ni nič manj všeč, čeprav ni prvič. Ja,
so stvari, ki so nam všeč, tudi ko jih že večkrat ali celo velikokrat delamo,
ne da?
Po kratkem zabušavanju nas čaka najzanimivejši del, t.i.
raz. Od daleč zgleda kot rezilo noža, nad gladkimi stenami se jeklenice
vzpenjajo strmo proti nebu. Ko si tam, sploh ni tako grozno, niti raz ni le
rezilo. No, vrtoglavosti tam pač ne sme biti, če pa s tem ni problemov, je vse
skupaj en sam užitek. S to napako, da je čisto, povsem in pa absolutno (po
Bratuškovi) prekratek.
In ko zlezemo iz zavarovanega dela, bi še. Vsaj še enkrat
toliko, če bi se dalo še dvakrat. Kar prehitro mine in vsakič je krajši ta
zanimivi del. Zlezemo iz opreme, kar žal nam je, ko gre spet vse nazaj v
nahrbtnike. In potem seveda do vrha Gradiške ture, še dobre pol urice, sledi
analiza. Zlasti vajenki imata okrog tega
precej dela.
Na vrhu piha (ja, itak smo na Primorskem), zato najdemo malo
»sence« od vetra. Mojca potem odpre svoj mali nahrbtnik in lej jo zlomka, ven
privleče pol kleti klobas. Takih suhih, pa žemljice… Povem vam, niče ni pljuval
ven. Še dobro, da ji je to uspelo zvleči čez zajle, škoda bi jh bilo…
Vračamo se čez Plaz. Seveda je treba tudi nanj, kar je, roko
na srce, neznaten zavoj z glavne markirane poti. Pa se splača. Plaz, ki ni nič
podoben plazu, je prvovrsten razglednik na Vipavsko dolino, skoraj do Gorice
nese. Ker je toplo, se nam pač nič ne mudi.
Obvezno rundo si privoščimo v bifeju na parkirišču, kjer je
že vse v znamenju vikenda Tura, ko se zberejo tu plezalci. Ah seveda, pozabila
omenit. Tu ni le ena zavarovana pot, tu je še vrsto nezavarovanih poti,
plezališč, ki nudijo užitek tistim, ki si vrvi vsakič sproti sami vlečejo po
skalah.
Fanta sta se za 8. marec res potrudila. Niti enkrat nista
rekla, da katera od nas nima prav. Ali pa je bilo zato, ker smo bile dvakrat v
večini? No, kakorkoli že, dan je bil lep, prijazen, zabaven in vse je šlo, kot
je treba. Sicer pa, s pravimi ljudmi na
pravem mestu, kaj pa lahko gre narobe?
Tehnični podatki:
Višina: Okoli 793m
Višinska razlika: 609m
Čas: 4,45ur (z doooolgimi pavzami)
Km: 7,9
Ni komentarjev:
Objavite komentar