Donačka gora, 884m, 2.1.2013

Matterhorn, Štajerski Triglav, Rogaška gora: še tri imena ene te iste gore, ki jo zdaj večina pozna pod imenom Donačka gore. Če malo pobrskaš po internetu, boš o njej našel vrsto zanimivih stvari. Da ne bo treba vam, sem jaz.

Najprej imena.  Ko smo vozili proti izhodišču, smo tudi mi ugotavljali, da je podobna Svinjaku. Svinjak je Bovški Matterhorn, torej je tudi tole Matterhorn.  Pravijo, da se iz strani Rogatca kaže kot rog, rog pa je po nemško Horn  in je zato Rogaška gora. Z juga pa se menda vidijo trije vrhovi in je zato Štajerski Triglav. Ne vem, če se Boč strinja s tem, ampak tako pravijo pisani viri.

Ponaša se z najstarejšo nadelano markirano potjo pri nas. Dunajčan Froelich jo je  1853 naredil za zdraviliške goste. Res je udobna in urejena, v primerjavi z vzhodnim pristopom prav priljudna. Vzhodni pristop, pri čemer imam  v mislih tisto pot, ki je tudi v kratkem delu zavarovana, je precej manj shojen in manj urejen, malo je prispevalo tudi čiščenje gozda pred kratkim, ki je nastlalo že tako sitno vlako v spodnjem delu. Zavarovani del je seveda brez pripomb.

Še nekaj ima ta gora: njen severni del  je ostanek bukovega pragozda. To ne pomeni, da je neprehoden, kot si človek predstavlja iz filmov saj pot poteka skozenj. Najde pa se nekaj spodobno starih in ogromnih bukev, ki so videle bog si ga vedi kaj že vse. Nikjer ne piše, koliko je staro najstarejše drevo.  Od mene so starejša, to je gotovo. Vsaj še nekaj časa. Tudi na pogled.

Na vrhu naj bi stala včasih cerkev. Ko jo je zadela strela in notri ubila 57 ljudi (pravijo celo 300, a toliko prostora gori ni), so jo postavili nižje, tam, kjer zdaj stoji cerkve Sv. Donata. Od 1934 stoji na vrhu piramida s križem, na katerem piše Up edini. Če torej iščete edini up, kar tja gor. Pa še kakšna zgodbica ali legenda se mota okoli te gore: o Keltih, o Turkih, čarovnicah…. Janko Mlakar, naš pisatelj je o njej rekel: Ta gora je že po temperamentu ženska, sprejemljiva in muhasta, vabljiva in odbijajoča, krotka in divja - vse je odvisno od tega, kako in odkod se ji približamo.
No pa še kaj novejšega, da ne bo zasmrdelo po naftalinu.  Zvečer se fb trese od režanja, ko Matejo vprašam, če gre na Donačko. Malo potem traja, da razloži, da je to njen že izbrani cilj in da gre zraven tudi Mojca. Po kratkem usklajevanju detajlov je določen zbor: Trojane.  Ne zaradi krofov, ki jim je še vedno pripisati poseben čar, ampak ker je tam presečišče naših poti.

Prepokamo se v en avto in hajdi spoznavat Slovenijo. Kje natančno se pride najudobneje do Rogatca niti ne vemo, zato avtocesto zapustimo v Tepanjah. Peljemo se mimo Žič (kartuzija, pejte gledat, če še niste), Poljčan, kjer Brane malo obuja spomine in proti Rogaški. En dodaten krog naredimo v Rogatcu, drugega pa v Sv, Juriju, kjer falimo odcep za cerkev Sv.  Jurija. Ko vse to najdemo, smo na izhodišču, s pogledom v prihodnost (ob britofu).

Začetek je morilski, strm asfaltni klanec brez ogrevanja. Da si ja do prvega ovinka ob vso sapo. Pa bi jo rabil. Tam nas na dvorišču kmetije, kjer pot zavije v nov klanec desno, čaka domačin. Menda že leta ni imel priložnosti poklepetati z živim človekom. Kar vre iz njega, podaja nam roko in vošči lepo leto. Povabi nas na ogled njegove razstave, khm, no, ja tudi palčkov. Teh niti ni tako veliko. Bolj so palčice. Take z golimi ritkami, ležeče le v škorenjcih.. Po moje imajo palčki hude težave. Ja, saj je tudi Sneguljčica tam nekje, ampak porinili so jo h kurjeku čuvat kure in nič lepo ne gleda na ves razvrat. Kaže, da ima ata tudi priložnostno zbirko, saj na drugi strani stojijo jaslice z Marijo in Jožefom , konjske glave pa so zložene za štalo, verjetno jih postavi, ko je praznikov konec.

Ja, no. Nekaj pa je v teh zakotnih koncih tudi treba početi. Prav čuti se samotnost in skromnost tega koščka, skoraj zadnje hiše preden se začnemo vzpenjati proti Donački. Najprej po travnikih, potem pa pot preide v gozd.

Vlake za začetek, itak. Čisto na novo rabljene, temu primerno blatne in nastlane. Nobena, niti najlepša vlaka ni lepa, vse so strme, dolge in zoprne. Tudi ta. Končno jo je konec in kmalu smo na križišču, kjer nas smerokaz usmeri v okljuke levo navzgor.  Kot bi hodil po polžih je. Potka je strma in mastna, blato pa tisto najfinejše sorte. Ko stopiš nanj je ravno prav gosto, da te zapelje nazaj. Pa tudi to ne traja dolgo.

Pot se položi in pelje pod skalami vzhodnega vrha. Ta del zgleda gorsko, levo visoke skale, desno pa strmina gozda. Ni, da bi se valjal navzdol. Še kratek zavarovan del in stopimo na južno stran gore, kjer pometa veter. Če smo bili do sedaj v zavetju gore in gozda, nas tu nič ne špara. Nase kar takoj navlečemo windstoperje, odložimo palice in stopimo na vzhodni vrh.

Škoda, ker so razgledi slabi. Ni veliko jasnega, oblaki se obešajo nad sosednjimi griči. Branetu se zdi, da vidi Ptujsko goro in doma preverimo, da je to res.


Sledi še 15 minutno prečenje do zahodnega vrha, po ozki,  nagnjeni, predvsem pa mastni potki, ki kar vleče nogo navzdol. Na zahodnem vrhu stoji kamnita piramida z že omenjenim križem in napisom na vrhu. Pa seveda vihra zastava, ki je tudi ena od značilnosti tega vrha. Ker pa je vse še vedno pod vtisom Novega leta, stoji tam tudi okrašena smrečica. Prava uganka je, kako to, da bunkic na njej veter ne odnese. Boč ima kapo, prav dosti dlje pa se ne vidi.

Z vrha veter hitro »odpihne« tudi nas. Dom je blizu, do njega se spustimo po najstarejši nadelani poti pri nas, skozi ostanke bukovega pragozda. Vse to piše na poti. Kava v Rudijevem domu je odlična, nas pa čaka še krožni spust do britofa nazaj. Najprej gremo desno od doma, kjer nas hitro smerokazi za Macelj in izvir Sotle povabijo v levo. Nič o Sv. Juriju, zato je to dobro vedeti. Najprej  ozka nagnjena travniška pot pripelje do cerkve Sv. Donata, od tam pa je le še kratek delček, spet mimo (pornografskega) vrta s palčki do avta.Domačina tokrat kar preslišimo, ko od štale vpije za nami, da bi ga počakali. Dovolj je bilo jutranje srečanje, tokrat bi se prav neradi branili kakšnega šnopčka za boljše zdravje in veliko sreče. Sami navdušenci te sorte smo bili na kupu.

 

 
Bil je spet en tak lep dan, kot se vrstijo v gorah. Mojca je krst prestala z odliko, čeprav se je zdelo, da ima tremo. Bo še lahko šla kam z nami. Če jo bo volja. Sitnoba ni, to pa je eden redkih pogojev za udeležbo.  Donačka ni visoka gora, je pa posebna gora in ima mesto tudi v slovenski planinski poti. Opise za dostop, take bolj natančne, pa boste našli npr. tudi na www.hribi.net , forumu z veliko odličnimi opisi.

 

 

 

Tehnične podrobnosti:

Višina: 884

Višinska razlika: 656m
Čas hoje: 3,30
Km: 7