Bevkov vrh, 1051m, 26.1.2014

 

Se prisedem k Googlu, pa mi sploh noče ničesar izdat. Vse kar izpljune je tisto, kar itak vem. Zgibanko PD Medvode z letošnjimi izleti. Menda ni še noben tu hodil, al kako? Tudi na www.hribi.net nič. Še Pluženjske gore ne najdem. Potem se lotim strokovno. Sovodenj –Bevkov vrh, to pa obstaja. Razvlečem zemljevid in šnofljarim. Končno le najdem Stražo, potem pa še nekaj okrog izvira Zaganjalke in končno se mi posveti, kje ti kraji so. Pa naj kdo reče, da je Slovenija majhna.

Zjutraj avtobus ropota proti Škofji Loki (no, že tu sem včeraj mislila, da ne gremo). Zavije proti Gorenji vasi in nato skozi Žiri proti Idriji. Tu ravne ceste sploh ni, pa široke tudi ne. A avtobus z 31 planinci se lepo zložno nagiba skozi ovinke, znotraj pa brbota, kot da se že dolgo nismo videli. Potem povzame besedo Miro.

Lepo navado imajo tile naši vodniki. Da se na pot pripravijo in nas znajo z besedo, nato pa tudi z nogami po njej popeljati. Zdaj razumem, da bomo s teh hribov prišli najprej dol, potem bomo šli pa nazaj gor. In po kakšnih petih ali šestih urah nas bo pobral avtobus v Sovodnjem. Mimo Sovodnjega se zdajle  ne peljemo.

Na glavno cesto Idrija Cerkno se spustimo po mostu čez Idrijco in zavijemo desno proti Kanomlji.  Tam, kjer je odcep za Cerkno, je tudi napis Straža (Želin). In kar takoj za ovinkom parkiramo na velikem parkirišču, menda je zraven bife.

 Trop se nato zažene čez cesto po betonskih stopnicah, ki se na vrhu takoj spremenijo v travnato potko in v par korakih smo pri kmetiji na Tratah. S te strani, kjer smo začeli, ni oznak in markacij tudi ne. Takoj za kmetijo se pokaže prva.

Da v nadaljevanju ne bom zgubljala besed. Na celi poti je malo markacij. Morda celo premalo. Včasih po pol ure ni bilo videti nobene. Pa ne, da bi bila samo ena pot, veliko se jih križa. A kot rečeno, kadar smo v varnih rokah naših vodnikov, se ni kaj bati. Vedno pridemo do cilja. Včasih tudi čisto po svoje. Če ni zajle, se pa za trave držimo.

Idrijsko in Cerkljansko ravnin nimata. Če že so, po njih teče cesta ali pa železnica. Čim stopiš iz prevoznega sredstva, si obsojen na klance. Tako, na daleč nežno hribovito, se od blizu včasih kar konkretno postavi pokonci. Prve pol ure zato najprej bučno, potem pa vse tišje grizemo prvo strmino do cerkvice Sv. Pavla.

 Od tu bi se že odpirali razgledi. Danes oblačnost poskrbi, da se ne. Se pa tam naprej, kjer je že sneg, odprejo pogledi na etapni cilj, Podkrog. Kmetijo, precej na samem, nad izvirom Zaganjalke.

Najprej kaže, da bo nadaljevanje bolj za počivat, celo dol gre, ko se zoprn strm kolovoz spet požene navzgor. In naslednje pol ure je za Mirkom spet tišina.  Vsak po svoje kolne pokonci postavljeno ravnico. Vsake toliko se spomnim, da spredaj nekdo hodi z berglami, zadaj pa so v povprečju precej starejši od mene čisto brez pripomb, zato grizem na isti način tudi jaz. Brane mi vsake toliko časa vrže enega tistih, nikoli več ne grem s PD, pogledov, pa smo spet na ravnem.

O, pa ne le na ravnem. Dol gremo! Seveda. Poseben čar takim potem daje tudi vedenje, da ko greš na vrh, nikoli ne greš le gor. Se zna zgoditi, da greše večkrat gor. Ker greš vmes večkrat dol. Težko prigarane metre za šalo obklešemo za blizu sto. Ker gremo gledat vodo! Pri tem gremo mimo dveh velikih, verjetno opuščenih hiš, zdi se mi, da bi se jim lahko reklo Trebovlje. ali Trbovje, oboje sem našla napisano.

Če tam zraven ne bi stala tabla, da smo pri naravnem spomeniku, priznam, da razen v veliki vročini tiste mlake nihče niti opazil ne bi. Tako pa jo moraš, ker je naravni spomenik. Miro se spravi do vode in nam pokaže, kaj naj gledamo. In gledamo. Vsi, prav zavzeto. Ta voda je postala spomenik, ker njen nivo najprej upade, potem pa začne spet naraščati in je vode več. Kar se vidi po pretoku in za kar je kriv sifon, ki ga seveda ni videti, ker je nekje v hribu. No, meni se je zdelo, da deluje kot ne preveč dobro delujoče prostata... Samo z manj curka. Učeno se reče interminentni izvir...

 A stvar ni tako nepomembna. Vsi podobni pojavi pri nas imajo po tem kraju ime zaganjalka (zaganjalnik). To videti in izvedeti pa ni kar tako.

Predvidevanja, da bo treba izgubljene metre pridelati  po isti poti nazaj so se izkazala za zlobno natolcevanje. Smo šli naprej, pridelati pa jih je bilo vseeno treba.  Hitro smo bili pri bližnji kmetiji in še za en dvig dalje na mestu, ki se mu menda pravi Krog. Tri hiše, od teh ena na drevesu in spominska tabla iz NOB. Dve urici je že, kar smo na poti. Za sedet ni (pravijo), za papanje pa tudi še prezgodaj. In gremo naprej. Bodo morali cerkveni zvonovi odbit poldan za južno, drugače ne bo nič.

Na tistem mestu, ki se mu reče Krog, je menda razcep. To vedo samo posvečeni. Slučajnemu popotniku nič ne daje slutiti, da od tu gresta leva in desna pot na Bevkov vrh. Oznak ni. Ne za eno, ne za drugo. Mi gremo menda po levi, ker je bolj razgledan. No, tega slovesa danes iz objektivnih razlogov ni upravičila.

Če smo pri izviru stali še v travi, je tu že sneg. Ne veliko, čisto udobno za hojo. Če je človek v snežnih pogojih malo pameten, je v taki zasedbi sneg vedno udoben za hojo. Kolikor več ga je, toliko bolj zadaj se držiš. Tam garant ni treba nič gazit. In pa seveda, vedno se najdejo prostovoljci, ki prav uživajo v tem, da jih še dodatno pečejo mišice zaradi gaženja. Pa naj imajo svoje veselje.

Potem hodimo spet malo gor, malo dol, občudujemo osamelce, kolikor se jih vidi, sem pa tja pokomentiramo kakšen sosednji grič (kolikor se pač vidi) in spet smo pri samotni kmetiji. Naseljena sicer je (sodeč po številu avtov in saneh, ki so obležale na hribu), videti pa ni nikogar. Še psa ne. Enega je slišati malo višje, a ta najbrž ni tu doma.

Tu nas čaka še zadnji omembe vredni vzpon. Najprej nas Miro potolaži, da bomo šli bol naokoli, ne kar direktno po klancu. A ta tolažba drži le do prvega ovinka, potem pa se naveliča in jo ubere naravnost po gozdu navzgor. Ja no. Že kaj slabšega smo videli. Pod Pluženjsko goro smo.

Ker zanjo ni posebnega EPP-ja (samo gozd in oddajnik, pa nikamor se ne vidi), tudi ni nobenega navdušenja. Tri ure je že za nami in malo vseeno nam je, če ne vidimo tistega, česar ni kaj dosti videt. Prevlada argument, da nas bo 30 vsak s svojim mobitelom najbrž zmedlo oddajnik, zato se vzponu iz tehničnih razlogov odpovemo.

Samo še udobnih 15 minut nas loči do opustele kmetije pod Bevkovim vrhom. Tu je končno čas za postanek. Zanimivo je, kako se v petih minutah človek shladi. Prijetno je obleči budno in natakniti kapo. Zvone si v bližnji ruševini sposodi vrata. Na tleh pa res ne bomo sedeli.

Bevkov vrh je sicer desno od našega počivališča. A poznavalci med nami pravijo, da je spet le gozd brez razgledov, zato obiščemo kapelico nad hišami. Stoji na odprtem, ima žig in smerne table, s katerih izvemo, da je do pravega vrha 10 minut, do Sivke pa dve uri in pol. Tudi Sovodenj je (so) omenjena (e?). Ups, slovnica...
Po obrednem žigosanju, vrh je namreč del SPP, se čreda v drncu spusti po snegu niz travnike do 5 minut oddaljene kmetije na Ravan. Kmetija je hkrati sirarna, pa še odprto je. Hlebci sira se selijo v ruzake, nekaj pa tudi v želodčke. Tudi degustacija uspe, na koncu nam skuhajo še lonec čaja, ki se ga le redki odrečemo, čeprav je zastonj.

Postanek je zaradi ugodnega šopinga malo dalji, pa nič zato. Kar pri prvi kmetiji zavijemo desno navzdol, gremo skozi Novo Oselico (kjer imajo menda tekmovanje koscev in grabljic, kadar trava raste). Le slabo urico, resda po cesti, imamo do Sovodenj. Občutek je bil, da je v vasi le šola, gasilski dom in dve gostilni, a to je bilo verjetno zaradi želje po kavi in piru.  Pa tri potoke imajo, ki se zlivajo tam nekje, tudi izhodišče za Ermanovec so, med drugim. Občina pa, začuda, ni.

Na vožnji domov smo si čestitali za fajno turo in dobro hojo, pokupili nalepke podpornika GRS in se dali povabiti na naslednji izlet.

 

  

Tehnične podrobnosti:

Vrh: 1051m
Višinskih: 969m
Čas hoje: 6 ur
Km: 14