Debela peč, 2014m, 12.1.2014

Bila na njej velikokrat. In še velikokrat bom. Ta nerodni štrcelj tam nekje na začetku Julijcev, ki se ga v dneh, ko zadaj še velikujejo beli čez dva in pol tisočaki, skoraj ne vidi, ima posebno vrednost. Vsaj zame. Bil je prvi, ki se me je dotaknil, s tistimi razgledi, ki se odprejo na sedlu med Brdom in Okrogležem. Ko v trenutku pozabiš, da si še malo prej preveč dihal. Deset let bo letos, kar sem bila prvič tam okoli, se spomnim, z novimi gojzarji. Od takrat jih je šlo v franže že nekaj, tale Peč pa še kar stoji in pohlevno prenaša gnečo na temenu.

 

Nanj je mogoče na vse načine. Najlažji je poleti, tam iz strani Koče na Lipanci. Še bolje pomladi, ko sneg skopni in odžene flora. Lani je bil to prvi Branetov dvatisočak, pa še gada sva srečala. Za začetnika gotov način, da mu gorskega strupa naliješ direkt v kri.

Potem se da nanj s planine Klek. Ne vem kako, ampak tale pristop se mi je vedno izmuznil. Ne bo se ponovilo, je v beležnici. Tudi ta je južnjaški, tako in drugače.

Če se na Debelo peč spravimo z drugega konca, je pesem drugačna. Da se s štriki in klini in kar je take krame, a to moje znanje daleč presega. Kar nekaj zahtevnih smeri je speljanih v severni steni Debele peči, ki je daleč od udobnosti južnega konca.

Potem se da, tudi iz Krme, po Kovinarski poti. Nekdo je vztrajno trmaril strmo navzgor in pritrmaril tja nekam na greben, kjer je treba levo, pod Brdom in na Debelo peč. Ta je za uhojene, ki jim strmina ni odveč. Je pa senčna, to pa. Na srečo, ker švica se tu pridela veliko.

Pa vsaj še ena je potem, ki se nama je pred leti z Boštjanom malo skrila. Ali pa niti ne. V bistvu se je čisto odkrila, samo midva nisva verjela, da je prava. Začne se za skretom Kovinarske koče v Krmi in lepo vodi do pečin Debele peči, potem se obrne v desno in preči dve grapi. Ta, sicer lovska pot, uporabljajo pa jo tudi alpinisti v sestopu, se nama je zdela napačna. Po 300 višincih sva zato obrnila, se odpeljala naprej v Krmo na izhodišče Kovinarske poti in se tam dvignila na greben. Cilj tistega dne je bila Planika, od takrat pa je ostal rekord 2400 prehojenih višincev v enem dnevu.

 Tudi pozimi ne odvrača obiska. Šteje med lahke snežne ture, a podcenjevanja vseeno ni vredna. V končnem delu, sploh pa v prečenju do njega je  potrebna previdnost. Tako kot v gorah vedno. Podcenjevanje zna imeti grde posledice. Vedno.

Cel teden mi je Mateja tiščala Jerebikovec. Saj je fajn cilj, pa lepo se z njega vidi, ampak klical pa ravno ni. Ideje pametne sicer tudi moje ni bilo, sploh, ker je treba upoštevati par reči. Potem me zvečer prestreli: ja menda, saj je očitno. Ti pogoji bodo tudi na Debeli peči le še jutri, potem bo spet par dni čudnih in bo drugače. Pa letos še nismo bili. Dve sporočili pa je vse dorečeno. Kdo-kam- kje-kdaj, zakaj se pa ve.

Četverica ob pol osmih brzi proti Pokljuki, trije stari znanci in ena nova, pa ne čisto neznanka. Jo je za pohvalit, čisto pridna je bila, še piškote je nesla s seboj. Pa tiho ko miška. No, saj, če hodi z Matejo je to jasno.

 Do parkirišča pred spomenikom gre avto z glavne ceste sam. Vse kar je treba je malo več ali manj gasa, vozi pa kar on. Kolesnice so globoke in ledene in volan tako ne uboga. Parkirišče je napol polno, kar nekaj se jih je očitno zgodaj spravilo na pot. S tistimi 10, s katerimi si ga delimo, se srečujemo potem cel dan.

Do planine Lipanca je v bistvu najbolj ledeno. Bob steza, gladka, nič še ni odpustilo, a tudi brez derez gre. Nič ne gremo do koče, si pa na hribčku vzamemo malo odmora in si nataknemo verige. Bo šlo malo lažje. Izkaže se, da bi šlo tudi brez tega. Čim pridemo malo nad kočo, postane sneg mehkejši. Pozna se, da tam sonček že nekaj časa greje pobočja.

Še malo strmine in skoraj na 2000 smo. Tisti razgled je tu. Ko naenkrat pred nosom začenja zmanjkovati strmine in se najprej pokaže na levi Brdo. Potem začne rasti ven Luknja peč, gora nesrečnega imena, za katero 80% planincev ne ve kako se ji reče. Seveda, če je zraven že robustna soseda Rjavina. In ko že misliš, da ne bo nič več novega, zraste še Očak. Nad strmimi pobočji stojiš, ki padajo v mračno Krmo.

V levo je na pladnju celo nadaljevanje grebena, ki se začenja s prvim dvatisočakom, Debelo Pečjo in nadaljuje mimo Okrogleža čez Brda, Lipanskega vrha in Mrežc do Viševnika, obeh Draških vrhov in Tosca. Še kakšen Selišnik in neugledni Debeli hrib se najde vmes.Pa tja daleč naprej in v levo in sploh in oh. Za hrbtom na prste stopi Snežnik, ta zadnji, ki ga je še videt. Pred teboj pa se postavljajo še Škrlatica, Kukova špica in vse vmes. 

Na takem mestu se spodobi biti tiho in nekaj gristi (da si tiho in da si lahko dlje tam). Do vrha je blizu, slabe pol urice morda. Čaka prečenje zasneženega pobočja po ozki izhojeni stezici in vršni breg. Danes je dan, ko bi zrak lahko jedel, toplo je za kratka rokava in temu primerna kolonica, ki se vije v obe smeri. Tudi na teme Brda se vije kolona.

Prehitro smo na vrhu. V takem bi človek lahko kar vlekel in vlekel. Nobena muka ni. Na vrhu si dolgo ogledujemo že vse poznano, a vsakokrat lepo in drugačno. Le tu malo potegne sapica, dolgo pa itak ne moreš biti tam, da narediš prostor naslednjim.

Očak se spet smeje. Spet ima tistega »smejka«  na severni strani. Pa saj se lahko. Tudi on je bil obiskan in v takem lepem dnevu mu drugega, kot nasmeh, ne ostane. Tudi jaz bom šla k njemu, čisto do vrha. Enkrat. Ko bo poklical...

Pot nazaj grede je že malo bolj mehka, sem in tja se ugreza, sile pa še ni. Tisti popoldan pa so najbrž že padali noter in bentili pri izkopavanju spodnjih okončin. Naš katerpiler se izkopava sam. V koči in okoli je polno, tudi mi se malo zadržimo, kadilca (še kadilca!) se naužijeta bogastva nikotina in CO2 pa kar koli je še tam notri in nobenemu se prav ne da nazaj.

Zgodaj popoldan je ljudi, ki še hodijo navzgor, kar veliko. V glavnem z malimi otroci in kužiji, na sankanje in kavo na Lipanco. Želim si le, da bi jih preveč ne vozilo nasproti, srečanje bi bilo precej sitno.

Ko smo v avtu, pokličemo bratca. Če bi se zmenili, bi ne bilo bolj in time. Poskus piva na Zatrniku zaradi gužve odpade, zato pa uspe v prvi vasi. Bife je bolj čuden, a kavo in pivo imajo odlično.

Ko potegnem črto drugega, kot da je bil  lep dan, težko rečem. Kako ne, če smo pa prehodili 777 višinskih metrov navzgor. Trikrat sedem. Tri srečne številke. Še kakšna fajn sitna baba bi si težko našla kakšen razlog za sitnarjenje, kaj šele jaz, ki nisem niiiiikoli sitna (itak), okoli pa imam tudi same take, ki mi lepšajo dneve. Posebej eden.  Ve? J

 

Tehnične podrobnosti:

Vrh: 2014

Višincev: 777
Čas hoje: 4.30
Km: 10,30
opis na www.hribi.net