Stražnik in Kopitnik (914m), 1.3.2014

Bo! Saj bo! Meteorološka je že, tudi narava to ve. Ni mi le čisto jasno,zakaj tam zgoraj nikakor ne nehajo z žehtami. Dolgo že ni bilo vikenda, ko bi v četrtek pomislila, da me bodo v nedeljo bolele noge.  Ampak se ne damo! Tudi ko moški del odpove sodelovanje je ženski še vedno pripravljen za akcijo.

Hm, se spomnite časov, ko so morale ženske k frizerju in se zato dan prej in dan potem (če je bila trajna vodna, pa še kak dan več) ni dalo nikamor? Še spale so tete z viklerji v glavah. No, danes je drugače. Danes moški ne gre v hribe, če gre k frizerju. Khm, za tole bom kregana, ampak literarna svoboda pač terja žrtve.

Če se vrnem na vremenske tegobe. Čez pol Slovenije, od leve proti sredini naj bi se podili oblaki. Čez druge pol, proti vzhodu tudi. A ti naj bi manj puščali. V prekmurskih ravnicah naj bi celo sijalo sonce. Sem in tja.

Ker v planu ni bila kolesarska ali tekaška tura po ravnicah, je bilo treba malo pobrskati po Zasavskih, Posavskih in takim podobnih gričih. Tam okrog Laškega in Rimskih Toplic je vzpetina, Kopitnik po imenu. Pa pejva tja, moja druga polovica pa naj  lepo poskrbi za svoj zunanji videz.

V bistvu se kaj koristnega o Kopitniku ne najde. Razen, da je nad Rimskimi Toplicami. Ogled opisa in zemljevida se ne skladata. Po opisu markirane poti na zemljevidu ni. Pravzaprav kar dveh ni. Ne tiste iz Lurda, ne tiste po dolini Ogeškega potoka do koče.

Včasih pride pav, če človek hodi v savno. Sploh če je ta v Rimskih toplicah. In najbolj pomaga, če je ta kdo Mateja, ker potem točno ve, kam naj zapelje in kje naj parkira. Carsko. Sploh ni treba razbijat glave, lepo se počiš na sopotnikov sedež, kjer se ponavadi vozi kuža Piki (in kar se seveda vidi) in nehaš mislit. Potem samo poslikaš tablice na izhodišču in se greš zgubljat proti Kopitniku.

Izhodišče je na parkirišču tik pod Rimskimi termami, na desno stoji nizka rjava stavba za katero se izkaže, da je trgovina Tuš. Pred njo pustiva avto, potem pa kar takoj v smeri hriba na kolovoz. Kjer narediva prvih par odvečnih višincev v levo. Ja no, kaj? Se ne zdi bolj vabljiva potka v gozd kot dvorišče s kurami? Pa je treba ravno čez to dvorišče (nihče ponujal kave), mimo kurnika. Takoj za tem se tudi ta cesta spremeni v potko in prvi vzpon je kmalu za nama.

Na vrhu klančka naju pozdravi  oni, ki je na križ pribit, ne vem pa, iz kakšnega razloga so mu poleg postavili guglanico. Kot bi ga nekdo malo zajeb….? Spet čez dvorišče in na cesti sva. Kam pelje ne vem, a kakšnih 10 minut greva tja tudi midve.

Postane toplo, čas je za kratke rokave. S pol očesa škiliva pod nebo, ki začenja nakazovati možnosti, da vendar iz sivega postane malo modro. Pri razcepu sva. Levo Stražnik in Kopitnik, desno koča  na Kopitniku. Opis v žepu predlaga desno. Itak, greva levo. No, mimo grede, na zemljevidu te desne poti ni. Pa v naravi je. Celo markirana.

Malo še po asfaltu, potem naju rdeča tablica usmeri v levo na kolovoz. Ta zmerno vijuga nekam v pobočja, kar je prilika za klepet. Saj veste, kako smo punce redkobesedne. Prav matrale sva se sestavljat stavke. In tako med kratkimi stavki – je zmanjkalo kolovoza. Tako, nesramno. S čistega. Zdajle je še (tak za traktor), naslednji meter tudi steze ne več.

 

Tu praskanje ne pomaga. Bolj nuca, če se malo ozreš naokoli. In tam malo nižje, pod nama, nekaja zgleda kot potka. Ker je tu očitno ni. Željam navkljub naprej  več ne bo šlo, zato se spraviva dol. Lepo po strminah hoste, previdno. Ugotavljala, da je treba trenirat. Za gležnje je to odličen trening. Na stezico se prilomiva točno na markacijo. V dveh kilometrih menda edino. Pa naj kdo reče, če niso točno tam, kjer jih človek rabi.

Potem gre do sedla med Stražnikom in Kopitnikom gladko.  Na sedlu se drevo krivi pod številnimi tablicami. Vse so zanimive. Ena namiguje na Aškerca, druga na Stražnik, tretja na Kopitnik… Prvi dve imata samo eno slabost, ker ne povesta koliko je do cilja. Stražnik se vidi in ker oceniva, da ni silno daleč in da ima privlačen videz, jo mahneva spet na levo.  Morda bi šel tudi za tisto od Aškerca, ampak bog ve kam in kako daleč.

 

Splača se. Mimo koša za košarko (?) in po krajši strmini pod vrhom sva na lepem razgledniku. Da ne faliva, naju usmeri tablica z napisom Vrh. A dej?  Najvišji vrh ni razgleden, tisti čisto zraven pa silno. Ker ima klopco, za nama pa je kakšna ura kolovratenja, nama pripada nekaj sedenja. Še zemljevid izvlečem in suhe češplje (iz Hoferja, da ne bo pomote) tako da si ogledava, kaj je okoli naju. Rimske Terme so točno pod nogami, na drugo stran pa se dviga Veliko Kozje in tam spodaj nekje je Zidani most. Pa vse polno nežnih blagih gričev. Še sonce se pokaže in nenadoma svet dobi barve.

Veste kaj je najboljše pri suhih češpljah? Da jih imaš tudi po tem, ko nehaš obrokovat, vse povsod. Na palicah, na prstih, okrog ust. Tako fajn se lepi vse. So pa zdrave. In nasitne. In fajn za prebavo. No, dosti o tem, da ne bi o podrobnostih in da kdo ne bodi še dodatnih, neprimernih asociacij. V bistvu so bile v ruzaku samo zato, ker so bile edino, kar sem zjutraj našla primernega za s seboj.

Malo posediva, potem se spraviva s Stražnika, izpod katerega, pravijo, izvira zdravilna voda, nazaj do sedla. Pred nama v višino kipi kopa Kopitnika. Ja, skoraj 300 m ga je za zlest v kosu, kar se  hitro pokaže. Pot se ostrmi, dobro, da ni blatna, sicer bi se vozili nazaj. Nekje na sredi poti je lepa razgledna skala, kjer naju od daleč, komaj vidno, pozdravlja Donačka gora. Videti je kot resen rog. Levo od nje je Boč, spodaj pa se drenjajo grički.

Ko zajameva sapo podihava še tisto drugo polovico strmine. Proti vrhu se pot uravna in po robu pripelje do zanimivega sklanega zoba, ki so ga določili za vrh Kopitnika. Nanj vodi zavarovana pot in ko si na vrhu je, kot bi stal na ladijskem kljunu, daleč nad vsemi težavami doline spodaj.

Točno v istem trenutku prileti SMS. Brane sporoča, da gleda fuzbal, z vnukom v glavni vlogi. Vrnem mu slikico z vrha in en poljubček. Midve pa še malo posediva, prav prijetno je.

Potem se odpraviva proti koči. Slabe pol urice, pa sva tam. Prazna je, a odprta in privoščiva si kavo. Pa seveda malo klepeta, ker se že dolgo nisva videli. Mimogrede izveva, da oskrbnik pričakuje člane PD, ki so imeli občni zbor in da bo čez tri tedne v lovskem domu salamijada. Če koga zanima. Salame bodo gotovo divjačinske, če kakšen od lovcev ni bil kolateralna škoda.

Čas je, da se vrneva. Vmes se je pooblačilo, kar bolj hladno se zdi. Od doma proti Rimskim spet. Iščeva odcep za Lurd. Zaman, ker ga ne najdeva. Ne vem, kam so ga skrili. Doma sem si še enkrat pogledala slike na hribi.net in se mi zdi, kje približno bi morale oznake  biti. Drugič.

Mahava jo pač po markacijah, v upanju, da bo kje kaj pisalo, če pa ne bo, bova pa nekje že prišle dol. Pot je obrnjena v pravo smer. Tako kot vse poti, ima tudi ta bližnjice. In tako kot sva bile naučene, se jih izogibava, če jih ne poznava.

Tako se izogneva tudi očitni bližnjici, ki s poti zavije v levo pred podrtim odsekom poti. In se lepo spraviva plezat čez podrtijo. Vse tehnike so prišle v poštev, zadnja po vseh štirih pod smreko. In? Danes že videno, kolovoza zmanjka , markacij tudi. Pa kaj. V levo pa dol, v breg že ne greva. In tam spodaj v globeli bo že kakšna pot. Ker dugače ne more biti.

Tud ni bilo. Brez večjih težav sva sicer po gozdu, kjer se ne hodi veliko, odvijugale dol in se srečale z markirano potjo. Šala mala. Roko na srce, teren je precej predvidljiv in orientacija navkljub gozdu dosti enostavna. Treba trenirat. In za finale je začel padat še nežen dežek.

Čeprav sva hotele do Lurda, tudi zavoljo grehov in spovedi, nama ni bilo dano. Pot, po kateri sva se vračali, je v bistvu pot po dolini Ogeškega potoka in združila se je s tisto jutranjo na križišču, kjer sva zjutraj zavile levo.  Tudi prav. Pa ne bo treba čez cele Rimske peš nazaj. Bog že ve, kaj dela. Najbrž ve, kako brezmadežni sva midve…

 

Ura mi je danes pokazala, da sva naredili skoraj 1600 višincev in 92 kilometrov. Ja, zato, ker sem jo na koncu pozabila ugasniti. V resnici sva jih skoraj 850 (na gor, itak)  v kombinaciji z 10 kilometri. Kar pa tudi ni nič. Na tak, rahlo brezupen dan, ko nisva srečale nobenega planinca sploh,  kar ok. Za trening.

Potem sem šla pa na zmenek. Na Trojane. Sva se po dolgem času dobila tam. Vmes je bilo še malo nervoze, da zamudim, ker so zaprli Zagorje zaradi pustne povorke. No, pa se je vse dobro izšlo. Lepo se je s svojim dragim dobit na zmenku. In veliko sva si imela za povedat po ločeno preživetem dopoldnevu. Pri frizerju je pa res bil. Med drugim. On sfriziran, jaz pa vsa prešvicana.  Ja, časi se res spreminjajo. :)

Tehnične podrobnosti:

Višina: eden 655 in ta drugi 915

Višinskih: 845

Čas hoje: 5 ur

Kilometrov: 10,2