Ne, ne, da se mi ne da več pisat o najlepših in najbolj
nekoristnih koncih sveta. Težava je, da ni kaj pisat. Ker se je letos februar
zarotil, da se bolj ne bi mogel in tako uscanega, spacanega in težkega vremena
že dolgo ni bilo. Nazadnje smo jo s planinci sopihali na Bevkov vrh, potem pa
smo samo še čepeli doma. Večina vsaj. 
So bile že zelo zelo lepe zime, ko so sem se kljub snegu
pozdravljala z dvatisočaki, pa so bile take, ki niso pustile zelo visoko, so pa
pustile malo nižje. Letos pa se je visokogorje odelo v bobneče plazove, v
sredogorju pa je udaril žled. In to tako, da smo en teden hodili s spuščenimi
čeljustmi zaradi silnih razsežnosti polomijade, ki jo je za seboj pustil ta
ledeni oklep. Pol Slovenije je polomilo, marsikdo je ostal odrezan od sveta in
brez elektrike, gozdovi in poti pa neprehodni ali nevarne.
Ljubljani je to sicer v glavnem prizaneslo, nad tistimi
nekaj polomljenimi vejami ni da bi stokali. A že čisto blizu, v Polhograjcih in
domači Šmarni gori je razdejanje. In deset dni kasneje - kot bi se vreme delalo
norca. Nobenega snega več po dolinah, ptički se ženijo in odganjajo zvončki. 
Le sonca nikakor ni bilo.
Vsako leto v službi organiziramo smučarske tekme. Že dvajsetič so bile
letos. Prvi termin smo preložili, ker ni bilo snega, drugega bi skoraj morali,
saj je bila pot do Cerknega skoraj neprehodna… A na pravi datum, Valentinovo,
ko se ptički ženijo, se je naredil dan, kot bi ga lahko le narisal: bleščeč, z
modrim nebom, toplim soncem in belino vse naokrog. 
Tako človek opazi, kako zelo pogreša sonce in njegovo
toploto. Ko so se v četrtek popoldan končno pokazali spet Grintovci je bilo,
kot da jih vidim prvič. Še so! Ni jih podrlo! Niso jih preselili! Politika jih
ni založila za kakšen puf!
Medtem, ko so se smučarji poganjali po zasneženih strminah je standardna trojka iskala pot na Blegoš. Končno zdaj vem, kje je Črni vrh, pa tudi, kje gre pot z njega na Blegoš. Čeprav nismo šli po najkrajši, ker je bila neprehodna. Smo pa šli po malo daljši in nikomur ni bilo žal.
No, pa ta dan ni predmet današnjega opisa. Dolgo smo pa dvigali nogo visoko, o ja, saj je bilo snega veliko. Menda bodo kurenti, ki so se tudi pridružili smučarjem, zdaj naredili red.
In ker nas je sneg v petek zmatral, smo šli dan po Valentinu na kopno turo. Na
Čaven. Ena klasičnih tur takega letnega časa. Nič snega, nič zaprto, sklepčnost
popolna, avto tudi, za volanom pa Boštjan.
Čaven sicer sploh ni gora, ampak je, podobno kot Nanos,
pravzaprav planota. Z več vršički, med njimi je poznan Kucelj, naprej proti
Primorski se splača obiskati Veliki rob, ki se s tipično steno steguje proti
avtocesti, pa Modrasovec, najvišji vrh, ki se nahaja nad kočo Antona Bavčerja
in nima naključno takega imena. 
Veliko poti pelje po tej planoti, s katero meji Trnovski
gozd in njegovi Golaki. Različno dolge so, a ker večinoma (razen tiste s
Predmeje) peljejo iz doline, se lahko nahodiš. Najmanj dve do tri urice vzpona
te čaka, okrog 1000 višinskih metrov, vse skupaj pa lahko kombiniraš z
različnimi pentljami, če te je volja. Osrednja žila je Srednječavenska pot, ki
v bistvu preči Čaven nekje v zgornjem delu in s katere je mogoče tako na Kočo,
kot na Kucelj in na Veliki rob pa še kam. 
No, če boste kdaj rabili, vprašajte. Se mi zdi, da sva
najprej z Boštjanom, potem pa še v različnih kombinacijah tale Čaven kar
prehodila. Še vedno pa kaj uide iz spomina in tudi najde se še kaj, kar ne
poznamo. 
Tako je na primer čisto ušlo iz spomina, kakšna zgleda pot iz Vrtovina. In smo
šli spomin osvežit. Če bi že takrat, ko sva z Boštjanom hodila iz Vrtovina na
Kucelj in se nato preko koče vračala nazaj, pisala blog, potem bi šli včeraj
verjetno od kod drugod. Ker pa sva oba večino pozabila, temu ni bilo tako.
Najprej je treba najti parking. Prvič ko sva šla, sva
dodatno prešvedrala vsaj še dvesto višincev, ker sva parkirala spodaj v vasi.
Danes smo napako popravili (no, šofer jo je) in parkirali tam, kjer tako
pravijo na www.hribi.net .
Zelo zanimiv arhitektonski dosežek stoji tam zraven. Najbolj
impozantna je grda visoka kovinska ograja z ogromnimi vrati. Na majhni parceli
potem stoji… hm… stolp? Morda bunker? Karkoli že je, je majhno, ozko, visoko in
z ogromno luknjami. V gradnji, menda so postavljeni odri okrog vredni več kot
objekt, po tem, koliko železja za odre še leži okoli, pa bi človek lahko
sklepal marsikaj. Me zanima, kaj bo na koncu zrastlo tem. 
Pot se začne po makedamu, nato zavije najprej na travnik in
kmalu ponikne v gozd. V bistvu ni kaj opisovati. Gre gor, več ali manj je še
kar široka, a ne pomeni udobna (kraški kamniti svet) in dolgčas se prekine
trikrat. Prvič pri zavetišču Črna peč, od koder se vidi morje, drugič pri Koči
pod Malo goro, ki stoji na idiličnem travniku, nekakšni izravnavi in tretjič
pri Koči Antona Bavčerja, ki je bila edina od treh odprta in kjer imajo kofe,
pir, čevape in kalamare. In je bila edina opdrta.
Dolgčas je bila samo pot, družba niti ne. Ko so otroci v
elementu (mislim Matejo in Boštjana), takrat pač poka po šivih, ptiči in
veverice so pakirali svoje reči in se selili v mirnejše konce, ljudi pa tako ni
bilo na spregled. Mine pa hitro takole, v stalnem zbadanju. Pa čisto vse pride
prav. Po moje en teden ne bosta govorila en z drugim. Kar je še ostalo sta si
povedala po fb.
Včerajšnje jutro nam je še namenilo nekaj sonca. A že ko smo
na vrhu srebali vsak svojo najljubšo pijačo, smo lahko opazovali oblake, ki so
se valili iznad morja in vedno temneje je postajalo. Od Koče smo se spustili najprej proti Lokavcu,
potem pa smo zavili spet proti Mali gori in nazaj na izhodišče. Zadnjih nekaj
minut do avta je že padalo, dež pa je začenjal počasi, ne z ihto, tako da smo
se lahko še udobno spravili nazaj v avto.
In da bi bil dan popoln, sem svojega dragega peljala na
koncert. Izbran sicer po mojih željah, pa se mi zdi, da tudi Brane na koncu ni
nič trpel. Cetinski je pripravil predstavo, kot se za profija spodobi, v živo
pa je tudi filing čisto drugi kot sicer. In dan se je končal šele jutri...
Če pomislim, to so dnevi, ki polnijo baterije. Z lepimi
trenutki, pozitivnimi doživetji, z nekaj fizičnega napora in vsem lepim, kar
nas obdaja. In seveda ljudmi, ki jih imamo radi. Zdi se, kot da nekateri teh, v
bistvu zastonj stvari, ne opazijo. Saj se je res treba malo potruditi, a splača
se. Danes me lepo bolijo noge, srce pa je polno. In Brane tudi ne pogreša več cigaret.
Ni komentarjev:
Objavite komentar