Val Rosandra-dolina Glinščice, 23.2.2014

Dajmo mal jamrat: od dežja mi že rit raste. U bistvu od dobre hrane no, ampak ker stalno moči in namaka, je za slednje več razlogov kot za kurjenje zalog. Pa izgovorov tudi. Sobota je tako minila u baby slogu. Spanje in papanje. Tiste tri snežne destinacije, ki so se ponujale za nedeljo mi niso bile všeč. Nit se mi je zdelo gazit, nit se mi je zdelo kidat, zato me je hitro premamila ideja PD Iskre na fb, da gredo v Glinščico.

Idem i ja! (iz pesmice z nadaljevanjem, ne ti ne).

Malo pobrskam. Bila sva lani februarja (če odmislim ferato jeseni). V spominu mi je ostala oznaka za Socerb na boru,  tam sva se na najvišji točki obrnila in šla v drugo smer. Torej se da. Kako se da, bomo pa ugotovili, ker pri nas nič uporabnega nikjer ne piše.

Pred leti nekoč so me povabili v Glinščico prijatelji. Od takrat jo redno in rada obiskujem. Vse sorte reči smo že našli v njej. San Lorenzo, vas na obrobju, kjer sem šla prvič in kjer greš najprej dol, pa potem nazaj gor.

Boljunec, najbolj leno izhodišče, kjer greš lahko le do zatrepa - do Botača in nazaj, po lepi, urejeni stezi. Lahko si to izhodišče malo začiniš, pa se potikaš ob vodi do slapu Supet, ki se bohoti sredi doline, bolj kanjona pravzaprav.

Za izhodišče si lahko izbereš Beko, ravno na nasprotni strani od Lorenza in spet moraš najprej dol, pa nazaj gor. Lahko malo begaš gor in dol in se na primer iz Boljunca odpraviš do Planinskega doma  Mario Premuda  , ki je z 85 metri najnižje stoječi planinski dom daleč naokoli, jo tam prhneš v breg in se čez melišča prav po gorsko povzpneš na razgledišče nad Krogljami, ali  malo po nerodnosti na Mali Kras, kot sva to storila z Branetom lani. In od tam greš proti Botaču.

Ni treba čisto do tja, vmes se lahko spustiš do Comicijevega spomenika in mimo lepe cerkvice Sv. Marije v Pečeh na sprehajališče na dnu. Pa si nadihal 400 višincev.

In potem se lahko v Botaču spet zagrizeš v breg, vse do bivše železniške proge, ki je sedaj raj za kolesarje in sprehajalce, stopiš do razgledišča pri Zabrežcu in se spet spustiš do Planinskega doma. Pa jih imaš še skoraj 300. Tole skakanje z brega na breg lahko ponavljaš po želji, dela je za cel dan. In ko te bolijo noge, greš lahko še malo višje in se kakšni dve uri obešaš po rokah na manj znanih feratah, o tem pa sem v enem drugem blogu tudi že pisala.

Pred leti  o tem kanjonu skoraj ničesar nisem našla. Nič modern ni bil. Zdaj je bistveno bolj, tudi na hribovski spletni strani www.hribi.net boste marsikaj našli, kljub temu, da je njen iskalnik ne mara. Priporočilo: iščite čez Googlom, pa vam najprej bo povedal, kje na hribi.net boste našli kaj več o Val Rosandri/Glinščici tudi kakšen dostop. Predstavljajte si torej kanjon, ali  bolj ozko dolino. Na njenem začetku je Trst z morjem, vhod pa v mestecu Boljunec. Po cesti pridete peš najprej do Planinskega doma. In če bi se sedaj postavili proti dolini (z ritjo proti morju) bi imeli na levi razglednik pri Zabrežcu, nad njim ferate, na levi strani je tudi bivša železnica in na koncu na vrhu Lorenzo. Spodaj po sredini seveda teče reka, ki se v morje, mimogrede, izliva v Žavljah. In desno imate na vrhu razglednik nad Krogljami, Mali Kras, nekje sredi doline in pobočja cerkev Sv. Marije v Pečeh in spomenik Comiciju, Beko na koncu na vrhu in spodaj Botač, vasico  s tremi hiškami in gostilno, pa stražnico, ker je to bila včasih meja z nami. Zdajle smo namreč v Italiji.

Če do sedaj niste bili zmedeni, zdaj gotovo ste. Ali pa tudi ne. Morda vam bo pa le prav prišlo. Zemljevid se sicer menda nekje da kupiti, a jaz pri do sedanjih obiskih tega še nisem ugotovila. Res pa je, da je vse lepo in velikokrat označeno, če le veš, kam greš.

Noben ni rekel, da ne gre, razen Boštjana, ki si je želel snega in Robleka. Rekel je: Na Roblek bom šel in smo šli mi trije potem na morje. Z avtoceste se zavije na izvozu Kastelec in  sledi Socerbu, tam pa oznakam za grad. Pripelješ na samo grajsko dvorišče, ki je v bistvu prav velki parkplac. Zjutraj prazen, na povratku poln. Edini, ki še parkirajo so domačini, ki gredo od tu v Ankaran. Tudi zanimivo, smo šli enkrat s PD. V bistvu so to štiri zadnje točke SPP - Socerb, Osp, Tinjan in Ankaran.

Slikovita točka je tole naše parkirišče. Majčken gajski stolp, spodaj pa morje, za morjem pa gore... Si kar vzamemo malo časa za razgled. Grad je še zaprt, v njem je sicer prav noblig restavracija. Menda so si ga precej podajali iz rok v roke, dokler ga ni v 18. stoletju požgala strela. Morda kje skrito hrani celo kakšne arhive (ki so tako v modi pri nas), saj ej bi celo sedež VOS-a.Zdaj je malo prenovljen, da pa se tudi na njegovo obzidje, kar smo si prihranili za povratek. Na grajskem stolpu je vpisna skrinjica in vzidan žig SPP.

Oznak za tja, kamor gremo, ni. Se pa vidi potka, ki krene ob robu proti Trstu in tja moramo tudi mi. Prav luštno polurno pohajkovanje skoraj po ravnem ob lepih razgledih na Koprski in Tržaški zaliv, pa na Dolomite, Karnijce in Julijce ki se bleščijo zadaj, nas pripelje do Malega Krasa, vršička z ostanki starih zgradb, kdo ve česa. Nekdo v vpisni knjigi se je razburil, da je to Vrh Griž, ne Mali Kras. Z višino nekje okrog 460m pa je to tudi naša današnja najvišja točka. Korenje pavzo odredi Mateja.

Nadaljevanje je bolj poznano. V tem koncu so malo šlampasti z oznakami. Kakšna tablica ali dve manjkata. Spomnim se, da sva sledila modrim markacijam in ob prvi priliki jo s kolovoza uberemo za majhno leseno tablico z modrimi markacijami levo po stezici med šparglji spet v smeri roba. Ne mine par minut, ko smo na italijanskih markacijah z oznako št. 1. To bo to!

Če smo se zadnjo urico pasli bolj po ravnem, se zdaj pot navpično obrne dol. No, navpično je relativno. Strmo pa gre res, zaradi skalovja in melišč pa se počutimo kot v visokih gorah. In v senco pridemo, brrr.  Za eno dobro Šmarno goro spusta nas čaka, pa smo pri najnižji Rifugio daleč naokoli. S 85 metri nadmorske višine kar malo težko opravičuje tale rifugio (planinska koča) naziv.

 Čudne izkušnje imam z njimi. Večkrat se mi je zdelo, kot da nad Slovenci niso nič navdušeni. Sploh dame me kar niso hotele razumeti, da bi eno »lungo kafe« ali pa »kafe lato«. Lahko pa so vsakič imele le slab dan. PMS pa to. Zato gre danes po kofe Brane. Uspešno. Le liter vode je še treba zraven, da zaliješ tisti fingrat kave, ki je sicer odlična in močna. Samo več kot za požirek je v osnovi ni.

Po kafe pavzi se spravimo do naslednje kafe pavze. Prav na drugo stran doline, v njen zatrep, v vasico Botač. Vmes pa pasemo zijala po vsem tistem, kar se pač vidi. Lepa dolinica je to, kmalu smo visoko nad reko, ki je zdajle precej vodnata. Kdaj pa, če ne zdajle, čudno je pravzaprav, da ni do roba, kakršno je zadnje dva meseca! Kraljuje slap Supet, ki v 38 metrskem padcu pada v velik tolmun. Da se priti na njegov vrh, a danes tega nismo počeli.

Cerkev sv. Marije v Pečeh le občudujemo nad nami, od blizu nas čaka nazaj grede. Potka je široka in lepo urejena in v trenutku smo v Botaču, kjer v mrtvi ulici čaka malo gostišče. Ki ne sprejema kartic, odprto je do sončnega zahoda, pred vrati pa mu visi kletka s plastičnim ptičem. In kahlja, ja ta je tudi pred vhodom. Prijazna domača prijetna oštarija, kjer se da kaj tudi pojesti.

Zraven je mitnica, tu je Botač z Beko včasih povezoval maloobmejni prehod. Zdaj je že vse zaraslo in prepuščeno, upajmo, le spominu.  Sem že povedala, da je v Glinščici že pomlad? Ne le trobentice in zvončki, tudi narcise in marelice cvetijo, pa tudi šparglji že odganjajo! Nič me to dejstvo ni spravilo v slabo voljo.

Ravno odhajamo, ko se vsuje. Najprej menda avtobus priletnih Italijanskih upokojencev. Ko jim ravno uidemo v njihovi borbi za zasedanje miz in stolov, se odpre nova fronta. O, tole bo pa zdajle glasno! Vem, kateri so, drugi sploh ne morejo biti! PD Iskra menda z vsem članstvom. Najprej odkrijem sloko mladenko, ki mi je dolžna kavo ( J) in potem njeno mamo. Je sledilo glasno pozdravljanje, menda smo preglasili Italijane. Njih je pot vodila naprej proti progi, nas pa nazaj. Da ni prišlo do zaprtja Glinščice iz neznanih razlogov, smo se pozdravili in razšli. In pot je postala počasi spet prehodna...

Po treh urah je, zanimivo, sedaj sledil prvi resnejši vzpon. Do sedaj smo hodili bolj dol kot gor, sedaj pa se za kratek čas svet postavi malo bolj pokonci. Najprej do cerkvice, potem še do spomenika. Ja, če hočemo do avta, je pač treba prinest nazaj, kar smo imeli v dobro.

Lep delček poti je tole. Malo skalc, malo izpostavljenosti (čisto malo malo), pa sonce na vrhu, ki pa danes kljub vsemu ni grelo toliko, kot bi se morda za morje spodbilo. Posedeli smo pa vseeno in Mateja je menda grizla ta 15 korenček (ni bil tako majhen kot se sliši). Al pa ta tretjo banano. Me malo skrbi zanjo, da je šla med vegetarijance?

Po pavzi nam je pripadalo še pol ure bolj zložnega vzpona, najprej do sedla mali Kras, nato pa do razgledišča na Krogljami. Midve sva imele namen sicer poiskati še en izvir, kamor sem in tja pošiljajo tablice, a Brane je bil tako navdušen nad najdenim odcepom z modrimi markacijami, da še slišal ni več protestov od zadaj, da ne gre prav.  Menda je šele na avtocesti izvedel, da sva se pogovarjale z njim....

Po že znani poti nazaj do Socerba ni bilo težko. Ker je bil grad že odprt, smo se spravili še na njegovo obzidje, kamor se pride skozi vežo. V restavracijo ni treba, glede na to, da so gostili Drnovška in Princa Alberta pa nas morda takole prešvicanih, še spustili ne bi? No, poskusili nismo.

Imeli smo še nekaj v planu. Po cesti pod gradom se po par metrih nahajajo smerokazi za Sveto Jamo. Ker sem prebrala, da je to edina podzemna cerkev pri nas, smo jo šli seveda iskat. Blizu z glavne ceste je, kakšno minutko do dve po kolovozu. Neprijetno preseneti prostor pred jamo. Umazan in nasvinjan, kot da bi po zadnji veselici pozabili pospraviti. Do jame se pride po stopnicah navzdol, sama jama pa je zaklenjena z rešetkastimi vrati. Pogled razkrije kamnito cerkev, več o njej pa pove plakat, ki ga je mogoče videti, ko se pelješ z gradu že z avtom.

Gre za dve nivojsko kraško jamo, dolgo 231 m (vse se z rešetk ne vidi), v njej pa naj bi davno tega živel Sv. Socerb, še eden, ki je svojo vero plačal z glavo. Na vhodu piše, da je ogled jame možen vsako nedeljo (nedelja je bila) ob 14.00 uri (bilo je 13.56). O kakem prav zagnanem vodniku ni bilo ne duha ne sluha, ljudi pa tudi ni bilo ravno veliko. Mi3 in še trije. No, saj tako nismo imeli namena na voden ogled, kar smo želeli, smo videli.

Tako si človek lahko popestri dan, na primer.

In od takega dne gotovo manj rit raste, kot od mirne deževne sobote.

 

Tehnični podatki:

Višina: od 85 do 460m nm

Višinskih: 633m

Čas hoje: 5 ur

Kilometrov:14