Smrekovec, 1577m, 11.1.2014

Kakšni dve leti je Mateja na vsako vprašanje, kam greva odgovorila s Smrekovec. In sva šele vsakič  kam drugam.

Potem je bil predlog  umaknjen, zdaj pa se je tale Smrekovec od nekod prikradel v možgane. Ob prebiranju napovedi ga potem nekako  iskalnik izletov izrine na prvo mesto. Morda je pomagalo tudi zadnje ažuriranje knjižice Slovenske planinske poti , kjer je med vsemi žigi, datumi in podpisi prav nesramno zevala praznina v kvadratku Doma na Smrekovcu. Saj ne, da bi bil človek zato nesrečen, a če je že tako…

Zbor je zjutraj spet na Trojanah. Bošti je na zadnjem sedežu že nestrpen, da se bo lahko spet bodel z nekom, vsi smo 15 minut prezgodaj  na izhodišču in prav je tako. Po prvi pritožbi o razgledih z zadnjega sedeža alfe pade novica, da verjetno zadnjič jamrata. Ker potem ne bosta mogla več. Jamrat mislim. Z zadnjega sedeža. Ker v novem tam zadaj niti za sedet ne bo prostora, kaj šele za jamranje.

Pot do izhodišča mine v pregovarjanju, prigovarjanju, moledovanju, priprošnjah in grožnjah. Pa nič. Brane nič ne sliši na temo velike familije (širše), pa možnosti nakupa kombija na primer ali pa vaj velikega terenca, kamor bi lahko šli vsi štirje pa še dva psa morda. Na komot. Tudi o kakšni 8 metrski limuzini, kjer bi se dalo zadaj malo poležat noče nič vedeti. Končno »pozadina« ugotovi, da je le našel način, kako se jih znebiti, pa če to stane nekajkrat nekaj tisoč  €, je sicer to lahko grdo, učinek bo pa gotovo imelo.

Z avtoceste se zapeljemo proti Mozirju in malo prej zavijemo desno, kamor nas smerokaz usmeri v Bele vode.  Cesta je vedno slabša in se nato spremeni v makedam, ves čas pa sledi rečici po imenu Kramarica. Dolina je vedno ožja, cesta tudi, počasi postane prav slikovita. Ko se pripeljemo do odcepa za kmetijo Brložnik so tam tudi markacije in za tem, ko cesta zavije ostro levo, parkiramo. Tam nas pričakat možak in ženska. Lesena. Moški ima vse kar rabi (beri je le od pasu naprej), ženska pa tudi.

 

Najprej moramo po cesti. Že kmalu je jasno, da se da po njej peljati še kar precej. No, mi, mi ne. Nikoli. Le zakaj bi se vozili, če smo prišli hodit? Po par minutah nas markacije (precej neopazne) povedejo levo v gozd. Treba je čez masten sumljiv lesen mostiček, ki je videl že precej boljše čase. Naslednje pol ure je pot malo bolj strma,  blatna pa bo za dol. Zjutraj je namreč držal še hlad in je bila zemlja malo pomrznjena.

Iz gozda na travnik in tam navzgor do ceste. Pri Spodnjem Brložniku smo, kjer je parkiranih nekaj avtomobilov. Tistih, ki gredo od tu na Smrekovec. Kot rečeno, nas ni vmes. Mi gremo vedno od spodaj. Osli.

Zgleda, da je kmetija še živa, ali vsaj na pol. Videti sicer ni nikogar. In imajo WC, ki stane 5€. No, jaz jih dam, če ga ne bi bilo treba uporabiti. Za kmetijo se pot usmeri spet navzgor, na senožeti  z lovsko prežo. Tu si na soncu privoščimo kratek odmor, kak požirek ali dva in veliko razgledov. Tudi Uršlja se pokaže s svojim temenom, kjer je videti še malo snega.

 Še skozi gozd in dvakrat čez cesto, pa smo pri Domu na Smrekovcu. Toliko detajlov je okrog njega, da je kar škoda kaj spustiti.  Veliko figur iz lesa in napisov, pa učna uta o Smrekovcu in razgledi. Tipični dim iz TE Šoštanj med njih ne spada, a za orientacijo pride prav. Tja proti Kopam, Kozjaku in Pohorju nese pogled, pa na Velenjska jezera spodaj.

 

Kljub temu, da je toplo, tako spet ni, da bi se vsedli zunaj. Na kavo stopimo v Dom, ki je odprt, planincev pa ni prav veliko. Kava je dobra, Bošti dobi vedro čaja, vsi pa štampiljke v naše lepe zelene knjižice, ki potrjujejo, kje ve smo že bili. Edino, kar moti vso to planinsko idilo, se prepovedi. Teh je v koči in izven nje res veliko. Od prepovedi piknikov in hranjenja iz lastnega nahrbtnika, do precej neprijaznih opozoril o tem, da moraš sam za šank (če si zunaj) in sam pazit na hude bike, ker hodiš na lastno odgovornost. Brez škode bi lahko vse to odstranili, pa bi bilo še precej bolj prijetno. Mateja skrbi za našo prebavo, zato je danes s seboj privlekla celo škatlo suhih češpelj. Zgleda, da se ji množijo...No, noben se jih ni branil. Sladke, brez koščic so kar same padale v trebuh. O morebitnih posledicah pa drugič.

 
 Na vrhu smo bili potem hitro, je pa bil tudi vrh danes z napako. Ves čas se je delalo jasno, na vrhu pa nas je pogrnila megla, tako da od razgledov ni bilo nič. Tako je bilo prihranjeno ugibanje, kaj vidimo in kje. Malo smo se pomotali okoli, trikrat slikali meglo in se odločili, da raje postojimo pri Domu, kjer je sonce. In tako je tudi bilo.
Pot nazaj je bila enak kot za gor, tako da kaj posebnega opisovati ni. Le blatna je bila precej bolj, sploh v spodnjem delu (tistem, kjer smo hodili le mi, ker so se drugi peljali z avti). Vmes je odpustilo in ponekod smo kar precej cokljali po blatu. Kot da smo prvič. Ali zadnjič. Ker pa je bil avto parkiran ob potoku, je bila rešitev na dlani. Tako so čevlji oprani prišli domov. Drugo bo pa jutri počistil sneg.

Če smo že po poti srečali vrsto lesenih umetnij, je višek vsega gotovo leseno mesto na izhodišču. Najbrž bi se splačalo ustavit, saj je bilo videti marsikaj: od klopic, do stolov, toboganov in živali, Doma na češnji…. Pogledali smo si čudo le iz avta, pa je še bilo zanimivo. Ja no. Kaj pa naj človek v taki samoti pravzaprav dela? Otroke, ok, a to sčasoma postane hitro opravljeno delo. Potem pa je res najbolje sekirico in nožek v roke, pa figurce rezljat. Boljše ko babo…

Čim smo sedli v avto je oživela tema o njegovi menjavi.  Zadnja klop je zdaj razmišljala racionalno. Če se ne da preprečiti najhujšega, se da iz tega vsaj kaj potegniti. To, da se jih bova tako znebila, sta ugotovila, da ne bo uspelo. Se bosta pa sama s svojim vozila za nama. Da pa je mogoče menjavo zajesti in zapiti in da zna to biti hudo drago. No, pa se brani potem.  

 

Tehnične podrobnosti:

Izhodišče: Ramšak, Bele vode

Višina: 1577m
Čas: 4,30
Višincev: 854m
Km: 10